Hvala za besedo, lepo pozdravljeni.

V Zakonodajno-pravni službi smo preučili zahtevo za oceno ustavnosti v okviru naših pristojnosti in podali pisno mnenje. Z namenom osvežitve zadeve bom izpostavila nekaj ključnih izhodišč. Občina Kostanjevica na Krki je vložila zahtevo za oceno ustavnosti zakona o oskrbi s pitno vodo, ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode. Meni, da se z več določbami glede oskrbe s pitno vodo, še posebej pa z 9., 27. in 28. členom posega v njen ustavni položaj in pravice s kršitvijo določb 140. člena v zvezi s 70.a členom Ustave in tudi 2. členom Ustave. Iz pisnega mnenja izhaja primarno predlog, naj Ustavno sodišče zavrže zahtevo za oceno ustavnosti, subsidiarno pa, da naj jo zavrne kot neutemeljeno. Zavrženje predlagano, ker na ravni procesne predpostavke ni utemeljeno in izkazano zakaj bi izpodbijani predpis lahko posegel v ustavni položaj in pravice občine. Vlagateljica zahteve je kvalificirana udeleženka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in ima do Ustavnega sodišča privilegiran dostop. Zato se pričakuje, da so njene vloge jasne, popolne in kvalitetno obrazložene, kar velja tako za utemeljitev procesnih predpostavk kot vsebinskih očitkov o protiustavnosti in nezakonitosti predpisov. Obenem pa vlagateljica zahteve podaja kritiko rešitev, ki izhaja iz Ustave in neizpodbijanega zakona. Na očitke kršitev Ustave glede zatrjevanega neustavnega prenosa nalog za zagotavljanje pravice do pitne vode na lokalne skupnosti brez zagotovitve ustreznih proračunskih sredstev, kakor to velja za prenesene naloge, so podana obsežna pojasnila, ki povzemajo tudi vsebine iz ustavodajnega gradiva, komentarja Ustave in tudi pravne teorije. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je Ustava v četrtem odstavku 70.a člena določila posebno razmerje med državo in samoupravnimi lokalnimi skupnostmi. Da je oskrba s pitno vodo izvirna pristojnost države, vendar tudi, da je za državo opravljajo lokalne skupnosti neposredno in neprofitno. Da oskrbo ureja na specifičen način in ne tako, kot ureja poglavje Ustave o lokalni samoupravi. In da naj država kontrolira ne le zakonitost, temveč tudi primernost in strokovnost organizacije in izvedbe oskrbe prebivalstva s pitno vodo v lokalnih skupnostih ter da jo je v skrajnih primerih, če je lokalna skupnost je zmožna izvajati, dolžna zagotavljati. V zakonodajnem postopku sta bili področji financiranja, nadzorstvena ter regulatorna funkcija nad izvajanjem gospodarskih javnih služb oskrbe s pitno vodo v izpodbijanem zakonu podrobneje opredeljeni. Za ustrezno krepitev regulatorne in nadzorne funkcije države na področju oskrbe s pitno vodo je pomembna tudi zagotovitev ustreznega upravljanja vodnih virov, ki je povzdignjeno na ustavno raven. 70.a člen Ustave namreč določa tudi, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države. Država upravlja vire pitne vode z njihovo določitvijo, zagotavljanjem vodovarstvenega režima in dovoljevanjem ter določanjem pogojev rabe, česar država ne more prenesti drugim v upravljanje ali na lokalni nivo. Določiti mora vodne vire, ki se uporabljajo za pitno vodo ali pa se bodo lahko za pitno vodo uporabljala v bodoče. Ustavno sodišče je tudi že presojalo problematiko ustreznosti meril za podzakonsko urejanje vodovarstvenega režima na najožjem vodovarstvenem območju, kakor je razvidno iz odločbe U-1-416/19. V pisnem mnenju so podane še utemeljitve, s katerimi se zavračajo očitki o kršitvi ustave glede omejevanja načina izvajanja posameznih nalog oskrbe s pitno vodo. Iz ustavodajnega gradiva izhaja namen, da vodooskrba kot storitev ni tržna dejavnost in je izvzeta iz tržnih pravil in notranjega trga Evropske unije. Dodatno pa je izpostavljeno še, da je vendarle treba razločevati med akti na podlagi, katerih se podeljujejo vodne pravice na vodnem viru. In izvajanjem gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo za katere so bile dovoljene vse oblike izvajanja, kakor jih opredeljuje Zakon o gospodarskih javnih službah. Hvala.