Ja, hvala za besedo.

Pitna voda nikakor ne sme biti tržno blago, to je človekova pravica, javno dobro in temelj za dostojno življenje. Prav zato je bilo 2016 pravica do pitne vode vpisana v Ustavo. Potrebno pa je ločiti koncesijo, upravljanje in delo na infrastrukturi. Če je sedaj občina zadolžena za upravljanje z vodnimi viri, to nikakor ne pomeni, da je občina zadolžena za delo na vodovodnem omrežju. Koncesija pomeni, da nekomu, da na nekoga preneseš pravice in dolžnosti upravljanja z nečim, in v tem je težava, ki jo pač ta zakon rešuje in dam prav kolegom, da koncesija za pitno vodo nikakor ni dobra rešitev. Voda na splošno ni nekaj, kar bi se končalo in začelo na občinskih mejah. Torej ne more neka občina imeti takšno ureditev, druga takšna ureditev, voda je pač skupna vsem nam in se pretaka ne glede na upravljanje občin. Torej, da smo si na jasnem, upravljanje z vodo pomeni zgolj upravljanje z vodo. To nikakor ne pomeni, da si občina mora kupiti bagerje, rovokopače, imeti ekipe in tako dalje. Občina upravlja z vodo, torej občina je tista, ali pa samoupravne skupnosti so tiste, ki so zadolžene za pravilnost ravnanja z vodnimi viri, kar ne pomeni, da morajo zdaj oni imeti bagerje, in tako dalje. Dajmo se biti še nekaj na jasnem. Koncesija. Torej nekdo bo prevzel koncesijo, kjer bo s svojim delom pač opravljal te storitve, nikakršne zdravo razumske logike ni, da bi nekdo prevzel v poslu, kjer ni dobička, to pomeni, on si bo pri svojem delu nekako moral vzpostaviti sistem, kjer bo nek dobiček ostal, sicer to podjetje potem ne bo več likvidno. Torej, podpiram, kako bi temu rekel, predlog Zakonodajno-pravne službe, opravljale, ja, dela pa, kot pravim, je pa, so pa lahko tudi v privatni lasti, v kakršnikoli drugi lasti. Hvala.