Najlepša hvala predsednik za dano besedo. Spoštovane poslanke, poslanci, lepo pozdravljeni. Danes me veseli, da je današnja seja sklicana, da lahko nekoliko orišemo položaj avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Z menoj so tudi vsi sodelavci, ki pokrivajo posamezna področja. Tako da, če bo kakšna zelo konkretna vprašanja ali pobude, lahko tudi na njih zelo konkretno odgovorimo.

Pa mi dovolite, da grem mogoče glede na to, da imamo prvo takšno sejo, da je nekaj poslancev v tej komisiji, ki se bolj na novo seznanjajo s to vsebino, da nekoliko pač mogoče malo bolj podrobno kot sicer orišem situacijo s slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah.

Najprej v Avstriji. Tu imamo Slovence v deželi Koroški in Štajerski. Na Koroškem, večina slovenskih društev deluje v okviru krovnih, treh krovnih koordinacij organizacij, in sicer Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk. Osrednji kulturni organizaciji, ki delujeta na Koroškem, sta Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza. Na področju gospodarskega in čezmejnega sodelovanja pa deluje Slovenska gospodarska zveza. Zdaj, Slovenci na Štajerskem se združujejo v kulturnem društvu člen sedem za avstrijsko Štajersko Pavlovi hiši, ki ima svoj sedež blizu Radgone. Medijsko lahko rečem, da so v bistvu zelo dobro pokriti. Tu nekih večjih izzivov na tem področju ne ugotavljamo. Sicer bi pa mogoče šla na nekatera bolj odprta vprašanja, ki smo jih sicer tudi narisali v samem poročilu.

Pravice slovenske narodne skupnosti v Avstriji temeljijo na 7. členu avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ki žal še vedno ostaja le deloma izpolnjen. Tu me veseli, da je Državni zbor leta 2025 ob 70. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe, v znak podpore slovenske manjšine tudi sprejel Deklaracijo o ohranitvi in krepitvi avtohtone slovenske narodne manjšine v Republiki Avstriji. Tisti ključni izzivi, s katerimi se manjšina sooča je seveda nezadostna finančna podpora zlasti glede na s strani Avstrije, zlasti glede na vse večje stroške, ki nastajajo z višjimi cenami. Če pogledamo Zakon o narodnih skupnosti, zadnje, bom rekla, sprejete spremembe prinašajo v bistvu ustavno priznanje vseh šestih avtohtonih narodnih skupnosti v Avstriji kar pomeni, da so k slovenski in hrvaški dodali še madžarsko, češko, slovaško in romsko skupnost. Uvajajo nekatere novosti, kot recimo uvedba obveznega letnega poročila o položaju manjšin v njihovem državnem zboru, obravnavo tega poročila, ampak kot skupnost ugotavlja, nekih bistvenih konkretnih novosti, ki bi doprinesla slovenski skupnosti v bistvu na tem področju ni. In s tem se seveda strinjamo tudi na uradu.

Vezano na manjšino na avstrijskem Štajerskem, ki ima prav tako osnovo zakonsko oziroma bom rekla, pravni status temelji prav tako na 7. členu avstrijske državne pogodbe. Tukaj mislim, da skoraj v celoti manjka izvrševanje tega člena in njihovih pravic. Zlasti obstaja velika želja po ureditvi učenja slovenskega jezika na njihovih šolah. Seveda poteka v obliki dopolnilnega pouka, udeležuje se jih veliko število učencev. Nenazadnje se v Gradec preseljuje veliko koroških Slovencev, ki se pač tja odpravijo na študij in potem tam tudi ostanejo in s tem se število Slovencev tam tudi povečuje.

Sicer glede avstrijske koroške lahko rečemo, da glede rabe, še vedno je izziv raba slovenščine na uradih in na sodiščih. Na eni strani se seveda tu soočamo z upadom govorcev slovenskega jezika, kar pomeni, da je težko dobiti ustrezen kader, na drugi strani pa seveda povsod to tudi ni omogočeno. Zdaj, v mesecu juliju je bila sprejeta reforma dvojezičnih sodišč, ki sicer prinaša en majhen napredek, ampak še vedno v celoti ne vključuje celotnega dvojezičnega območja - to pomeni, 36 občin kot bi bilo seveda v skladu z avstrijsko državno pogodbo potrebno. Tukaj moram reči, da smo se res maksimalno organizirali, poskušali tudi pritisniti na avstrijske oblasti na čisto vseh ravneh. Na strani vlade, predsednice države, vseh pristojnih ministrstev, tudi z ministrom za pravosodje sva se takrat odzvala in smo naredili s skupnostjo en sestanek. Skupnost je enotno napisala pozive in pomisleke, ki jih imajo glede tega, ampak žal do konkretnih sprememb ni prišlo. In tista največja pomanjkljivost, ki jo ugotavljamo je, da mesto Celovec, kjer imamo seveda največ naših društev ostaja izven tega možnosti dvojezičnega sodstva kot tudi zgolj / nerazumljivo/. Še vedno ostajajo izzivi glede topografskih zapisov vidne dvojezičnosti. Velik izziv je tudi dvojezično šolstvo in vrtci na Koroškem. zlasti v vrtcih si želimo, da bi se čim prej omogočilo tudi dvojezični vrtci, kjer bi bilo možnost vrtca v slovenskem jeziku. To je izziv. Bom rekla, neko svetlo točko mi daje upanje tudi sestanek z ministrom, avstrijskim ministrom za izobraževanje na Dunaju v mesecu oktobru, kjer je sam na nek način izrazil podporo temu in tudi zdaj Avstrija dejansko odpira z naslednjim letom programe dvojezičnega šolstva za njihove vzgojiteljice. Tako da jaz upam, da si v prihodnosti lahko tukaj obetamo tudi nekoliko večji angažma s strani Avstrije. In glede na to, da je v Avstriji obisk vrtca v zadnje leto pred vstopom v šolo obvezen, seveda smatramo, da s tem morajo zagotoviti dvojezične vrtce tudi za slovensko skupnost. Zdaj večji izziv predstavlja tudi Višja šola za gospodarske poklice v Šentjakobu v Rožu, ki se pač sooča zlasti s finančnimi izzivi. Šolske sestre, ki to šolo v bistvu vodijo že več kot sto let, nekako pešajo. Potrebujejo vedno več drugega, bom rekla, ne pedagoškega osebja, s tem pa se določeni stroški povečujejo. Tukaj seveda pomagamo, v kolikor je v naši moči, angažirala se je tudi skupnost in vsi ostali in tudi šola išče ustrezne rešitve, da bo ta višja šola, dvojezična šola ostala tudi v prihodnje, kar je seveda za našo skupnost izjemno pomembno.

Če gremo na avtohtono slovensko skupnost v Italiji, da je v bistvu najštevilčnejša skupnost. Sicer po zadnjih podatkih Sloryja naj bi jih bilo okoli 65000. Prej smo operirali s podatkom okoli 80000. Zdaj, slovenska avtohtona narodna skupnost je v Italiji prisotna v treh pokrajinah dežele Furlanije Julijske krajine, in sicer v Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Slovenci v Videmskem so v bistvu najslabše prepoznani kot skupnost. Nenaznane so v bistvu v skladu z zaščitnim zakonom priznani komaj leta 2001. Ravno s tem razlogom je bil moj prvi uradni obisk v Italiji prav na tem območju, ker nekako jim želimo dati mogoče nekoliko več pozornosti. Sicer mislim, da je ostalo tako na Goriškem kot v Trstu situacija bistveno boljša, ker pač tudi so same organizacije bolje organizirane.

Zdaj, Trst je seveda še vedno kulturno gospodarstvo in pa politično jedro. Društva so v Italiji organizirana v okoli dveh krovnih organizacij, in sicer Slovenske kulturne gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij. Gospodarsko je zelo močna Slovenska deželno gospodarsko združenje, kjer tudi deluje razvojna in projektna pisarna. Izjemnega pomena je tudi sama kmečka zveza, ki mislim, da je tudi zelo dobro organizirana in pelje zelo dobre ukrepe.

Glede šolstva pač tukaj se, bom rekla, srečujemo z dvema različnima modeloma. Eden je na Tržaškem in Goriškem, kjer imamo slovenski učni jezik, predmetnike in učne načrte enake, kot so v vseh šolah v Italiji. V Špetru na Videnskem pa imamo v bistvu dvojezični model.

Zdaj, tisti ključni izzivi. Žal pač še vedno nimamo olajšanega zastopstva v italijanskem parlamentu. To je seveda velik manko, želeli bi si tu neko recipročnost glede na ureditev italijanske manjšine Slovenije, ampak žal do ustrezne rešitve še ni prišlo. Sooča se tudi z nezadostnim financiranjem, tudi z ravno zdaj recimo v teku s sprejemanjem proračuna v italijanskem parlamentu in se tudi za naslednje leto obeta 10,5 milijonov, kar je bistveno premalo. Manjšina ocenjuje, da bi potrebovali vsaj 12 milijonov s strani Italije.

V šolstvu se soočajo z določenimi izzivi, zlasti zaradi pada števila učencev. Tukaj seveda na drugi strani posledično, potem Italija izvaja določene reforme, zlasti so pobude o zmanjšanju oziroma racionalizaciji ravnateljstev. Tukaj se je uspelo nekako doseči v italijanskem senatu, da se te stvari za slovensko manjšino do leta 2030 zamrznejo. Odprta taka, bom rekla, že dlje časa trajajoča tema je seveda priznavanje diplom. Na tem področju bo seveda nujno potrebno neke stvari narediti in jaz upam, da pristojni ministri uspejo bodisi skleniti nov sporazum ali urediti, ne vem, morda prilogo k obstoječemu in te stvari rešiti, ker zlasti na področju šolstva se tukaj potem soočamo z mankom kadrov.

Isto imajo, podobno kot na avstrijskem Koroškem, tudi izziv z vrtčevskimi otroci. Ki seveda ugotavljajo, da je izjemnega pomena, da se otroci s slovenskim jezikom srečajo v čim nižji starosti. In zato seveda ostajajo potrebe po jaslični oskrbi v slovenskem jeziku. Italijo tukaj, ker je to seveda odvisno od lokalne politike, ni največjega posluha, tako da se tukaj mogoče bolj pojavljajo možnosti kakšnih zasebnih pobud.

Drugače pa ja, duhovna oskrba tudi v Italiji je velik problem, zlasti v Kanalski dolini. Tukaj pač poskušamo s pogovori z vsemi pristojnimi nekako jih spodbujati, da zagotovijo, kar je zdaj pač s strani skupnosti velikokrat izpostavljeno, da je to zelo pomembno.

Glede skupnosti na Madžarskem. To je, bom rekla, najmanjša skupnost, ki se je po zadnjem popisu leta 2023 preštela skoraj do 4000. Rast, kar smo veseli napram vsem ostalim je tukaj opaziti določen napredek, kar tudi nekako je verjetno posledica tega, da si enostavno naši Slovenci upajo opredeliti za Slovence in glede na več kot očitno boljši odnos Madžarske do slovenske skupnosti v Porabju. Tukaj deluje Zveza Slovencev na Madžarskem, ki je v bistvu nosilec kulturnega življenja Slovencev v Porabju. Ustanovljena je tudi Razvojna agencija Slovenska krajina, ki med drugim skrbi tudi za slovensko vzorčno kmetijo, ki je en tak primer dobre prakse, v kateri, upam, se bo prenesel tudi na Hrvaško. V Porabju deluje še državna slovenska samouprava, ki je v bistvu del madžarskih upravnih organizacij. Je pa izjemnega pomena za nas tudi, zaradi tega, ker skrbi za naše dvojezične osnovne šole in pa treh vrtcev. Zdaj tam, bom rekla, nekih zelo kritičnih izzivov ni. Naš Slovensko kulturno informacijski center Lipa je v fazi prenove. To je ena taka pozitivna zgodba, ki se pač finančno ustrezno rešuje. Radio Monošter se dejansko vsako leto konec leta sooča z enim mankom sredstev. Nekako smo tudi verjetno, glede na to, da sva z ministrom, ki pokriva področje manjšine, madžarskim ministrom za kulturo z / nerazumljivo/ naredila en skupen obisk tako Porabja kot madžarske manjšine v Sloveniji. In se je dejansko lahko sam soočil s temi velikimi razlikami koliko Madžarska financira. Edini manjšinski radio, to je Radio Monošter, napram recimo Slovenija manjšinski radio tukaj v Sloveniji za Madžare, da so dejansko nekako razumeli, da morajo ta manko sredstev, s katerim se sooča radio, v letošnjem letu tudi oni pokriti in bodo ta sredstva zagotovili. Sicer pa seveda nujno potrebujejo tudi dodatno novo tehnično opremo.

Glede programa sodelovanja v izobraževanju, kulturi, znanosti med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Madžarske. Ta program 22-25 se je iztekel, trenutno je v fazi usklajevanja v bistvu za nov program sodelovanja, kateri upam, da bo v kratkem tudi podpisan. Tukaj je izjemnega pomena tudi sam skupni sklad, ki ga bolj poznamo pod nazivom Moraba. Tudi tukaj je tako Slovenija kot Madžarska izkazala interes, da se skupni sklad nadaljuje. Tako da so tudi tukaj v pripravi ustrezne podlage, da tudi v naslednjem letu vsaka izmed držav zagotovi en milijon sredstev za manjšine. Drugače pa ja, največji izziv je tam, seveda, bom rekla, cestna infrastruktura, ki pa ni odvisna od nas, ampak Madžarski na te stvari tudi vedno pri vsakokratnih obiskih opozarjamo.

Avtohtona narodna skupnost na Hrvaškem. V bistvu, ravno včeraj sem imela obisk v Zagrebu, kjer sem se srečala z delom te skupnosti. Zdaj, po številu prebivalcev jih je nekaj manj kot 8000, vsaj toliko se jih je za Slovence opredelilo na zadnjem popisu, ki je sicer bil leta 2021. Tisti popis je bil deloma, bom rekla, prenos iz registra, deloma fizičen. Naša skupnost je zelo kritična, da je ta popis dejansko bil korektno narejen. Tako da zdaj dejansko pripravljajo, bom rekla, v nov register prebivalstva, ki bo potem seveda osnova za tudi vse prihajajoče volitve. In ravno včeraj recimo v saboru so potekali, bom rekla, obravnave na določenih odborih na to tematiko in tudi tukaj je mislim, da je naša skupnost upravičeno zaskrbljena, ker ne želijo si, da bi imelo možnost glasovati na volitvah manj ljudi, kot jih je imelo v preteklosti glede na njihovo združevanje različnih registrov. Če bodo upoštevali zadnji popis, potem se bo morala seveda večina Slovencev, bom rekla, bodo mogli v njihovem registru zahtevati popravek, če bodo seveda želeli glasovati. To pa prinaša mogoče za tiste, ki so starejši, neke nove izzive, ampak pač to je zdaj taka aktualna tema, s katero se soočajo. Drugače. Tam je osrednja povezovalna organizacija Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki ima pod svojim okriljem 18 društev, mislim, da so zelo dobro organizirani, medsebojno dobro sodelujejo, največji izziv je seveda, bom rekla, da pridemo končno do uporabnega dovoljenja vzorčne kmetije v Gorskem Kotarju, tehnični pregled je bil opravljen, nekaj malenkosti je potrebno še popraviti, tako da nekako si obetamo, da do konca leta to uporabno dovoljenje dobimo. in takoj v začetku naslednjega leta potem le pridemo do otvoritve še vzorčne slovenske kmetije v Gorskem Kotarju. Zdaj, slovenska narodna skupnost na Hrvaškem je zastopana preko skupnega poslanskega mesta, ki si ga delimo z albansko, bošnjaško, črnogorsko in makedonsko narodno manjšino. Leta 2024 je bil na to mesto izvoljen Armin Hodžić, ki je postal v mesecu oktobru tudi podpredsednik saborja in moram reči, seveda smo imeli z njim razgovor in je tak občutek zelo pozitiven, imeli smo konkretne pogovore, deluje zelo operativen, in tudi Slovenska skupnost je že zaznala bistveno boljše sodelovanje z njim kot z njegovo predhodnico, tako da verjamemo, da bo se resnično zavzel tudi za slovensko manjšino. Drugače pa mogoče tisti ključni izzivi, ki jih imajo, seveda so prostori posameznih društev, zlasti Slovenski dom v Zagrebu. Tukaj si pač res prizadevamo, da pride v slovenske roke. To je zdaj, lahko rečem, skoraj več desetletij trajajoča zgodba, ampak upam, da se bo tudi ta zgodba pač počasi zaključila. Sicer pa imajo naslednje leto volitve v same svete in pa za predstavnike narodnih manjšin. Tukaj je na prejšnjih volitvah bila njihov njihov angažma zelo nizek, tako da jih seveda spodbujamo k temu, da bi se maksimalno angažirali, imeli čim več predstavnikov na lokalni in potem tudi regijski ravni. Drugače imajo še izziv z medijsko pokritostjo, ki je v bistvu edini od skupnosti, nimajo nekega svojega medija in s tem imajo seveda težavo, da njihove aktivnosti, aktivnosti njihovih društev niso ustrezno zastopane. Drugače mogoče samo to, v torek smo imeli prvo sejo sveta vlade. Za Slovence v zamejstvu. Mislim, da je bila zelo pozitivna, tako da bomo s temi sejami sveta bolj redno kot v preteklem mandatu nadaljevali, Smo si zadali pač tako kot je v skladu z zakonom dvakrat letno.

Mogoče toliko za uvod. Hvala.