Predsedujoča, hvala lepa za besedo.

Spoštovani minister z ekipo, kolegice in kolegi!

Danes torej ne razpravljamo samo o proračunskih številkah tako, kot bi mogoče na prvo kazalo pri predstavitvi ministrstva. Mogoče absolutne številke le ne povedo vsega, sploh ne gledalkam in gledalcem, ki zdaj to poslušajo. Ja, milijoni, namenjeni za zdravstvo, seveda se kar lepo sliši, a vendarle je potrebno pogledati, kje pa so neka razhajanja od politike, ki jo je vodila ali pa peljala prejšnja vlada in kako vidimo zadevo zdaj? Namreč, v povezavi s številkami je potrebno tem številkam dodati vsebino in se vprašati kakšno zdravstvo bomo v Sloveniji imeli naprej, kako dostopno bo za ljudi in kakšen zdravstveni sistem bomo v prihodnje imeli, predvsem pa, komu bo zdravstveni sistem najbolje služil, takšen, ko bo ali bo to v povezavi s premoženjem, ki ga imajo posamezniki z globino žepa ali bo vsem javno zdravstvo še naprej zagotovljeno, ne glede torej na plačane prispevke, ne glede na globino žepa, pač pa vsem takrat, ko bodo zdravstvo potrebovali.

In ko pogledamo predlagana proračuna za leti oziroma rebalans 2027 in proračun 2028, se dejansko moramo vprašati ali je za to Vlado res ena od prednostnih nalog še naprej zdravstvo, tako kot je bilo zdravstvo prioriteta prejšnje vlade ali pa se zmanjšuje ta pomen javnega zdravstva, sploh glede na to, da če primerjamo absolutne zneske, vidimo, da gre kar za precejšnjo zmanjšanje na postavkah tako in predvsem investicij, tudi za programe javnega zdravstva in pa izrazito zmanjšana sredstva za izobraževanje zdravstvenih delavcev, ki pač ta sistem držijo gor recimo.

Torej, jaz bi imela prvo vprašanje, kje je v tem proračunu razvojna vizija slovenskega javnega zdravstva, kakšna je ta vizija? Sploh glede na to, da je minister bil tudi v prejšnji ekipi, pa mogoče bo znal to zelo enostavno nam povedati, kje je torej ta razlika? Namreč, za investicije v zdravstvu je bilo v sprejetem proračunu za 2027 predvidenih približno 202 milijona evrov, zdaj pa predlagani znesek znaša le še 120, 121 milijonov evrov in to je zmanjšanje kar za 81 milijonov evrov. V letu 2028 sredstva še dodatno znižajo na približno 113 milijonov evrov. Ob tem pa vlada za 2027 napoveduje rast skupnih državnih investicij kar za 38 odstotkov, in sicer na 3,3 milijarde evrov. Torej imamo na eni strani veliko povečanje investicij, če gledamo državo v celoti, hkrati pa zmanjšanje sredstev za zdravstveno infrastrukturo. Ja, smo že slišali danes. Kaže torej, da na račun zdravstva pridobiva pač prioritete obramba in postaja, tako kot je bilo v naši Vladi, javno zdravstvo prioriteta številka ena, je pač v tej Vladi prioriteta obramba in vlaganje v orožje. Lahko si te investicije na področju javnega zdravstva razlagamo tudi tako, da je v preteklih štirih letih na tem področju bilo odprtih ogromno projektov, še nikoli doslej toliko. In da se bodo pač te investicije, ki so bile začete, so vsaj na pol narejene, tudi dokončale in bodo potrebna manjša sredstva potem oziroma pa se bodo pa verjetno krepile investicije na področju zasebnega zdravstva. Zato bi res želela tukaj konkreten odgovor, če ga mogoče minister ima, sicer pa nam bo ga posredoval kasneje, kateri projekti bodo v načrtovanih rokih izvedeni, kateri zamaknjeni in morda kateri so tisti, ki pa jih v naslednjem obdobju zagotovo še ne bo.

Potem vprašanje recimo, ki bi ga, to je pa vprašanje, ja, kaj se torej pa dogaja, nismo danes še nič slišali na to temo, kaj se dogaja z bolnišnicami oziroma z investicijami na področju bolnišnic, kjer je pretekla vlada si jih vključila v investicije na področju dvojne rabe. Torej predvsem želim odgovor na to, kakšne investicije v bolnišnično infrastrukturo za povečanje odpornosti države bomo imeli v kriznih razmerah. Namreč vlada doktorja Goloba maja 2025 potrdila projektno nalogo za sedem zdravstvenih ustanov s skupno ocenjeno vrednostjo 219,85 milijona evrov. Načrt je povezoval potrebe javnega zdravstva z večjo odpornostjo države v izrednih razmerah. Izredne razmere niso samo vojno stanje in samo takrat, ko se borimo z orožjem ali pa se borijo z orožjem. Zdaj se pa predlaga nadaljevanje samo treh projektov, in sicer Nacionalnega zdravstvenega centra za izredne razmere v Ljubljani, objekta F Splošne bolnišnice Brežice in pa Centra za hiperbarično medicino v Valdoltri. Za druge projekte naj bi se izvedba nadaljevala, ko bodo zagotovljena sredstva v okviru ministrstva za zdravje. Torej ti projekti se ustavljajo, ker bo MORS zagotovil sredstva za druge potrebe, torej za nabavo, predvidevam da orožja za zdravstvo pa takšne dvojne rabe za samo zagotavljanje odpornosti na področju zdravstva ni več predvideno. Jaz sem sicer zelo hvaležna, ker prihajam iz Brežic, da je, da sta obe ministrstvi, tako MORS kot Ministrstvo za zdravje, Brežice uvrstilo v dvojno rabo. Ja, strateška pozicija Brežic je pomembna, ampak Slovenija z dvomilijonskim številom prebivalstva in s površino, kot jo ima, ima takšne strateške pozicije za zagotavljanje varnosti tudi v času, ko vojnega stanja ni po celi Sloveniji, in bi rekla, da je prav, da bi tudi vse ostale investicije, ki so bile vključene v dvojno rabo, ta vlada z njimi nadaljevala. Torej, ne bi si želela, da zdravstvena infrastruktura, katerakoli bo pač zgrajena, da bi se pri tem odločalo samo vprašanje v katero proračunsko kategorijo lahko posamezni projekt uvrstimo. Namreč, te projekte oziroma te investicije potrebujejo bolniki in zdravstveni sistem kot celota in potrebno je zagotoviti ustrezno financiranje. Torej, če so bili projekti prepoznani kot potrebni na določenih, v določenih krajih v Sloveniji, potem jih je potrebno narediti. Zdaj, od kod bo pa pač denar, je pa verjetno za ljudi popolnoma vseeno, oziroma jih boli, kolikor je slišati to, da se njihovi zdravstveni projekti ustavljajo zaradi nabave orožja.

Potem, kaj me je še recimo pri tem proračunu zmotilo? Zdi se mi, da je manj poudarka na preventivi, za katero pa menim, da nikakor ne sme biti razkošje, prav tako pa ne kadri, kajti če imamo dobro infrastrukturo, če imamo dobro opremo, brez kadrov, vlaganja v kadre, ne bomo zagotovili teh ciljev. In res, kadri ne smejo biti samo številka v proračunu, ne. Tako, za programe javnega zdravja v letu 2027 predvidenih približno 29 milijonov evrov, kar pa je manj kot v sprejetem proračunu. Za 2026 in celo je to manj od ocenjene realizacije za 2026. Verjetno. Ni to nepomembna postavka. Kajti preventiva v zgodnje odkrivanje bolezni je izjemno pomembna. Marsikatero bolezen se da na ta način preprečiti z zgodnjim odkrivanjem bolezni in so potem tudi stroški zdravljenja posledično manjši, kot bi sicer bili, če bi bila bolezen pravočasno ugotovljena. Potem pa še nekaj se mi zdi zelo pomembno. Zdravljenje v prvih fazah bolezni je pomembno tudi še iz enega vidika, in sicer z izostanki ljudi iz služb in torej iz delovnega procesa, kjer seveda lahko trpi potem tudi gospodarstvo z zagotavljanjem kadrov v procesih in pa s samimi stroški povezani s tem. To je torej ena zadeva. Četrto, bi pa rekla, vprašanje, ki se mi zastavlja pa je, kakšno javno zdravstvo si želimo in kakšna košarica pravic pravic iz naslova ZZZS nas torej čaka. In tukaj potem lahko primerjamo te številke v absolutnih zneskih. Pa interventni zakon, če se navežem še na interventni zakon, pa pridemo dejansko do bistva. Ljudje ne spremljamo samo proračunskih tabel, pač pa nas zanima, ali bodo lahko, ali bomo lahko prišli do osebnega zdravnika, koliko časa se bo čakalo na specialista, ali se bo pravočasno prišlo do operacije in ali bodo zdravstvene storitve tudi plačane iz javnih sredstev. To je zelo pomembno. Pravočasnost, čakalne dobe, ja, niste jih vi zdaj naredili v pol leta, ampak so rak rana slovenskega zdravstvenega sistema že mnoga, mnoga leta, ne. Mogoče moramo tudi kakšno besedo nameniti temu, kaj je s košarico pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in kako je morebitno znižanje pravic iz te košarice obveznega zdravstvenega sistema vplivalo na te številke, na te absolutne številke v posameznih tabelah. Recimo konkreten primer, to bo minister zagotovo znal dobro razložiti ali pa saj bo lahko odgovoril v končni fazi tudi samo z da ali ne, in sicer bele oziroma kompozitne zalivke. Namreč vlada doktorja Goloba je aprila 2026 sprejela ureditev financiranja kompozitnih zalivk za odrasle, pri čemer se pa dodatni stroški priznavajo od 1. julija 2026. Pred tem pa je že uvedla tudi brezplačne zalivke za mlade, samo za odrasle je potem sledilo naknadno v prejšnji vladi, ne. Recimo, to je eno od pomembnih vprašanj, ali se, ali bodo sredstva za ohranitev te pravice zagotovljena tudi v letih 2027, 2028 ali se načrtujejo morda spremembe financiranja zobozdravstvenih storitev, katere pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja bodo imela zagotovljena sredstva torej v teh tabelah in pri katerih storitvah se načrtuje omejevanje dostopnosti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vprašanje: ali načrtujete ohraniti dostopno javno zdravstvo ali pa se bo čedalje več ljudi moralo zatekati po zdravstveno obravnavo v zasebni sektor, pri čemer bodo odvisni od tega, kakšna je globina zdravstva, globina njihovih žepov in koliko denarja bo? Kakšno je tudi sporočilo, zastavlja se mi vprašanje, ni treba na to odgovarjati, kakšno bo javno zdravstvo, ko bodo uvedeni in če bodo uvedeni ukrepi iz interventnega zakona. Zagotovo se bo javno zdravstvo močno oslabilo. Kadri se bodo začeli premikati v zasebni sektor, zasebni sektor ne bo potreboval financirati izobraževanja teh ljudi iz javnega sektorja, prav tako ne bolniških dopustov. Te stroške bo zdravstvo javno trpelo, zasebno zdravstvo pa ne. In potem pridemo do tega, za kaj jim bo ostajal denar - za investicije in še za kakšno privatno kliniko. Torej vprašanje, ki ga je, minister je sicer povedal, kaj so temeljni cilji, ali pa eden temeljnih ciljev je tudi nemoteno financiranje in pa stabilnost zdravstvenega sistema. In zato se moramo vprašati, kako bomo na ta način zagotovili stabilno financiranje javnega zdravstva, če se po eni strani zmanjšujejo sredstva za zdravstvene investicije, po drugi strani pa predlagate ukrepe, ki bi lahko zmanjšali prihodke zdravstvene blagajne. In zdaj recimo, da pridemo do res bistvenega vprašanja. Če zdravstveni zavodi nimajo dovolj sredstev za razvoj, če nimajo dovolj kadrov in če ne morejo pravočasno izvesti vseh storitev, bo pač treba paciente obravnavati drugje, saj to je čisto logično, ne. In interventni zakon širi dejansko možnosti pogodbenega sodelovanja z zasebnimi izvajalci. Takšno sodelovanje pa se je že v preteklosti pokazalo kot nesprejemljivo, sploh glede na to, kako smo videli, da je denar odtakal v zasebni sektor in kako se je tam kopičilo premoženje. Vprašanje se mi tu postavlja in to bi prosila, da ste na to pozorni, kako bo javni sektor lahko zagotavljal storitve, ker javni sektor je tisti, ki zdravi Slovenke in Slovence, državljanke in državljanke 365 dni, 24/7 in pri tem ne izbira med tem, katera storitev, ki jo izvede je dobičkonosna in katera ne izvaja vse storitve, ki jih ljudje v tistem trenutku potrebujejo. In zato je toliko bolj pomembno, da se javni zdravstveni sistem ohrani na takšni ravni, kot smo jo zastavili, ker to ljudem še kako pomeni. Tudi v Svobodi ne nasprotujemo zasebnim izvajalcem. Prav je, da imamo obe možnosti, se pravi, da lahko izbiramo tako med javnim zdravstvenim sistemom in tudi med zasebnim, a vendarle. Sistem financiranja pa mora biti pravičen glede na to, kaj vse mora na stroškovni plati javni zdravstveni sistem požreti v primerjavi z zasebniki. Javne finance pač ne morejo biti neverodostojne, kajti nadzor v javnih zdravstvenih sistemih je izjemno močan, ker gre za ravnanje z javnimi sredstvi.

In na koncu želim postaviti še vprašanje, ki zagotovo presega posamezne proračunske postavke. Če zmanjšujemo sredstva za zdravstvene investicije, pač ni jasno, kako bodo dolgoročno zastavljeni zdravstveni ukrepi. In če se zmanjšujejo sredstva za določene programe in če ni jasnih zagotovil glede financiranja posameznih pravic, potem se pač moramo vprašati kakšen sistem pravzaprav gradimo in kam ponovno na tem področju gremo. Ali gradimo javno zdravstvo v katerem ima, kot sem že rekla, vsakdo zagotovljen dostop do potrebne zdravstvene oskrbe na podlagi svojih zdravstvenih potreb, ali pa bomo prišli v sistem, torej do amerikanizacije javnega zdravstva oziroma zdravstva v Sloveniji nasploh, ko bo oskrba odvisna od globine žepov posameznikov.

In zdaj se mi zastavlja še eno vprašanje. Sicer, ko sem se pripravljala na to razpravo, še te informacije nisem imela. Namreč, odstop državne sekretarke in vprašanje smeri zdravstvene politike. Nekaj je bilo formalnega rečeno na to temo, nekaj je bilo slišati med vrsticami neformalno. Torej, če je državna sekretarka res odstopila zaradi tega, ker ji smer, v katero se je začelo peljati javno zdravstvo, ni bilo všeč, ker, kot smo slišali, lahko tudi prebrali, je bila njena odločitev povezana ravno s tem, ker je sama velika zagovornica močnega javnega zdravstva in dostopne zdravstvene oskrbe za vse. In zato sem se sama vprašala, ali je odstopila sama, ali jo je kdo k temu spodbudil in pa predvsem, ali je njen odstop povezan s spremembo smeri zdravstvene politike. Njeno razmišljanje mi je bilo v bistvu precej všeč, ker se mi je zdelo, da je zagovornica javnega zdravstva. In pa razumem tudi, da je tudi zelo lepo, je napisala, se je korektno umaknila, dala mesto ministru, da si izbere novega sodelavko, sodelavca na funkciji državnega sekretarja. Je pač povedala, da se vrača v parlament, ampak zdajle malo pred sejo smo pa videli, da se tudi to ne bo zgodilo in da se v poslanske klopi ne bo vrnila med...