Republike Slovenije): Dober dan. Najlepša hvala za besedo. Hvala za vabilo, gospa predsednica, gospod predsednik. Člani, vsi vabljeni. V veliko čast in veselje mi je, da sem lahko danes tukaj, da vam predstavim delo Splošnega sodišča. Začel bom z arhitekturo našega sodišča zato, da se spomnimo zakaj pravzaprav Evropsko unijo imamo.

Tole je lestenec pri glavnem vhodu v Sodišče Evropske unije. Arhitektura je zelo pomenljiva, vidite strukture iz jekla. Na lestencu so male lučke, ki spominjajo na lučke, kot so v premogovnikih, Se pravi, izvor Evropske unije. Prva unija je bila unija o premogu in jeklu. Kasneje se je to razširilo na Euratom, se pravi, bistvo je bilo, da se skupaj opravlja energetika Evropske unije, da se prepreči vojna, da obstaja v Evropski uniji stabilnost. Evropska unija je bila skozi oziroma Evropa je zelo nestabilen kontinent. Zelo dobro poznamo našo zgodovino. Evropa je zelo raznolika, kar je naše bogastvo. To pa nam prinaša tudi stalno nestabilnost. Zato je bistveno, da se danes rešujejo spori mirno. Se pravi, ne vlada logika moči, temveč logika argumenta in prava. Se pravi, če bi me vprašali eno ključno zadevo, kakšna je naša vloga v Evropski uniji, predvsem sodišča tudi, je, da zagotavljamo mir in stabilnost, da se konflikti v Evropski uniji znotraj, pa tudi navzven rešujejo mirno. Torej v skladu s členom 19 Pogodbe o Evropski uniji, Sodišče Evropske unije sestavlja sodišče, splošno sodišče in specializirana sodišča, specializiranih sodišč sedaj nimamo. In kar je bistveno je, naša vloga je, da zagotavljamo upoštevanje prava pri razlagi in uporabi pogodb. Se pravi, bistveno je, da se pri razlagi in uporabi pogodb zagotavljajo vrednote Evropske unije in da naši državljani imajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in da lahko uresničujejo vse pravice, ki nam jih Evropska unija daje in se tako v Evropski uniji samo realizirajo.

Kot sem že rekel, gre za institucijo, ki jo sestavljata dve sodišči, Splošno sodišče in sodišče. V grobem, če me boste vprašali, kakšna je pravzaprav razlika med enim in drugim, v zelo, bom rekel, v grobem je razlika v tem, da Splošno sodišče varuje vladavino prava v evropskih institucijah, sodišče pa v državah članicah. Je seveda tudi Splošno sodišče prvostopenjsko in sodišče drugostopenjsko sodišče.

Sedaj pa pravni okvir, kaj pravzaprav je pravo Evropske unije in kaj pravzaprav mi razlagamo, interpretiramo pred sodiščem. To je stara sodba, ki jo vidite na ekranu. Van hende los, ki je določila, da Evropska gospodarska skupnost takrat pomeni nov pravni red, v korist katerega so države, čeprav na omejenih področjih, omejile svoje suverene pravice in katerega subjekti niso le države članice, temveč tudi njihovi državljani. Se pravi, državljani so v osrčju delovanja Evropske unije in tudi našega sodišča.

Tukaj bi omenil, da je državam članicam, evropskim institucijam lažje priti do našega sodišča, ker so privilegirani pritožniki. Ni jim treba izkazati interesa, ni jim treba izkazati procesne legitimacije. Medtem ko posamezniki, se pravi fizične, pravne osebe, vsi tukaj v sobi, podjetja in tako naprej, morajo izkazati v tožbah, ničnostni tožbi, procesno legitimacijo. V grobem, kako lahko posameznik dostopa do sodišča Evropske unije, bodisi neposredno, se pravi tožba pred splošnim sodiščem. To je lahko ničnostna tožba na razveljavitev akta institucije Evropske unije, odškodninska tožba, da zahteva odškodnino, zaradi delovanja nedelovanja institucije Evropske unije, potem tožba zaradi nedelovanja in potem so še tudi posebni spori glede blagovnih znamk, uslužbenski spori in arbitražne klavzule.

Druga pot, kako pride državljan do sodišča Evropske unije pa posredno preko nacionalnega sodišča in to je pravzaprav neka, vam lahko rečem celo lažja pot, kako se pride do našega sodišča. Se pravi, spor se rešuje pred nacionalnimi sodišči, zato je tako pomembno, da nacionalna sodišča dobro delujejo, da imamo vladavino prava povsod v Evropski uniji, da je, obstaja neodvisnost sodstva. In torej v sporu pred nacionalnim sodiščem se potem uporablja pravo Evropske unije in v primeru dvoma seveda lahko sodišče postavi predhodno vprašanje glede dvoma interpretacije prava EU in če pa gre za sodišče zadnje stopnje, kot je recimo Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče, pa v primeru dvoma razlage to vprašanje mora postaviti.

Novost je, da se s predhodnimi vprašanji ne ukvarja več le sodišče Evropske unije, ampak tudi splošno sodišče, in sicer na naslednjih šestih področjih: skupni sistem davka na dodano vrednost, trošarine, carinski zakonik, kombinirana nomenklatura, potem odškodnina in pomoč potnikom v primeru zavrnitev vkrcanja ali zamude ali odpovedi prevoznih storitev in pa glede sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. To je, to je sedaj reforma, ker je bilo sodišče preobremenjeno, bolj obremenjeno kot splošno sodišče, zato je prišlo do prenosa teh kompetenc na splošno sodišče.

Zdaj, jaz se s temi zadevami ne ukvarjam, so tudi lahko zelo zanimive. Manj so manj atraktivne, vendar jaz se v svojem delu predvsem osredotočam na neposredne tožbe, se pravi ničnostne tožbe, odškodninske in vse ostale tožbe pred našim sodiščem. Kot sem dejal prej, pred naše sodišče posamezniku ni tako lahko priti zato, ker je treba dokazati procesno legitimacijo. To pa pomeni, da moraš dokazati, da te neka zadeva neposredno zadeva, se pravi akt, ki bi ga rad napadel, da te neposredno zadeva in da ima ta akt nate posamičen vpliv. To so standardi Plamen(?), ki so precej težki za posameznike. Zato sem že prej rekel, da je preko Nacionalnega sodišča nekako celo lažje priti do nas. Tukaj bi omenil morda zadevo Medel. Odločili smo v velikem senatu, jaz sem bil tudi v tej zadevi poročevalec. Šlo je za odločitev sveta o podelitvi Poljski približno malo manj kot 35 milijard evrov pomoči iz proračuna Evropske unije, zaradi okrevanja po krizi koronavirusa. Ta denar je bil vezan na reformo poljskega pravosodja in svet je skupaj s komisijo ugotovil, da je bila ta reforma ustrezna. Posamezniki mednarodne sodniške organizacije se s tem niso strinjali. Medel je ena izmed teh mednarodnih sodniških organizacij, ki je vložila tožbo pred našim sodiščem, ker so zahtevali razveljavitev akta sveta, da se Poljski podeli ta denar. Tudi naše Slovensko sodniško društvo je bila stranka v postopku, vendar je splošno sodišče zavrglo zadevo kot nedopustno, ker naj bi naj odločitev sveta ne bi neposredno vplivala na pravni položaj sodnikov, ker naj bi na to neposredno vplivali poljski akti. Se pravi, lahko je težavno neposredno priti do našega sodišča.

Zdaj pa, da grem nekako v vrednostne temelje Evropske unije. Verjetno veste, da v 2. členu pogodbe, Evropske pogodbe Evropske unije, da so v tem členu predvidene vrednote, temeljne vrednote Evropske unije, ki jih seveda moramo zagotavljati kot so demokracija, spoštovanje človekovih pravic, vladavina prava, varstvo manjšin in tako naprej. Na tej točki pa bi omenil tudi načelo solidarnosti. In sicer bom tukaj začel z nekaterimi primeri Splošnega sodišča, ki so seveda zelo aktualni. In prvi je Poljska proti komisiji, kjer je sodišče, naše sodišče prvič zelo jasno razlagalo, interpretiralo načelo solidarnosti iz 194. člena pogodbe. Naj omenim, da so vzhodne države članice: Poljska, Baltske države in tako naprej si želele, da je v Lizbonski pogodbi ta člen, se pravi, da obstaja načelo energetske solidarnosti, zaradi zgodovinskega strahu pred Rusijo. To se je dogajalo že več kot 15 let nazaj. Tako da, ta člen imamo. Pojavilo pa se je vprašanje, ali je to samo neka politična usmeritev ali ima ta člen res neko pravno osnovo.

Kaj se je zgodilo v zadevi Poljska proti komisiji? Komisija je zvišala zmogljivost cevovoda Opal, to je zemeljski del cevovoda Nord Stream, s katerim prihaja ruski plin v Evropo. Poljska se s tem ni strinjala. Dejala je, da je ogrožena njena nacionalna varnost in vložila tožbo. In sklicevala se je tudi na načelo solidarnosti. Sodišče je je prisodilo Poljski, strinjalo se je s Poljsko, da mora komisija, ki odloča o takih zadevah, aktivno, aktivno, aktivno raziskovati kakšne vplive ima energetska politika na vse deležnike in države članice sploh pa, če je to pred njo nekako, če se na to sklicujejo.

Naslednja točka, ki se mi zdi oziroma povezano z energetiko kot veste, sem tudi začel z lestencem, ki kaže na pomen energetike na sodišču Evropske unije in v pravu Evropske unije. Tukaj bi se dotaknil Acera, se pravi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev, ki je v Ljubljani. Zelo pomembno... A tamle čez so še za enkrat v tej stavbi. Tako da zelo pomembno je, da to agencijo imamo. V Evropski uniji se države članice zelo borijo, da imajo sedež agencij. Mi imamo to agencijo in je tudi pomembno, da jo nekako uporabimo. Sem pa jaz v senatu, ki je specializiran med drugim tudi za energetsko pravo. Jaz se ukvarjam z zunanjo politiko Evropske unije, z energetskim pravom, z vladavino prava seveda imam pa tudi zadeve s področja prava, varstva konkurence, državnih pomoči, mednarodne trgovine, blagovnih znamk, institucionalnih vprašanj in tako naprej. Skratka, imamo zelo široko pristojnost. Vendar pa pritožbe zoper odločitve Acerja pridejo, pridejo k nam v naš senat.

No, ko sem omenil načelo solidarnosti, res ga uporabljamo. Ker je seveda, če Evropska unija nima solidarnosti, zakaj pravzaprav imamo Evropsko unijo. To je temelj, vrednostni temelj Evropske unije. Tukaj bi omenil samo nekaj mojih zadev, kjer smo uporabili načelo solidarnosti. Se pravi, veste, da se električne energije v velikih količinah ne da spraviti. Se pravi, velikokrat prihaja do nesorazmerij med proizvodnjo in porabo električne energije. In ko pride do tega nesorazmerja, ta elektrika gre v sistem

in treba je sprejeti tako imenovane korektivne ukrepe. Preneha se trgovina, zmanjšati je treba proizvodnjo in tako naprej, kar je izredno, izredno drago in povzroča veliko škodo. In predvsem velike države članice, predvsem Nemčija ima težave s temi zadevami, ker so prišli iz jedrske energije na vetrno energijo, ki je bistveno manj predvidljiva in jo je veliko težje nadzirati poleg tega, da imajo na severu proizvodnjo, na jugu proizvodnjo električne energije, na jugu industrijo, ki jo uporablja. In ko pride do teh nesorazmerij, mora elektrika nekam iti v sistem in gre v sosednje države članice, povzroča škodo in tako naprej. In vprašanje se je pri nas postavilo oziroma v Acerju se je najprej postavilo vprašanje, kako to rešiti? Se pravi, kako si deliti stroške, kako zagotavljati varnost omrežja. In Acer je odločil, da bo te zastoje, ki nastajajo, zaradi nesorazmerij, reševal nek nov regionalni organ. Poljska se s tem ni strinjala, vendar ker so dejali, da lahko sami bolje opravljajo zastoje na omrežju. Mi pa smo zaključili, načelo solidarnosti, skupaj se da to ceneje, bolje, bolj učinkovito reševati. Smo pa, potem v drugih zadevah prišli do tega, da morajo plačati tisti, iz katerih prihajajo tako imenovani zančni tokovi, da mora tisti operater iz tistih držav članic plačati vso škodo, ki nastaja in smo spet uporabili načelo solidarnosti, da tisti, ki onesnažuje, mora tudi plačati. Se pravi, tukaj gre tudi za / nerazumljivo/, vendar pa smo tudi poudarili načelo solidarnosti. Se pravi, načelo solidarnosti dejansko preveva pravo Evropske unije. še posebej izrecno pa je v energetiki.

Tukaj bi omenil še eno zadevo tudi veliki senat Splošnega sodišča, kar se tiče jedrske energije. Po klasifikaciji, se pravi obstaja Uredba o klasifikaciji naložb in komisija je uvrstila jedrsko energijo kot v skladu s to uredbo kot naložbo, ki je zelena, se pravi, ki pripomore k prehodu k prehodu k proizvodnji oziroma v družbi z manj, ki proizvede manj ogljika. Avstrija se je seveda pritožila, Avstrija nasprotuje jedrski energiji kot tudi Luksemburg, vendar pa je sodišče potrdilo zaključek komisije. Tudi zavrnilo argumente Avstrije in Luksemburga, da je treba tudi upoštevati, kako se recimo uran prideluje in tako naprej in dalo široko oziroma potrdilo široko polje presoje Evropske komisije.

No, tukaj bi omenil še eno zadevo, ki je tudi zanimiva. Tukaj gre pa zadeva / nerazumljivo/ proti komisiji. In sicer gre za sms oziroma signal sporočila predsednice Ursule von der Leyen, ki naj bi jih v času koronavirus krize pošiljala direktorju Pfizerja, se pravi družbe, ki proizvaja cepiva. Stevi New York times, so zahtevali dostop do teh sporočil. Komisija dejala, da so uničena in da tega dostopa ne more zagotavljati. Potem je s tem, da pač se je zagovarjala, sploh ne obstajajo, ker jih ni. New York Times je dokazal, da ta obvestila so obstajala, torej je zavrgel domnevo neobstoja in naše sodišče je zaključilo, da mora komisija obrazložiti, kaj se z vsemi temi notranjimi sporočili na signalu dogaja. Se pravi, kdaj so uničeni, kakšni so postopki in tako naprej. Razveljavilo je odločitev o neobstoju. Se pa te zadeve, moram priznati, še kar zelo razvijajo pred našim sodiščem, ker je komisija sprejela nov pravilnik kar se tiče teh notranjih sporočil in imamo že, bom rekel, tri nove zadeve na mizi, tako da zadeva, ki se bo res razvila v prihodnjih mesecih in letih.

Potem eno naslednje področje, s katerim se ukvarjamo, ki bi ga res želel tudi poudariti, je pravo varstva konkurence. Meni je bilo pravo varstva konkurence vedno zelo blizu. Jaz mislim, da je pravzaprav v centru res v središču tega, kaj pravzaprav Evropska unija pomeni, se pravi, bistveno je, da je meritokracija, se pravi zasluge, sposobnosti, ne pa moč, ki odloča na trgu in tudi bom rekel, ustavno-pravnem pogledu v politični moči. Se pravi. Pravo varstvo konkurence se je razvilo tudi Spet grem nazaj na ta lestenec, ki sem vam ga pokazal na začetku. Po drugi svetovni vojni zelo močno v Nemčiji, se pravi pod nadzorom Združenih držav Amerike, ker, ker je bila skrb, da oziroma zaskrbljenost. Da so nemške korporacije bile pred drugo svetovno vojno gonilo druge svetovne vojne, zelo močne, monopoli, ki so želele nove trge in zato je bil, je bil po drugi svetovni vojni ustanovljen zelo močen urad za varstvo konkurence v Nemčiji, in to je imelo tudi velike posledice za pravo Evropske unije. Se pravi v pravu Evropske unije je zelo močen element, bom rekel, boja proti monopolom ali proti zlorabi prevladujočega položaja na trgu, kartelom in tako naprej, in, tako da to je res v osrčju, osrčju Evropske unije meritokracija, da imamo skupni trg, kjer se, kjer ni neke, bom rekel, koncentracije moči prevelike. Lahko omenim, da smo imeli pred kratkim sprejem ob 35-letnici osamosvojitve na sodišču in sem pravzaprav neko primerjavo dal, da je pravzaprav ta stoletni boj, naš, slovenski, za neodvisnost je pravzaprav boj proti koncentraciji moči v Evropi, sicer politični koncentraciji, ampak Evropa dejansko zagotavlja potrošnikom, da se lahko realizirajo, malim državam članicam, da se lahko v sistemu realizirajo in cel sistem skuša to zagotavljati. No, tukaj je zadeva Google, v bistvu pravzaprav, tukaj imam Google in Alfabet proti komisiji, pa bom mogoče omenil tudi zadevo Google shoping, se pravi, ki je mogoče še bolj nazorna za kaj je šlo. Saj veste, Google ima tudi svojo trgovino in če si želel kupiti nek proizvod, je Google dal na vrhu zadetke iz svoje trgovine. In naše sodišče je reklo ne, to je tako imenovani self preference, in da daješ sebi prednost samo zato, ker si močen in ker to lahko narediš, in da je treba dajati priložnosti tudi malim ponudnikom, in da je tukaj prišlo pač do kršitve prava varstva konkurence.

Potem še ena zadeva, ki se mi je, ki se mi je zdela zanimiva, to je pa bolj ta zunanji vidik Evropske unije, zadeva Hengšijuši(?). Veste, da Evropska komisija lahko naloži proti subvencijske ukrepe podjetjem, ki dobivajo v tretjih državah subvencije in s tem nekako prizadenejo naš notranji trg. Tukaj je treba tudi povedati, da ima Evropska unija v mednarodni trgovini izključno pristojnost, se pravi, države članice nimajo več pristojnosti zato ker je se smatra, da lahko Evropska unija bolje varuje skupne interese kot vsaka država članica posebej in v tej zadevi, zelo zanimivi, je pravzaprav prišla ta denarna pomoč preko Egipta s Kitajske in se je postavilo vprašanje, ali lahko komisija to upošteva pri svoji presoji. Se pravi subvencija ni prišla iz države, iz katere je prišel proizvod, temveč iz tretje države in naše sodišče je zaključilo, da absolutno, sicer bi bila ogrožena učinkovitost naše uredbe in njenih ciljev.

Potem bi omenil še glede zunanjih zadev, tudi zelo zanimivo zadevo Madžarska proti evropskemu mirovnemu instrumentu in svetu. Tudi tukaj je bil veliki senat, tudi tukaj sem bil jaz poročevalec. Šlo je za dodelitev izrednih prihodkov iz zamrznjenih ruskih sredstev za vojaško podporo v Ukrajini, se pravi, gre za financiranje vojne v Ukrajini. Verjetno veste, da se države članice nekako ne morejo dogovoriti, da bi se vojna v Ukrajini financirala iz ruskih depozitov Evropske unije, se pravi iz glavnic. Dogovorile pa so se, da se financira vojna v Ukrajini iz obresti na ta zamrznjena ruska sredstva. Verjetno veste, da v zunanji politiki velja vsaj še za enkrat, pa izgleda, da bo še nekaj časa načelo soglasja. Skratka, države članice morajo soglasno odločati. Lahko pa se po pogodbi tudi vzdržijo. To ureja 33. člen pogodbe in členi naokrog.

Če se država članica nekako ne strinja, noče pa ovirati drugih, se lahko konstruktivno vzdrži. In to je v tej odločitvi naredila Madžarska, Madžarska pa je potem želela sodelovati v izvršitvi te odločitve. Zato, ker na podlagi odločitve, da se vojna financira iz obresti na zamrznjena ruska sredstva, je treba stalno sprejemati nove odločitve, koliko denarja, za kakšne namene, ali gre to za bolnice, tanke, strelivo, kakorkoli in evropski mirovni instrument, ki upravlja ta denar in svet, Madžarski tega nista dopustili oziroma dopustila, se pravi, da bi Madžarska pri tem sodelovala. Argument je bil, da da država, ki se vzdrži tudi ne, ne more nikoli sodelovati, zato ker tudi ne sodeluje v financiranju te odločitve. Vendar je pa Madžarska odvrnila, ampak tukaj tako ali tako nihče ni sodeloval pri financiranju, ker se financira iz obresti na zamrznjena ruska sredstva. No, ampak tukaj se postavlja že vprašanje pristojnosti našega sodišča. Predstavljajte si, se pravi, sodniki smo, kot ste videli v 19. člen pogodbe, čuvamo vladavino prava, ali je to vprašanje, ki je sploh za sodišče, se pravi zunanja politika, vprašanje vojne in miru. S tem vprašanjem se ukvarja veliko sodišč zdaj po svetu. Tako da je nek trend k povečani pristojnosti sodišč v zunanji politiki, vendar pa je pri nas v pravu Evropske unije prišlo še do nekega, neke dodatne komplikacije ali pa dodatnega elementa, ki ga je bilo treba upoštevati.

To pa je. V skladu s 6. členom pogodbe naj bi Evropska unija pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Po drugi strani je v 24. členu pogodbe naša pristojnost za odločanje o teh zadevah načeloma izključena, razen v dveh primerih: ko gre za omejevalne ukrepe proti posameznikom ali pa ko gre za določitev pravne podlage aktov po 40. členu, se pravi 215. in 40. člen nam dajeta dve izjemi, sicer načeloma pristojnosti nimamo. In ko je komisija, Evropska komisija leta 2013 predložila našemu sodišču predlog pogodbe za pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, je naše sodišče zadevo zavrnilo v celoti praktično, vendar pa eden izmed zelo pomembnih argumentov, zakaj Evropska unija ni mogla pristopiti, je temeljil na avtonomiji prava Evropske unije, se pravi, van hende los, to je neodvisen, ki sem ga omenil na začetku, nov pravni red, neodvisen mednarodnega prava in nacionalnih pravnih sistemov. In je bil, se pravi, težava je bila v tem, da ima naše sodišče izključeno pristojnost v zunanji politiki, strasbourško sodišče pa ima večje pristojnosti in če bi pristopili k evropski konvenciji, bi sodišče, ki je izven Evropske unije, ki deluje pod popolnoma drugačnimi pogoji, zakonitostmi in tako naprej, ki ima sodnike tudi iz tretjih držav, se pravi neko tretje sodišče odločalo prvič in zadnjič o zadevah Evropske unije. In to za naše sodišče ni bilo sprejemljivo. Je pa pred časom, bolj natančno 10. septembra 2024, naše sodišče sprejelo odločitev, KSDK. Zelo zanimiva zadeva. Gre za matere in žene s Kosova, umrli so jim očetje, bratje, sinovi in tako naprej, nikoli niso našle svojih sorodnikov. Tožile so misijo Evropske unije na Kosovu za odškodnino, ker ni bilo nikakršnih postopkov, da bi se ta zadeva razrešila, da bi našli njihove svojce, da bi se sodilo tistim, ki so bili za to odgovorni. In vprašanje je bilo ali smo mi sploh pristojni za taka vprašanja. In v zadevi KSDK je sodišče odločilo, da je treba ločiti politična vprašanja in pravna vprašanja. Se pravi, ko gre za pravno vprašanje, smo mi pristojni, ko gre za politično vprašanje, nismo pristojni. In recimo v zadevi KSKD je bilo pravno vprašanje ali je treba vzpostaviti pravne mehanizme, da se to razčisti, politično vprašanje recimo ali je sploh treba ustanoviti to misijo ali ne, kako je financirana, skratka sodišče je to razdelilo. Zdaj, opazovalci in komentatorji so nekako ocenili, da je bila ta sodba sprejeta tudi z namenom omogočanja potencialnega pristopa Evropske unije h konvenciji, se pravi, da bi se nekako zbližala pristojnost strasbourškega sodišča in sodišča Evropske unije. No, in v tej naši madžarski zadevi smo morali interpretirati, razlagati zadevo KSDK, se pravi ali gre za politično vprašanje ali gre za pravno vprašanje. Splošno sodišče je zaključilo, da je šlo pri financiranju vojne Ukrajine za politično vprašanje in da v končni fazi naše sodišče o tej zadevi ni pristojno.

No, tukaj bi mogoče še omenil eno slovensko zadevo. Veliko imamo tudi bančnih zadev, no, pred našim sodiščem. Mislim, slovensko, povezano Slovenijo. Veste, da je bančna kriza oziroma sploh kriza leta 2009 finančna kriza prinesla v Evropsko unijo še eno željo po večji stabilnosti. Stalno razlagam, da je stabilnost bistvena za Evropsko unijo, se pravi, da delujemo skupaj solidarno in v dobrobit vseh. Zato je bilo sprejeto po krizi leta 2009 kar nekaj nove bančne zakonodaje, kako se rešujejo banke, ki so na robu stečaja in tako naprej, zato ker nestabilnost bančnega sistema stalno ustvarja nestabilnost celotnega gospodarskega in družbenega sistema. No, skratka, veliko zadev imam tudi jaz bančnih, ampak tukaj bi omenil samo mogoče eno. Tukaj gre MeSoFa proti, proti, proti Enotnemu odboru za reševanje, to je single resolution board po angleško. Sberbank, ruska banka, je bila je bila uvrščena na seznam bank, ki ne morejo več poslovati v Evropski uniji oziroma ki ne morejo sodelovati v plačilnem sistemu Swift. In kaj se je zgodilo, da so, da je med med depozitarji, komitenti, skratka povsod je bila panika, kaj bo zdaj s to banko in ta banka je bila na koncu že na robu stečaja. Potem je enotni odbor za reševanje, se pravi po bančni krizi, po bančni krizi, finančni krizi 2009 je bil ustanovljen ta enotni odbor za reševanje v Bruslju, ki se odloči, kako banko reševati in oni so se odločili, da bodo slovensko Sberbanko prodali Novi Ljubljanski banki, delničarji v tej banki pa v Sberbank pa pravijo, da bi morali dobiti nadomestilo, se pravi, da je bila za njih ta prodaja bistveno manj ugodna, kot pa če bi šla banka v stečaj in likvidacijo. In sedaj tožijo pred našim sodiščem na razveljavitev te odločitve enotnega odbora za reševanje.

No, potem pa za konec bi omenil še vloga parlamenta v Evropski uniji, nacionalnih parlamentov, kar se mi zdi seveda, jasno, zelo pomembno za vas. Skratka, to je nekako načelo subsidiarnosti, ki ga lahko nacionalni parlamenti nadzorujejo v Evropski uniji, se pravi, nacionalni parlamenti lahko v osmih tednih po tem, ko komisija pošlje nacionalnim parlamentom osnutek novega zakona, lahko oporekajo temu osnutku in če jih je dovolj, mora potem komisija dovolj parlamencionalnih parlamentov, ki oporekajo, mora potem komisija ponovno pregledati ali celo umakniti z obrazložitvijo, pač, komisija se odloči, kaj bo naredila in do tega je že večkrat prišlo. Če pa, če pa se za oporekanje nekemu zakonodajnemu predlogu, če se proti temu predlogu izjavi večina glasov, se pravi večina nacionalnih parlamentov, potem je za komisijo zadeva še težja in lahko predlog zakonodajni ohrani le, če ga nekako reši 55 procentov članov sveta ali pa večina v, ja, v Evropskem parlamentu. Torej, zelo pomemben, zelo pomemben instrument, nadzor subsidiarnosti.

Da zaključim, še Slovenija na sodišču Evropske unije, no, da povem, da je zelo pomembno, da Slovenija tam deluje in živi. Jaz imam tudi tale, tukaj vidite lipicanca na svoji obleki, ker sem bil član umetniškega odbora našega sodišča in sem pač dosegel, da se je slovenski lipicanec postavil na najbolj promentno mesto, na osrednje stopnišče sodišča Evropske unije, to se mi zdi seveda zelo pomembno, no, da se vidi naša umetnost, naša kultura. Je isti, kot je v predsedniški palači oziroma ista kopija, obstajajo tri kopije tega lipicanca, en je v predsedniški palači tukaj v Ljubljani, drugi je na sodišču, tretji pa mislim, da je v lasti sina Boljke, Janeza Boljke, ki je umetnik, ki je to, ki je ta kip naredil.

Dodal bi še to, ja, v odboru za umetniška dela nisem več sem bil pa sem pa zelo vesel, da sem bil izvoljen, so me kolegi izvolili za člana upravnega odbora Splošnega sodišča. Tako da se ukvarjam tudi kar veliko z upravljanjem našega sodišča. Potem predsednik me je imenoval tudi v delovno skupino za institucionalna vprašanja. Se pravi, se ukvarjam veliko z reformami, odnosi znotraj sodišča, med sodišči in tako naprej. Tako da je pomembno, da delujemo tudi na tem, na tem, v tem okviru.

Potem bi pa še omenil, no, to je pa res skoraj za konec, kot član še Odbora za umetniška dela, me je motilo, da 14 držav članic, med tem, med drugim tudi Slovenija, še ni imelo nobenega prostora na sodišču, po katerem bi bil, ki bi bil poimenovan po nekem našem pravniku, neki zgodovinski osebnosti in tako naprej, ker meni je, veste, bom rekel, enakost držav članic zelo pomembna, mi smo mala država članica, moramo biti vplivna država članica in v določenih sferah tudi smo, torej zaradi enakopravnosti držav članic, iz česar sem mimogrede delal tudi doktorat, sem rekel, da je to nesprejemljivo in potem je naš sodni tajnik takoj reagiral in so pravzaprav nas pozvali, da pošljemo imena po kom bi sedaj vse te države članice, med drugim tudi Slovenija, radi poimenovali naše prostore. Jaz sem predlagal Leonida Pitamica. To je bil prvi, prvi, prvi dekan Pravne fakultete v Ljubljani, zastopal je tudi Slovenijo na pogajanjih po prvi svetovni vojni v Versaju. Pomemben je bil za teorijo prava tudi, no, v Sloveniji, tako da se nam je zdel ta lik zelo pomemben. Kolega sta se seveda tudi strinjala. Tako, da smo potem po žrebu, ker je bil pač žreb, katera država bo dobila katero dvorano, da ne bi bilo kakršnihkoli nesoglasij in nestabilnosti znotraj sodišča, je Slovenija dobila, je dobila knjižnico, se pravi glavno čitalnico v knjižnici, tako da imamo tudi neko slovesnost 26. novembra, ko bo ta knjižnica, ko bo razglašeno, da je, da se imenuje čitalnica po Leonidu Pitamicu.

Tako, jaz upam, da ste dobili malo vtis o tem, kaj pravzaprav delamo. In seveda se veselim vaših vprašanj, ki jih bom pač z veseljem naslovil, hvala.