Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovane državljanke in državljani! Danes ne razpravljamo samo o reformi šolstva, razpravljamo o tem, kakšno prihodnost želimo našim otrokom in kakšno prihodnost želimo Sloveniji. O tem, ali bomo zadovoljni z ugotavljanjem težav, kot smo že desetletja, ali pa bomo končno pripravljeni prevzeti odgovornost za spremembe. Naj začnem s preprostim vprašanjem: ali je sprejemljivo, da več kot tretjina slovenskih 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti? Ali je sprejemljivo, da mednarodne raziskave že dolgo vrsto let opozarjajo na težave pri dosežkih naših učencev, mi pa se vedno znova znajdemo predvsem v razpravi o tem, kdo sme predlagati spremembe in za ovinkom še, koliko denarja bo kdo dobil za to potrebne študije? Ali je sprejemljivo, da učitelji, ki vsak dan stojijo pred razredi, opozarjajo na pomanjkanje strokovne podpore, hkrati pa se v njihovem imenu pogosto oglašajo predvsem eni in isti predstavniki organizacij? Na ministrstvu smo mnenja, da ni in prav zato smo začeli pripravljati celovito reformo vzgoje in izobraževanja. Ne za to, da bi razvrednotili slovensko šolo in še manj za to, da bi razvrednotili slovenske učitelje. In to zelo redno in glasno komuniciramo in od učiteljev dobimo povratno informacijo, da to v zelo veliki meri tudi razumejo. Reformo pripravljamo zato, ker želimo boljšo šolo za otroke, močnejši strokovni položaj učiteljev in pa sistem, ki bo sposoben prepoznati težave, se nanje odzvati in tudi prevzeti odgovornost za rezultate.

Začnimo pri dejstvih. Raziskava Pisa 2025 kaže, da so slovenski 15-letniki pri bralni pismenosti dosegli 445 točk, pri matematičnih 460 in prenovo naravoslovnih 484 točk. Pri bralni in matematični pismenosti smo pod povprečjem OECD, ponavljam, smo podpovprečni, kot narod, podpovprečni. Približno 36 odstotkov 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti. Več kot vsak tretji ni bralno pismen na tej temeljni ravni. To ni samo statistični podatek. To pomeni, da imamo zelo, zelo veliko mladih, ki se bodo težje znašli pri nadaljnjem izobraževanju, na trgu dela in tudi v vsakdanjem življenju. Branje z razumevanjem ni samo šolska spretnost, ki potem, ko greš iz šole, je več ne potrebuješ, je temelj samostojnega razmišljanja, presojanja informacij in pa odgovornega odločanja. Raziskava ICILS, mednarodna, se opravičujem, mednarodna raziskava računalniške in informacijske pismenosti kaže, da se je ta ravno tako znižala in tako naprej. Zato trditev, da smo k reformi pozvali brez raziskav, preprosto ne drži in prav tako ne drži, da smo prvi, ki smo te težave prepoznali. Bela knjiga iz leta 2011, nacionalni program vzgoje in izobraževanja, nacionalno poročilo o kakovosti iz leta 2026 in številne druge študije že obravnavajo kakovost znanja, pravičnost ocenjevanje položaja učiteljev in učinkovitost sistema. Na teh ugotovitvah gradimo, ne želimo izbrisati preteklega strokovnega dela, želimo ga uporabiti. Toda spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, tu se moramo vprašati še nekaj, če so te številne težave znane že toliko let in tudi skoraj vsi, ki nasprotujejo reformi, priznavajo, da imamo te težave, zakaj jih še vedno nismo odpravili? Zakaj jih še vedno nismo odpravili, zakaj še vedno razpravljamo o preobremenjenosti učiteljev, pomanjkanju ustrezne podpore, kakovosti ocenjevanja in težavah pri osvajanju temeljnih znanj. Odgovor pač ne more biti, da potrebujemo samo še eno poročilo, potrebujemo konkretne ukrepe, odgovorne nosilce, časovnice in merljive rezultate. Pri tem ne trdim, da je vsaka predlagana rešitev oziroma izhodišče že dokončno strokovno potrjena. Prav zato smo odprli široko javno razpravo, transparentno javno razpravo o posameznih ukrepih. Raziskave nam povedo, kje so težave, strokovna razprava in odgovorna politika pa morajo oblikovati rešitve. In tu pridemo do vprašanja, ki se mi zdi izjemno pomembno in tudi danes je bilo s strani predlagateljev že na nek način naslovljeno. V Sloveniji pogosto slišimo izraz pedagoška stroka. Kdo je ta stroka? Ali je to nekaj posameznikov, ki se že desetletja pojavljajo v javnih razpravah, ali so to vodstva določenih organizacij, ali pa so pedagoška stroka. Tudi učitelji, ki vsak dan poučujejo otroke, ravnatelji, ki vodijo šolo, profesor strokovnega predmeta, mentor v delavnici, direktor šolskega centra, ki pozna potrebe mladih in tudi njihovih bodočih delodajalcev. Zame so stroka tudi in predvsem ljudje, ki vsak dan opravljajo pedagoško delo. Ko sem dobil vabilo s seznamom vabljenih, sem se sladko nasmejal, ker ste uspeli povabiti koncentrat tistega, čemur jaz rečem pedagoški establishment, ne trdim in niso popolnoma vsi na tem seznamu povabljeni del pedagoškega establishmenta, ste jih pa kar pomemben del vključili, kajti pri tem, kar jaz tako poimenujem, gre pravzaprav za zelo, zelo majhno skupino ljudi, ki obvladuje ta izjemno pomemben sistem. Pogosto so me vprašali, kaj je establishment, in zato sem se kot sociolog odločil spisati definicijo pedagoškega establishmenta, in vsakdo lahko potem preveri, imam krajšo mandašo, jaz bom zdaj prebral krajšo definicijo, ali se v tej definiciji prepozna.

Torej pedagoški establishment, kot ga jaz razumem, in to se je prijelo v javnosti in sem vesel, da se je za to, da se lahko o tem pogovarjamo, to ni pedagoška stroka, temveč razmeroma ozek, vendar vpliven in institucionalno utrjen krog posameznikov in institucij, ki že desetletja oblikujejo, legitimirajo in reproducirajo prevladujoče koncepte slovenskega šolskega sistema ter imajo nesorazmerno velik vpliv na oblikovanje šolske politike, kurikulov in ključnih strokovnih odločitev. Njihova temeljna značilnost ni strokovna izobrazba ali delovanje na področju vzgoje in izobraževanja, četudi imajo to lastnost, ampak temeljna lastnost, ki jih določa, je dolgotrajna koncentracija institucionalnega vpliva, reprodukcija obstoječih razmerij moči in zaprtost za alternativne strokovne pristope. Zanj je značilna, kot vidimo v razpravi, ki se je v javnem prostoru vnela po moji napovedi 8. septembra, tudi težnja po predstavljanju lastnih konceptov in interesov kot edinih legitimnih strokovnih stališč. Pedagoškega establishmenta za to ni mogoče enačiti s pedagoško stroko kot celoto, še manj pa z učitelji, ravnatelji in drugimi pedagoškimi praktiki. Ti so pogosto predvsem izvajalci in neposredni poznavalci sistema, nikakor pa ne nosilci odločilnega vpliva na njegovo oblikovanje. Mi poskušamo delati nasprotje, nasprotno od tega, in sicer odprt, pluralen in vključujoč prostor oblikovanja izobraževalnih politik, v katerem imajo pomembno vlogo tudi učitelji, ravnatelji, starši, lokalne skupnosti, gospodarstvo in drugi deležniki, ki jih izobraževalni sistem neposredno zadeva. In tudi na tak način smo sestavili in imenovali strokovni svet za področje za reformo vzgoje, vzgoje in izobraževanja in k temu težimo pri izvedbi naših strokovnih posvetov.

Ta nagovor, ki ga imam tukaj je še precej daljši, morda bom kasneje v razpravi se dotaknil posameznih delov. Ampak razprava, to moram poudariti, je odprta za vse. Jaz sem predstavnice, predstavnike pedagoškega establišmenta, ki sem ga prej definiral, javno pozval, naj pošljejo na ministrstvo svoje predloge. Ne bodo pa sedeli v mojem strokovnem svetu. Naj najprej pokažejo, da imajo kaj za prispevati. Sredstva za to imajo, te inštitucije imajo sredstva za to. Država nameni vsako leto, tako je letos, tako je drugo leto približno dva milijona evrov sredstev tem inštitucijam, katerih predstavnikov nisem povabil v strokovni svet, za izvajanje raziskav na področju pedagoških ved. Tako da bi lahko rekli, evo, za drugo leto imate dva milijona denarja, da nam pomagate strokovno, vsebinsko pri reformi dodatnih sredstev pa seveda ne boste dobili, vsaj v času ko jaz vodim ministrstvo ne. Dva milijona evrov na leto za raziskave na področju družboslovja in humanistike je zelo, zelo veliko denarja, s katerim je potrebno ravnati odgovorno. In odgovorno ravnanje je pomoč meni, kot vi menite, nevednemu ministru, okej, pri vodenju šolske reforme. In vabim vas, nagovorite nas in nam pomagajte pri teh vsebinah.

In še nekaj bi želel poudariti. Rekli ste, da se s to reformo, to je poslanka Asta Vrečko rekla, da se s to reformo, da jo vodijo ljudje, ki se nikoli v življenju niso ukvarjali z vzgojo in izobraževanjem. To ne drži. Naša državna sekretarka je celo profesionalno življenje preživela v sistemu vzgoje in izobraževanja, bila je učiteljica, bila je ravnateljica, bila je direktorica, bila je na ministrstvu generalna direktorica in zdaj že drugič državna sekretarka. Tako velja tudi za nekatere druge osebe, ki jih mogoče ne bom zdaj izpostavil, ker bi bilo morda prav, da besedo dobi še kdo drug. Hvala.