Najlepša hvala, gospod Goršek.

Gospa Sukič za Poslansko skupino Levica Vesna.

Izvolite.

12.39

Nataša Sukič (PS LV): Hvala za besedo.

Spoštovane in spoštovani!

Pred nami je zakon, ki naj bi zagotovil izvajanje nove uredbe Evropske unije o sistemu Eurodac. Predstavljen je kot tehnična uskladitev z evropskim pravnim redom, v resnici pa gre za politično odločitev o tem, kakšno migracijsko politiko želimo graditi v Evropi in kakšno vlogo bomo pri tem igrali mi.

Če želimo razumeti današnji predlog, se moramo vrniti v leto 2015. Takrat je Evropa doživela največji begunski val po drugi svetovni vojni. Takrat se je pokazalo, da evropski azilni sistem ni sposoben ustrezno odgovoriti na humanitarne izzive. Namesto da bi Evropska unija iz tega potegnila nauk in okrepila skupno odgovornost, solidarnost ter integracijske politike, smo priča več kot desetletju zaostrovanja migracijske zakonodaje, gradnje ograj, krepitve nadzora in širjenja represivnih mehanizmov. To smer danes dokončno utrjuje tudi Pakt o migracijah in azilu.

Tisto, kar krepi nadzor meja, vračanje migrantov in represivne postopke, je zapisano v zavezujočih uredbah in direktivah. Tisto, kar govori o integraciji, vključevanju v družbo, dostopu do izobraževanja, jezika, zaposlovanja in stanovanj, pa ostaja na ravni priporočil, akcijskih načrtov in posameznih projektov. Skratka Evropska unija se že leta vede, kot da so migracije predvsem varnostno vprašanje, vse manj pa humanitarno, razvojno in socialno vprašanje. Namesto da bi odpravljali vzroke migracij, se ukvarjamo predvsem s tem, kako ljudi ustaviti, evidentirati, nadzorovati in vrniti.

In če smo že pri vzrokih, Evropska unija in države članice zveze Nato niso zgolj opazovalke svetovnih konfliktov, s svojimi vojaškimi intervencijami, podporo različnim konfliktom, geopolitičnimi interesi ter gospodarskimi politikami pogosto sodelujejo pri ustvarjanju razmer, ki ljudi silijo v beg. Vojne, politična nestabilnost, gospodarsko opustošenje in podnebne katastrofe niso naravni pojavi brez vzrokov. Ko ljudem uničimo pogoje za življenje doma, ne moremo biti presenečeni, da iščejo varnost drugje. Namesto da bi se Evropa vprašala, kakšna je njena odgovornost pri nastanku teh kriz, gradi vedno višje zidove okoli svojih meja. Namesto da bi gradili Evropo solidarnosti, gradimo trdnjavo Evropa.

V tem kontekstu je treba razumeti tudi sistem Eurodac, ki postaja obsežna zbirka biometričnih podatkov, ki se uporablja za nadzor migracij, vračanje ljudi in policijske namene. V sistem se zbirajo prstni odtisi, fotografije obrazov in drugi identifikacijski podatki ljudi, ki so pogosto v najbolj ranljivem položaju, med njimi so tudi otroci od šestega leta starosti naprej. To predstavlja pomemben premik od zaščite ljudi k njihovemu poostrenemu nadzoru.

Ob tem se upravičeno zastavljajo vprašanja glede varstva osebnih podatkov, možnosti napačnih identifikacij, avtomatiziranega odločanja ter tveganja rasnega in etničnega profiliranja. Resnična varnost ne nastaja z novimi podatkovnimi bazami. Resnična varnost nastaja tam, kjer imajo ljudje možnost dostojnega življenja, dostopa do izobraževanja, zaposlitve, zdravstvenega varstva in vključevanja v družbo. Socialna izključenost, revščina, getoizacija in odsotnost perspektive ustvarjajo bistveno več varnostnih tveganj kot pomanjkanje še ene biometrične evidence.

Evropska unija se sooča s pomanjkanjem delovne sile, hkrati pa vlade po eni strani iščejo delavce iz tretjih držav, po drugi strani pa širijo retoriko strahu pred tujci in zmanjšujejo prostor za njihovo vključevanje v družbo. To je protislovje, ki ga nobena nova uredba ne bo razrešila.

Si res želimo normalizacije nadzora kot osrednjega odgovora na migracije?

V naši poslanski skupini menimo, da Evropa potrebuje drugačen pristop. Potrebuje več mednarodne odgovornosti, več vlaganja v mir, več zakonitih in varnih migracijskih poti ter bistveno več poudarka na integraciji in vključevanju ljudi v družbo. Potrebuje manj politike strahu in več politike solidarnosti.

Zato temu zakonu nasprotujemo.

Hvala lepa.