Dobro jutro vsem skupaj. Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Lep pozdrav poslankam in poslancem, predstavnikom Vlade in seveda Zakonodajno-pravni službi.

Danes pred vami predstavljam predlog sprememb Gradbenega zakona, ki ga je sicer na mojo pobudo sprejel državni svet. Predlog ima zelo konkreten namen: najti pravno pot za starejše objekte, katerih lastniki že leta, nekateri desetletja ne morejo urediti pravnega statusa. Govorimo tudi o stanovanjskih hišah iz 70., 80. let, ki stojijo v naseljih, pogosto na stavbnih zemljiščih, pa zaradi starih odstopanj ali sprememb ne pridejo skozi običajne postopke. Dovolite mi dva stavka o zgodovini te težave. S tem vprašanjem smo se v državnem svetu začeli ukvarjati že leta 2023. Takrat smo opozorili, da nekdanji 146. člen Gradbenega zakona je dopuščal dovoljenje za objekte daljšega obstoja brez učinkovite prostorske presoje občine. Problem ni bil samo v posamezni hiši, ampak tudi v možnosti, da bi se takšno dovoljenje izdalo na kmetijskem, gozdnem ali drugem občutljivem območju, ne da bi seveda občina pri tem lahko uveljavila svojo prostorsko odločitev. Državni svet je nato pripravil zakonsko spremembo, v državnem zboru pa ni bila sprejeta. Nato smo pač vložili zahtevo za ustavno presojo in ustavno sodišče je 22. maja 2025 razveljavilo 146. člen, ker ureditev ni zagotavljala ustavno varovane vloge občin pri urejanju prostora. To je bila pomembna odločitev, ki jo sicer spoštujemo, toda vedno je težava v detajlih, sama razveljavitev pa seveda ni rešila položaja teh ljudi. Posebna pot po 146. členu je odpadla, številni postopki in pričakovanja lastnikov pa so ostali brez dotedanje pravne podlage. Ne trdim, da so vsi ostali brez vsake pravne možnosti, redna legalizacija in drugi zakonski inštituti še obstajajo, trdim pa, da za določen krog starih objektov ti postopki v praksi v bistvu niso izvedljivi, in to je jedro problema, ki ga danes obravnavamo. Kaj za človeka pomeni, ko leta čaka na rešitev. Ne gre samo za papir. Negotov je pravni položaj njegovega doma, oteženo načrtovanje obnove ali rekonstrukcije, pogosto tudi urejanje premoženjskih razmerij.

Zdaj pa seveda, če se dotaknem našega predloga, rad bi poudaril, da s tem predlogom ne predlagamo splošne legalizacije. Legalizacija je po veljavnem gradbenem zakonu že urejena. Naš predlog je poseben, časovno omejen inštitut dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Pravno gledano tudi ta ureja status prej nedovoljenih in neskladnih posegov. Zato ga ni pošteno predstavljati, kot da z legalizacijo nima nobene zveze. Razlika je v tem, da ne nadomešča redne legalizacije, ne odpira splošnih poti za nove črne gradnje. Določa poseben režim za jasno omejen krog starejših primerov in dodaja varovalke, ki jih prejšnji 146. člen ni imel.

In kaj prinaša naš predlog 146.a člena? Prvič določa, za katere objekte se lahko vloži zahteva. Za objekt, njegov del, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti, če od 1. januarja, to je isti presečni datum, kot je prej obstajal, to se pravi 1. januar 2005, obstaja v bistveno enakem obsegu in bistveno enako namembnostjo.

Zahtevo je mogoče vložiti po našem predlogu do 31. decembra 2030. S tem ne premikamo presečnega datuma za novejše gradnje, na novejše gradnje in pa po našem mnenju omogočamo zadosti dolgo časovno obdobje, da se ljudje seznanijo in seveda tudi lahko predlagajo.

Drugič, vlagatelj mora izkazati pravico graditi in daljši obstoj, predložiti podatke o objektu, ustrezno katastrsko dokumentacijo, posnetek obstoječega stanja ter podatke o komunalni infrastrukturi. Pridobiti mora mnenje občine in mnenje drugih pristojnih mnenjedajalcev oziroma izkazati, da jih ni prejel v zakonskem roku.

Tretjič, dovoljenja ni mogoče izdati, če gre za nevaren objekt z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, če je mnenje občine ali drugega mnenjodajalca negativno ali če ni zagotovljena minimalna komunalna oskrba. Plačati je treba komunalni prispevek in nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo. Dovoljenje občini tudi ne nalaga, da mora zaradi takega objekta zgraditi manjkajočo infrastrukturo zunaj območja komunalnega opremljanja.

Če se dotaknem še 146. predloga b člena. To je bistvena novost. Občina ni več zgolj opazovalec, njena uprava mora na podlagi strokovne ocene občinskega urbanista podati obrazloženo mnenje o prostorski sprejemljivosti objekta. Presodi, ali je objekt v nasprotju s cilji prostorskega razvoja ali onemogoča oziroma bistveno otežuje izvedbo občinskih prostorskih aktov in načrtovani razvoj in bistveno poslabšuje podobo naselja, bivalne razmere in razvojne možnosti sosednjih zemljišč. Če ti pogoji niso izpolnjeni, izda negativno mnenje in dovoljenja po našem predlogu ni mogoče izdati. Tako poskušamo doseči ravnotežje. Ne zahtevamo, da bi desetletja stara hiša izpolnjevala čisto vse današnje pogoje za novogradnjo, občini pa omogočimo, da zaščiti svoje bistvene prostorske interese. Tudi drugi mnenjedajalci ostajajo vključeni zaradi na primer voda, narave, kulturne dediščine in drugih javnih dobrin.

Zdaj, če se dotaknem mnenja Vlade in Zakonodajno-pravne službe. Vlada v svojem mnenju priznava problem starejših objektov in potrebe po vključitvi občin, vendar želi celovitejšo sistemsko rešitev. To stališče razumem, spoštujem, vendar vseeno menim, da dolgoročna sistemska prenova in obravnava konkretnega, že znanega problema nista nujno izključujoči se poti. Lastniki ne morejo čakati nedoločen čas brez odgovora, kdaj bo takšna prenova pripravljena. Pripombe Zakonodajno-pravne službe jemljem resno. Posebej opozarja, da občinsko mnenje po sedanjem besedilu ne omogoča samostojnega ugovora že zaradi neskladnosti z namensko rabo zemljišča. To je vsebinsko pomemben pomislek, predvsem zaradi kmetijskega zemljišča. Opozarja pa tudi na fikcijo pozitivnega mnenja ob molku organa na vprašanje, strokovnega preverjanja varnosti. In na opustitev nekdanje pogojne narave dovoljenja. To niso samo redakcijske pripombe, zato predlagam, da jih v nadaljnji obravnavi razrešimo s predlaganimi amandmaji, ki smo jih seveda poslali. Zakonodajno-pravna služba opozarja še na določnost meril za občinska mnenja in na zakonodajno tehnično umestitev novih členov med prehodne določbe. Tudi to je mogoče, seveda, rešiti v nadaljevanju postopka.

Prejeli pa smo tudi pripombe Združenja občin Boštjana Trobiša in občine Cerklje na Gorenjskem. Del pripomb opozarja na koristne izvedbene izboljšave, denimo odpravo, podvajanje dokazil in jasnejši začetek tega roka za mnenje. Druge predlagajo tako široke dodatne pogoje ali drugačen model odločanja, da bi bistveno spremenile namen pobude. Zato zagovarjam omenjene pravno potrebne popravke, ne pa popolne spremembe koncepta.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prosim vas, da predlog obravnavamo kot priložnost za konkretno rešitev, ne kot opravičevanje nedovoljenih gradenj. Občine morajo ohraniti učinkovitost, varovana območja in varnost ljudi morajo ostati zaščiteni, lastnikom starih objektov pa moramo ponuditi jasen, razumljiv in izvedljiv postopek. Če so za to potrebni amandmaji, smo jih seveda pripravili in samo upam in želim, da jih bodo kvalificirani predlagatelji vzeli za svoje. V bistvu s tem predlogom nekako izpolnjujemo odločbo Ustavnega sodišča, ki je seveda se strinjalo in pritrdilo temu, da lokalne skupnosti v bivšem postopku niso imeli zadostne vloge, po drugi strani pa na zelo, na relativno enostaven, ampak odgovoren način do spremembe sistemske zakonodaje rešujemo težave ljudi, ki jih imajo že, kot sem prej omenil, pač desetletja.

Toliko za enkrat z moje strani, hvala lepa.