Hvala.

Naslednje stališče bo predstavila Poslanska skupina Levica in zanjo dr. Asta Vrečko.

Izvolite.

14.13

Dr. Asta Vrečko (PS Levica): Spoštovani poslanke in poslanci!

Pravila, po katerih se dosežki na državnih tekmovanjih upoštevajo pri dodeljevanju Zoisovih štipendij, se s tem zakonom spreminjajo. Želi se črtati pogoji javnega sofinanciranja tekmovanj, selekcijska tekmovanja pa prepustiti izbiri ministrstva brez jasno določenih meril, interesna tekmovanja pa brez obrazložitve izbrisati iz zakona. Takšna sprememba odpravlja pomembne varovalke kakovosti in enake dostopnosti. Javno financiranje ni zgolj način financiranja, ampak pomeni tudi, da je bilo tekmovanje preverjeno po javno določenih merilih. Pri selekcijskih tekmovanjih zagotavlja tudi, da ni kotizacij ali obveznega nakupa gradiv, in da je število priznanj omejeno.

Če se te varovalke odpravijo, se odpira trg plačljivih tekmovanj in priprav, na katerih bodo imeli prednost otroci premožnejših staršev. In to je tisto, kar nas pri tem predlogu seveda najbolj skrbi.

Organizatorji bodo lahko s podeljevanjem večjega števila priznanj privabljali tekmovalce, ta priznanja pa bodo nato določala o pridobitvi javne štipendije. Zoisova štipendija tako ne bo več odvisna samo od znanja in dosežkov, od truda dijaka ali pa še prej učenca, ampak predvsem od finančne zmožnosti družine. To seveda ni prav.

In ker država umika javna pravila in nadzor in se prostor prepušča zasebnim ponudnikom, plačljivim pripravam in kupni moči staršev, je to še en korak v privatizacijo javnih storitev, tistega, kar mora biti namenjen vsem. Znanje se spreminja v blago, tekmovanje v posel, Zoisovo štipendijo pa v nagrado.

Sama sem nekoč kot Zoisova štipendistka lažje hodila v srednjo šolo in potem tudi na fakulteto. Kot otroku, ki je odraščal zgolj s sestro in z mamo, mi je Zoisova štipendija omogočala ravno to, da sem lažje študirala in pred tem hodila v srednjo šolo. In gotovo si takrat ne bi mogla privoščiti nobenih kotizacij, nobenih plačljivih tekmovanj in nobenega nakupa še dodatnega gradiva. In zato Zoisova štipendija, ne samo, da omogoča seveda tistim nadarjenim, da lažje gredo čez šolanjem, ampak da lahko tudi tisti, ki jim starši ne zmorejo omogočiti česa drugega, lahko do tega pridejo. In na ta način seveda je prav, da so te stvari javno regulirane, in ni prav, da se ta vrata odpirajo, tudi če se majčkeno z eno špranjico, pa drugo, pa tretjo, odpirajo možnosti na ta način, da se komercializirajo tekmovanja, ki so pogoj za Zoisovo štipendijo. Seveda nič hudega, da pa ta druga tekmovanja obstajajo, mi samo govorimo o pogoju tega.

Če se spomnite, smo v prejšnji vladi ravno s predstavniki narodnih skupnosti spremenili potem pogoj, ki pa je bil pa resnično diskriminatoren takrat, da niso tekmovanja iz madžarskega in tudi italijanskega jezika bila pogoj za Zoisovo štipendijo, in to ni bilo prav in tudi takratni ministrstvi za kulturo in delo in družino sta to nemudoma spremenili. Ampak tu gre za popolnoma drugo stvar, o kateri govorimo danes. Tukaj govorimo namreč o tem, da se lahko neposredno prinaša privatizacija in politizacija šolskih tekmovanj.

Zaradi tega mi v Levici takega zakona ne moremo podpreti. Zoisove štipendije morajo nadgrajevati znanje, izjemne dosežke, ne pa kupne moči staršev ali samovolje ministra. Ne želimo si, da tisti naši najbolj nadarjeni, o katerih tudi slišimo od šolskega ministra sedanje, aktualne vlade in državne sekretarke, da jih je treba še spodbujati. Ne moremo si želeti, da so potem ti odvisni pa po drugi strani od tega, kaj si njegovi ali pa njeni starši lahko privoščijo. Država je tista, ki določa pregledna merila kakovosti in pred začetkom šolskega leta objavi seznam tekmovanj, ki štejejo za pridobitev Zoisove štipendije. Pravila morajo biti vnaprej znana, enaka za vse in oblikovana tako, da imajo otroci dostop do štipendij ne glede na socialni položaj svojih družin.

Hvala lepa.