Hvala lepa predsednik, spoštovani minister z ekipo. Vam želim en dober dan. In hvala tudi za udeležbo na tej seji za odgovore.

Pretekli teden sem se udeleževal v Bukarešti zasedanja parlamentarne, bom rekel, medparlamentarne dimenzije srednjeevropske pobude in smo kar precej razpravljali o širitvi, smo kar precej razpravljali tudi o evropski integraciji držav kandidatk in seveda tudi o, bom rekel, percepciji tega procesa, kot ga doživljajo same. Sam sem v razpravi poudaril seveda, da je širitev Evropske unije v današnjih razmerah postala pravzaprav neka zgodovinska nujnost, da ni več zgolj neka politična, politična, bom rekel, aspiracija, ampak gre pravzaprav za pomembno naložbo v evropski mir, v neko varnost in stabilnost, ki jo širitev prinaša. Opozoril sem tudi na verodostojnost širitvenega procesa, na meritornost pri, bi rekel sprejemanju ali pa pri odnosu do držav kandidatk, na odgovornost in spoštovanje tega procesa na obeh straneh. Jaz mislim, da države kandidatke morajo izvajati reforme v skladu z obveznostmi, ki jih kot kandidatke imajo, zagotavlja vladavino prava, neodvisnost pravosodja, spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Evropska unija pa mora hkrati tudi državam, ki dosegajo dejanski napredek, tudi omogočiti ustrezno napredovanje, da imajo nek občutek pravzaprav neke inertnosti Evropske unije. Najnovejši ta širitveni sveženj eu. Opozarja še vedno na velike razlike med državami članicami, mislim državami kandidatkami, se opravičujem, posebej pa seveda zdaj tudi neko skrb vzbujajo zastoji v Srbiji. Bomo videli, kaj bo zdaj nova politična realnost v Srbiji prinesla, tudi v Bosni in Hercegovini, kjer pa se mi zdi, da to pomanjkanje reform pravzaprav zmanjšuje neko zaupanje v ta evropski integracijski proces kar na obeh straneh, tako znotraj kot tudi seveda od zunaj. Slovenija pa ima zaradi svoje zgodovine, jaz mislim, izjemno pomembno vlogo pri tem, zaradi geografskega položaja, geopolitičnega in geostrateškega položaja, pa tudi seveda zaradi gospodarskih povezav, ki jih imamo s temi državami še posebno odgovornost za neko evropsko prihodnost Zahodnega Balkana. Zato bi zdaj kot moje vprašanje pač nekako usmeril v katere, v to, katere diplomatske pobude bo Slovenija izvajala v preteklih, v prihodnjih mesecih? In glede mogoče na preteklost, kaj je že bilo narejeno. In kako boste zagotovili, da Slovenija dosledno vztraja pri izpolnjevanju pristopnih meril? Hvala.