Ja, hvala lepa za vprašanje. Je zadeva pač bistveno točko našega razvoja vzgoje in izobraževanja je tisti podsistem vsake države, kjer se, bom rekel, dobesedno gradi prihodnost. Zdaj, preden bolj konkretno na vaše vprašanje odgovorim, bolj konkretno na vaša vprašanja bi vas spomnil na to, da zdaj v okviru evropskih institucij že nekaj let potekajo razprave o tem, kakšen bo šolski sistem v prihodnje sploh, zaradi hitrega razvoja tehnologij namreč prihaja dejansko do prelomne točke. Ne samo, ne zaradi tega, kar ste vi navajali v vprašanju, pa kar je zdaj naš konkreten kratkoročni problem, ampak zato, ker se pač svet giblje zelo hitro. In ker bo čez 10, 15 let namesto obstoječih šolskih sistemov, kjer imamo vrtec osnovno šolo, srednjo šolo, fakulteto, podiplomski študij in tako naprej v državah, ki bodo sledile tehnološkemu napredku, uveljavljen sistem doživljenjskega, vseživljenjskega učenja. Kar pomeni, da ne bo možno pač v mladosti pridobiti znanja, s katerimi si boš lahko služil kruh do upokojitve, ampak bo treba ta čas šolanja drugače prerazporediti. Nekateri okviri bodo še vedno ostali samo po splošnem strinjanju strokovnjakov, nas čaka precej, precej drugačen sistem.

Zdaj, to, kar danes razumemo pod napovedano šolsko reformo, je mogoče en prvi korak v tej smeri, zelo majhen, s katerim rešujemo predvsem težave, ki jih imamo v obstoječem sistemu. Brez tega, da je bila to že tista reforma, ki nas čaka v naslednjem desetletju v celem razvitem svetu.

Zdaj, zakaj je to potrebno? Zaradi tega, ker pač imamo pred sabo podatke o kruti realnosti. In ta kruta realnost kaže, da znanje, ki ga dobivajo mladi v slovenskem šolskem sistemu, v primerjavi z znanjem v primerljivih državah ali v globalnem svetu ni več niti na enaki ravni niti ni boljše. Zdaj govorimo o mednarodnih raziskavah, kot so Timss, Pisa in ostali, kjer smo še deset let nazaj, vedno, ko so bili objavljeni ti rezultati Slovenci marsikje izstopali navzgor, so bili to dobri rezultati. Zdaj pa zaostajamo. Če hočete nekaj podatkov so za lansko leto 15-letniki, zadnja raziskava 2, 25. najnižji rezultati pri vseh treh pismenostih, odkar sodelujem v raziskavi četrtošolci do leta 2015 oziroma 16 so dosežki naraščali, od takrat dalje dosežki povsod padajo. Računalniška in informacijska pismenost osnovnošolcev oziroma osmošolcev v obdobju deset let spremljanja dosežki konstantno padajo in tako naprej. Se pravi, če bi bil ta sistem idealen, potem bi bili ti rezultati pač drugačni. In tiščati glavo v pesek in se delati, da gremo v pravo smer, bi bila velika zabloda in tudi, bom rekel, slaba popotnica tistim, ki od katerih je odvisna naša prihodnost. In seveda ti slabi rezultati niso rezultat pomanjkanja kadra v šolstvu. Kajti če bi bilo to res, če bi bilo to res, potem bi bili ti rezultati še bistveno slabši. Takrat, ko smo imeli več učencev in manj učiteljev. Recimo leta 1991, 1992, šolsko leto, v osnovnih šolah je bilo 225000 učencev, 225000 učencev, učiteljev je bilo 16000. Razmerje je bilo 14 učencev na učitelja. V tem šolskem letu imamo v osnovnih šolah 122000 učencev in 18754 učiteljev, to je deset učencev na učitelja. Se pravi, ni kadrovski problem tisti, so pa predpisi, normativi in vse tisto, kar se je obesilo na šolski sistem in na učitelje, razlog za to, da so rezultati slabi.