Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Spoštovane, poslanke in poslanci. Vlada Republike Slovenije je junija letos prejela zahtevo občine Kostanjevica na Krki za oceno ustavnosti Zakona o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, glede katere je sprejela mnenje, s katerim razpolagate.

Vlagateljica zahteva oceno ustavnosti v delu, ki se nanaša na gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo glede 9., 27. in 28. člena zakona in trdi, da zakonska ureditev posega v njen ustavni položaj in pravice ter obveznosti in ji v nasprotju z ustavnimi določbami nalaga dodatne obveznosti terer krši tudi pravice lokalnih skupnosti, kot jim zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Ustava v četrtem odstavku 70. a člena določa, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno. Četrtega odstavka 70.a člena Ustave ni mogoče razlagati tako, da je z njegovo uveljavitvijo oskrba s pitno vodo postala državna naloga ali prenesena naloga, ki bi jo država nato prenesla na občine po 140. členu ustave oskrba s pitno vodo, kot se uresničuje 70.a člen Ustave, izvaja kot naloga sui generis. Ustava sama določa način izvrševanja te ustavne obveznosti države in sicer preko samoupravnih lokalnih skupnosti. Za to ne gre, za prenos državne naloge na občine, temveč za ustavno določeno obliko izvajanja oskrbe s pitno vodo. Navedeno izhaja že iz samega ustavnega besedila, ki predvideva izvajanje oskrbe s pitno vodo preko samoupravnih lokalnih skupnosti in ne prek državnih organov. Prav ohranitev že uveljavljene organiziranosti izvajanja oskrbe s pitno vodo je bila ena od temeljnih usmeritev ustavodajalca, kar izrecno izhaja iz gradiv Ustavne komisije Republike Slovenije. Zato ohranitev izvajanja javne službe na lokalni ravni ne pomeni odstopa od 70.a člena Ustave, temveč njegovo izvrševanje. Vlada ocenjuje, da očitki, da država ne zagotavlja virov financiranja za oskrbo s pitno vodo, nikakor ne držijo. Zaradi izjemnega pomena oskrbe s pitno vodo je Vlada že pred sprejemom navedene ustavne odločbe zagotavljala posamezne finančne vire v okviru zakonodaje različnih resorjev. Zakon opredeljuje vire sredstev, ki so na razpolago občinam za vzdrževanje in gradnjo infrastrukture javnih služb, hkrati pa predpisuje transparenten način njihovega dodeljevanja.

Poleg sredstev občine in načrtovanih sredstev državnega proračuna, predstavljajo izjemno pomemben steber za financiranje te ključne infrastrukture tudi sredstva Evropske unije. Vsi omenjeni finančni viri kot celota občine podpirajo pri dolgoročnem zagotavljanju zanesljive in trajnostne oskrbe s pitno vodo. Zato ni mogoče pritrditi navedbam vlagateljice zahteve, da država ne zagotavlja sredstev oziroma da je celotno finančno breme izvajanja javne službe naloženo občinam.

Vlada pojasnjuje, da zakon ne ureja oskrbe s pitno vodo kot prenesene naloge po 140. členu Ustave, ampak kot sui generis. Kljub temu država zagotavlja proračunska sredstva iz različnih virov. Zakon o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode in uredba o plačilu za vodne pravice, ki je pridobljena na podlagi vodnega dovoljenja in vodnem povračilu, oba sprejeta leta 2025, sta še nadgradila že vzpostavljene finančne vire. Z neprekinjenim zagotavljanjem posameznih finančnih virov, država podpira lokalne skupnosti pri izvajanju te javne službe.

Vlagateljica zahteve ocenjuje, da zakon o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode povsem arbitrarno omejuje lokalne skupnosti pri izbiri načinov izvajanja nalog in pristojnosti. Vlada pojasnjuje, da zakon določa tri oblike izvajanja oskrbe s pitno vodo in sicer javno podjetje, javni gospodarski zavod in režijski obrat, opušča pa izvajanje v obliki koncesije, zaradi slednje ustavne odločbe, ki zahteva neprofitnost. Zakonske rešitve, ki so bile oblikovane z namenom uresničevanja zahtev Ustave glede neposrednosti, neprofitnosti ter izključitve zasebnega interesa pri izvajanju oskrbe s pitno vodo. Zakon določa nabor nalog, ki jih izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo ne sme prepustiti v podizvajanje. Gre za službe, ki so ključnega pomena za trajno, nemoteno in strokovno izvajanje oskrbe s pitno vodo ter jih mora zagotavljati izvajalec javne službe.

Nemoteno zagotavljanje bistvenih nalog oskrbe s pitno vodo je v javnem interesu, saj neposredno prispeva k blaginji prebivalstva, varovanju javnega zdravja in zadovoljevanju njegovih osnovnih potreb. Hkrati je zanesljivo izvajanje te javne službe pomembno za ohranjanje družbenega miru in stabilnosti. Občina ustanovi javno podjetje ali javni gospodarski zavod oziroma organizira izvajanje javne službe v obliki režijskega obrata, prav z namenom zagotavljanja oskrbe s pitno vodo, lahko pa tudi drugih javnih služb.

Glede na navedeno ni razumljivo, zakaj bi se občina odločila za izvajalca, ki ni sposoben izvajati bistvenih nalog javne službe, za katere izvajanje je bil ustanovljen. Prepoved prepuščanja bistvenih nalog javne službe v podizvajanje je smiselna in ustrezna, tako zaradi večje preglednosti izvajanja kot tudi zaradi večje točnosti poročanja izvajalcev oskrbe s pitno vodo. Cilj zakonodajalca pri sprejemu Zakona o oskrbi s pitno vodo ter o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode je bil zagotovitev varne, neprekinjene in strokovno ustrezne oskrbe s pitno vodo kot ustavno varovane dobrine 70.a člena Ustave, zato so zakonske rešitve po mnenju Vlade primerne, nujne in sorazmerne za doseganje tega cilja. Vlada ocenjuje, da so očitki vlagateljice zahteve neutemeljeni ter da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec je z izpodbijano ureditvijo dosegel ustavno dopusten in zahteven cilj, zagotavljanje oskrbe s pitno vodo.

Vlada tudi meni, da izpodbijane določbe ne posega v ustavno zagotovljeno lokalno samoupravo na način, ki bi posegel v meje, dopustne po Ustavi. Zakon zaradi varstva širšega javnega interesa določa enotne pogoje in standarde za izvajanje javnih služb ureja ta zakon na celotnem območju Republike Slovenije. Prav tako izpodbijane določbe ne kršijo načel pravne države. Zakonska opredelitev je jasna, predvidljiva in velja enako za vse občine ter uporabnike javnih služb. Morebitne različne dejanske okoliščine posameznih občin same po sebi ne pomenijo protiustavnosti zakonske ureditve, temveč gre za vprašanje njene konkretne izvedbe, zato Vlada vztraja pri stališču, da so očitki o protiustavnosti določb 9., 27. in 28. člena Zakona o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode neutemeljeni. Hvala za pozornost.