Hvala, predsedujoči. Dobro jutro.

Glejte, zdaj smo na koncu koncev lahko olajšani in veseli, da bomo končno dobili možnost vzpostaviti preiskovalne komisije, ki bi jih morali že zdavnaj. Kajti prosluli izgovori, da se čaka, kaj se bo zgodilo z novim zakonom, so čisto mimo. Zmeraj se stvari dogajajo po aktualni zakonodaji, skladno z ustavo, skladno z zakonom, ki je trenutno v veljavi. Po tej logiki mi o marsičem ne moremo odločati, če se bomo takole pogovarjali in rekli, mi nameravamo spremeniti zakon, torej bomo zdaj zadeve zamrznili. Tako da v tem smislu pozdravljam, da bomo končno, končno prišli do preiskovalk, za katere si prizadevamo, že mesece, kajne. Je pa ta primer, da se kronologija vlaganj zahteve za preiskovalke, časovna kronologija ne upošteva, samo še en dodaten dokaz več, kakšno samovoljo se gre predsednik Državnega zbora, kako si on predstavlja, da ima absolutno oblast, da je to pravzaprav njegova osebna odločitev, ker je slučajno take volje. Veste, to pa je problem in na ta problem pa resno opozarjam. To se vedno znova pokaže, če ne drugače, v taki minimalni gesti, kot je to. Saj jaz nimam problema s tem, če bom v petek namesto v četrtek razpravljala o, recimo, preiskovalki Black Cube. V redu, v redu, končno bom rekla, končno. Ampak ne bom pa rekla hvala lepa za nekaj, kar bi moralo že tukaj potekati nekaj mesecev. To je pa pač sramotno.

Hvala.