Ja, hvala lepa za besedo. Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani prisotni.

Predlog zakona, ki je danes pred nami, naslavlja pomembno vprašanje, in sicer kako zaščititi prebivalstvo, predvsem najranljivejše skupine pred posledicami višjih cen energentov in življenjskih potrebščin. Vlada se zaveda, da višje cene pomembno vplivajo na materialni položaj prebivalstva, zato je država sprejela vrsto ukrepov za zaščito kupne moči s posebno pozornostjo do gospodinjstev z nižjimi dohodki, družin z otroki, invalidov in upokojencev. Vendar se moramo vprašati ali je uvedba novih enkratnih denarnih dodatkov res najučinkovitejši odgovor na draginjo. Naše stališče je, da ne, zato vlada predloga ne podpira. Ne strinjamo se, da je pravi odgovor ob vsakem cenovnem šoku nov draginjski dodatek. Uporabiti moramo obstoječe mehanizme socialne države, zagovarjati ukrepe, ki neposredno omejujejo rast življenjskih stroškov, ter dolgoročno sistemsko politiko, ki spodbuja odgovornost in neodvisnosti. Najprej želim poudariti, da Slovenija že ima vzpostavljen širok sistem socialne zaščite. Med ključnimi ukrepi so denarna socialna pomoč, varstveni dodatek in izredna denarna socialna pomoč, otroški dodatki, državne štipendije ter subvencije vrtca, šolske prehrane in najemnin. Ključno vprašanje zato ni ali država pomaga ljudem v stiski - ja, pomaga. Ključno vprašanje je, kako zagotoviti, da pomoč pride do tistih, ki jo dejansko potrebujejo, in da je njena višina prilagojena njihovim konkretnim življenjskim okoliščinam in potrebam. Obstoječi sistem temelji na individualni presoji, predlagatelj pa predvideva enkratni dodatek za vnaprej določene skupine brez vloge in brez individualne presoje centrov za socialno delo. Takšna pavšalna razdelitev ne zagotavlja, da bo pomoč prišla do tistih, ki jo najbolj potrebujejo. Problematično je tudi, da predlog pravico do dodatka za otroke veže na upravičenost do otroškega dodatka, ne pa na najnižje dohodkovne razrede. Dodatek bi tako lahko prejele tudi družine, ki niso v največji stiski, druge v primerljivih težavah pa bi ostale brez. Predlog tudi ne bi upošteval večine premoženja, med drugim nepremičnin, vozil in lastniških deležev podjetij, zato ne odraža dejanskega materialnega položaja. Posebni ukrepi v socialni politiki ne smejo temeljiti zgolj na pripadnosti določeni kategoriji upravičencev, ampak na poznavanju dejanskih okoliščin ljudi v stiski. Pri tem opozarjam na izredno denarno socialno pomoč, ki že omogoča individualno obravnavo od primera do primera, tudi za stroške ogrevanja, elektrike in drugih potrebščin.

Dostopajo lahko tudi tisti, do nje lahko dostopajo tudi tisti, ki niso prejemniki redne denarne socialne pomoči, če izpolnjujejo zakonske pogoje. Zneski pa so lahko bistveno višji od predlaganega dodatka. Delovno neaktivna oseba lahko v letu prejme do 2537,15 evrov, štiričlanska družina z dvema zaposlenima staršema in dvema šoloobveznima otrokoma pa celo do 8930,75 evra. Hkrati je ciljna pomoč za državo bistveno cenejša od dodatka, ki ga predvideva predlagatelj. Vzpostavljene pa so tudi varovalke; sredstva je treba pravilno oziroma pravilno porabiti v 30 dneh in porabo dokazati v 45 dneh. Nedokazana ali nenamenska poraba pomeni 14-mesečno neupravičenost do nove pomoči, neporabljeni ostanek pa je treba vrniti. Zakaj bi torej ob mehanizmu, ki omogoča individualno presojo, nadzor in višje zneske, uvajali vzporeden pavšalni sistem brez varovalk? Zaskrbljujoče je tudi, da predlog za šest mesecev odpravlja letno omejitev izredne denarne socialne pomoči, ne da bi določil novo zgornjo mejo. S tem se zmanjšuje nadzor in povečuje tveganja za zlorabe. Naš cilj torej ni manj socialne države, temveč učinkovitejša socialna država. Okrepiti moramo individualni pristop in učinkovite varovalke, ki zagotavljajo odgovorno porabo javnih sredstev. Ob tem ne smemo spregledati niti vloge humanitarnih organizacij. Država njihove socialno varstvene programe financira v vrednosti približno 32 milijonov evrov. Organizacije ljudem pomagajo namensko, s plačilom položnic, z zagotavljanjem hrane in higienskih potrebščin ter pomočjo pri ogrevanju in najemnini. Tudi ta mreža je pomemben del sistema pomoči ljudem v stiski. Prednost delovanja humanitarnih organizacij je očitna: te organizacije dnevno delajo z ljudmi, so jim bližje in se bistveno hitreje lahko odzovejo na individualne potrebe. Ne trdimo, da pomoči ne potrebujemo, želimo pa, da je ta učinkovita, individualno usmerjena in temelji na dejanskih potrebah ljudi, česar predlog ne zagotavlja.

Vlada izbira ukrepe, ki stroške omejuje neposredno pri izvoru. Pri gorivih je znižala trošarine in druge dajatve ter regulirala cene, začasno ukinila prispevek za energijsko, energetsko učinkovitost, oprostila okoljsko dajatev za emisije ogljikovega dioksida in spremenila metodologijo oblikovanja cen naftnih derivatov. Učinek teh ukrepov se neposredno pozna pri končnih cenah. Konec septembra 2026 so bile povprečne cene teh pogonskih goriv v Sloveniji približno 9,1 odstotka nižje od povprečja primerljivih držav članic EU, konec oktobra pa že približno 12,3 odstotka nižje. Takšen pristop koristi gospodinjstvom in je hkrati konkurenčna prednost gospodarstva. Slovenija je izrazito tranzitna država, zato nižje cene goriv koristijo prometu, logistiki, trgovini in gostinstvu. Ukrepi so prilagodljivi, cene energentov so odvisne od nepredvidljivih svetovnih razmer, zato mora vlada, za to vlada lahko hitro, mora vlada hitro prilagajati trošarine in druge cenovne instrumente. Ti ukrepi so pomagali tako in vsem. Zavračamo trditve opozicije, da zato, ker so deležni učinkov, vsi ukrepi nimajo učinka tudi pri ljudeh na socialnem robu.

Cenovni šoki se bodo ponavljali, če se rast cen energentov in hrane ponavlja, ne gre več zgolj za enkraten problem, sistemskega problema pa ne moremo dolgoročno reševati z vedno novimi začasnimi dodatki. Zagovarjamo sistemske rešitve preko davčne politike in razvojnih ukrepov, zlasti preko razvojnega zakona, ki ima neposredne učinke za razvoj Slovenije, ta pa je predpogoj vsake radodarne socialne politike. Zakon predvideva pet odstotno stopnjo DDV za izrecno našteta osnovna živila, med njimi kruh, moko, testenine, meso, mleko, jajca ter sveže sadje in zelenjavo. Vladi omogoča, da za največ devet zaporednih mesecev zniža DDV na 9,5 odstotka za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo. Nižji DDV na električno energijo in drva neposredno znižuje stroške ogrevanja gospodinjstev, še posebej tistih na robu družbe. Takšni ukrepi znižujejo življenjske stroške vsem, relativno največ pa razbremenijo gospodinjstva z najnižjimi dohodki, ki za hrano in energijo namenijo večji delež razpoložljivih prihodkov.

Da znižanje DDV za osnovna živila lahko učinkuje, kaže vrsta primerov po Evropi, kot učinkovitega pa ga prepoznajo tudi raziskave evropske komisije. Portugalska je leta 2023 začasno znižala DDV za osnovna živila z že zelo nizkih 6 na 0 odstotkov. Analiza portugalske centralne banke je pokazala skoraj popoln prenos znižanja v nižje maloprodajne cene ter pomembno zmanjšanje inflacijskih pritiskov. To je ukrep, ki dejansko niža cene. Razvojni zakon pa naslavlja tudi stanovanjsko problematiko mladih in mladih družin, z uvedbo posebne petodstotne obdavčitve dohodkov iz oddajanja stanovanj mladim in mladim družinam spodbuja dostopnejše najemno bivanje in znižanje najemnin za te skupine.

Pomembna je tudi razbremenitev upokojencev. Zakon odpravlja prispevek za dolgotrajno oskrbo od pokojnin, čeprav ima ta skupina pogosto omejene možnosti za dodaten dohodek. Razvojni zakon z ugodnejšim konkurenčnim okoljem spodbuja tudi investicije, zaposlovanje in gospodarsko rast. Socialna politika in gospodarski razvoj nista nasprotujoča si cilja. Močno gospodarstvo, predvidljivo poslovno okolje in visoka zaposlenost so temelj dolgoročno vzdržne socialne države.

Spoštovani, če povzamem naše stališče, želim poudariti tri stvari. Prvič, Slovenija že ima sistem socialne zaščite za ciljno usmerjeno pomoč ljudem v stiski. Uporabiti moramo obstoječe sisteme in individualno presojo na vzporednih, ne vzporednih pavšalnih mehanizmov. Drugič, na draginjo moramo odgovarjati neposredno pri njenem izvoru. z regulacijo cen ter prilagajanjem trošarin in drugih dajatev hitro blažimo cenovne pritiske. In tretjič, dolgoročno moramo graditi sistemsko in razvojno politiko, ne pa se zanašati na vedno nove interventne dodatke. Nižji DDV, dostopnejše najemno bivanje in razbremenitev upokojencev znižujejo življenjske stroške, razvojni ukrepi pa ustvarjajo pogoje za rast in socialno vzdržnost. Naš cilj je, socialna država kot država dostojanstva, neodvisnosti. Cilj je na pomoč tistim, ki jo res potrebujejo. Neposredno blaženje življenjskih stroškov in dolgoročna razvojna politika, ki spodbuja delo, samostojnost in odgovornost. Zato Vlada predloga zakona ne podpira. Ne predstavlja dolgoročno vzdržne rešitve za blaženje draginje in ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.