Spoštovana predsednica odbora, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani ostali navzoči!

Hvala lepa za povabilo. Hvala lepa, da lahko predstavimo nekaj utemeljenih argumentov na navedbe poslanke Svobode.

Torej, najprej želim jasno pojasniti okoliščine, v katerih je ministrstvo sprejemalo odločitve, o katerih danes razpravljamo. Ob prevzemanju odgovornosti smo se soočili z zahtevnimi javno finančnimi razmerami in z razhajanjem med podatki o finančnem stanju, ki jih je ministrstvo ugotovilo ob pregledu obveznosti, ter podatki navedenimi ob primopredaji poslov. Ministrica doktor Ignacija Fridl Jarc je to javno povedala že 9. julija. Ministrstvo pa je 10. julija tudi objavilo pojasnilo o začasni prilagoditvi postopkov financiranja zaradi priprave rebalansa proračuna. Ob takšnem stanju je bila naša prva odgovornost preveriti dejansko razpoložljiva sredstva, prevzete obveznosti in možnosti njihovega financiranja. Najprej smo poiskali prihranke v hiši, potem pa je finančna odgovornost pomenila tudi to, da se nismo zavezali k izdatkom, za katere ni dovolj zanesljivega kritja. Zato so bili nekateri postopki začasno ustavljeni oziroma eni prilagojeni. In še preden so te posledice, torej finančne posledice in obveznosti nastale in hkrati s tem tudi individualne pravice do teh sredstev. To niso bili prijetni ukrepi, ampak v njih smo bili prisiljeni zaradi slabega načrtovanja prejšnjega vodstva.

Razumemo tudi, da so se prijavitelji v pripravo vlog pripravljali, da so vložili čas, da so svoje načrte oprli na objavljene pozive in da je ustavitev razpisov in pozivov povzročila določene negotovosti. Ampak politično odgovorno bi bilo pa še manj, če bi izdali odločbe in sklepali pogodbe, ne da bi mogli zagotoviti njihovo izvršitev. In morda je tudi to razlog, da že prejšnje vodstvo ni izvedlo tega, glede na to, da je razpise objavilo v februarju in jih do meseca junija ni bilo sposobno dokončati. Niti enega od teh razlogov pa ne smemo zamenjevati z domnevnim obračunavanjem z novinarji, uredništvi ali določenimi mediji.

Torej, že sam očitek o finančnem izčrpavanju medijev, moramo reči, da je tako pravno kot tudi dejansko absolutno neustrezen. Nobenemu prijavitelju namreč niso bila odvzeta že dodeljena sredstva, nobena odločba ni bila izdana, nobena pogodba ni bila sklenjena in nobena pravica do financiranja ni nastala. Gre torej za ustavitev postopkov pred nastankom pravic in ne za odvzem že pridobljenih sredstev. Ministrstvo je v vseh treh primerih ravnalo na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila. In to je 104. člen Zujka, Zakona o uveljavljanju javnega interesa v kulturi in ta člen ministru izrecno omogoča ustavitev javnega razpisa ali javnega poziva do izdaje odločbe. Zakon to možnost predvideva prav za te primere, ko se okoliščine po začetku postopka spremenijo. Razlog za ustavitev torej ni bil vsebinski ali političen, ampak so bile to spremenjene javnofinančne okoliščine, pri čemer so bili vsi prijavitelji obravnavani enako. Ustavitev pozivov za to ne pomeni opustitev ciljev politike, zato je pomembno razlikovati med cilji, kot so medijska pismenost, boj proti dezinformacijam recimo, pluralnost in pa med posameznimi instrumenti financiranja. Ministrstvo ni odstopilo od ciljev, ampak je bilo zaradi finančnih okoliščin prisiljeno ustaviti posamezne pozive. Še naprej pa izvajamo druge podpore medijem. Javni razpis za sofinanciranje programskih vsebin in javni razpis za sofinanciranje programskih vsebin namenjenih senzorno oviranim, tako kot vsa leta v preteklosti in doslej v enakih oziroma celo višjih zneskih. Očitali ste tudi, da so mediji upravičeno računali na sredstva. Pričakovanje ni pravica. Upravitelji so lahko računali na možnost uspeha na pozivu, niso pa imeli pravice zahtevati dodelitve sredstev. Pravica nastane šele z izdajo odločbe oziroma s sklenitvijo pogodbe. Javni poziv ali razpis po svoji naravi nikoli ne pomeni zagotovila financiranja, to ve vsak, ki se je na katerikoli javni razpis kdaj prijavil. Vsak prijavitelj prevzema tveganje glede izida postopka. To velja tako za neuspeh na razpisu kot tudi za možnost ustavitve postopka, kadar je to z zakonom izrecno dopuščeno. Vaš očitek je tudi, da ustavitev pozivov zmanjšuje odpornost proti dezinformacijam. Ustavitev pozivov nikakor ne pomeni opustitve boja proti dezinformacijam, boj proti dezinformacijam se izvaja skozi medijsko politiko, izobraževalne programe, dejavnosti javnih medijev in druge načine, ki pa jih Ministrstvo za kulturo še vedno izvaja. Predlagatelji tudi neupravičeno enačite posamezen ukrep ali poziv s celotno politiko države. Zadevni pozivi so lahko le eden izmed instrumentov in ukinitev enega instrumenta še ne pomeni opustitev cilja medijske politike in uresničevanja javnega interesa po zakonu o medijih. Torej danes govorite o finančnem izčrpavanju neodvisnih medijev in takšna oznaka se pripisuje ministrstvu z namenom, da načrtno oslabi medije. Ta očitek odločno zavračamo. O pravilnosti oziroma o posledicah konkretnega ukrepa se lahko vsebinsko pogovarjamo, ne moremo pa se same ustavitve še nedokončanih postopkov sklepati na sistematično politiko izčrpavanja. Pomemben del celotne slike je recimo javni razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2026. Ta razpis ni bil ustavljen, zaključen je bil, odločbe so bile izdane, pogodbe podpisane, upravičenci so pošiljali prispevke in večinoma so bili tudi že izplačani. Skupaj je bilo tukaj 61 projektov odobrenih v višini 4 milijone 900 tisoč 799,26 evra. To niso napovedi, ampak dejansko dodeljena sredstva in večinoma tudi že izplačana. Ta razpis je bil objavljen že 13. oktobra 2025 in izveden na podlagi predhodnih odločb zakona o medijih in okvirno je bilo razpisanih, kot sem rekla, 4,1 milijona, 1,1 milijon za programske vsebine tiskanih, radijskih, televizijskih in spletnih medijev, ter tri milijone za lokalne, regionalne, študentske in nepridobitne radijske oziroma televizijske programe. Prejeli 127 pravočasnih vlog, 125 je bilo popolnih, in na področju A je bilo dodeljenih 28 projektov v skupni vrednosti milijon 78 tisoč 69,79 evra. In na področju B obravnavanih in odobrenih vseh 33 obravnavanih projektov v skupni vrednosti 2 milijona 931 tisoč 729,42 evra. Zlasti poudarjam, da je bilo na B področju odobrenih vseh 33 projektov. Med prejemniki sredstev so prejemniki posebnega pomena, torej regionalni in lokalni radijski in televizijski programi, med drugim s Koroške, Gorenjske, Štajerske, Primorske, Dolenjske in Pomurja. In tudi na področju A so sredstva prejeli časopisi in spletni mediji z različnimi uredniškimi usmeritvami ter projekti preiskovalnega in regionalnega novinarstva. Dejanska struktura prejemnikov je zato zelo pomembno dejstvo pri presoji trditve, da naj bi ministrstvo načrtno finančno izčrpavalo prav neodvisne oziroma lokalne medije.

In kaj se je zgodilo pri zaustavljenih postopkih? Prvi je javni razpis za sofinanciranje stroškov plač novinarskih delovnih mest, ki je bil objavljen 16. februarja 2026. Zanj sta bila okvirno predvidena do dva milijona v letu 2026 in do dva milijona v letu 2027. Do ustavitve je prispelo 13 vlog s skupno zaprošeno vrednostjo milijon in pol. Sedem vlog je strokovna komisija že obravnavala, šest pa jih je čakalo na dopolnitve oziroma izjasnitve. In gre za pomembno razliko - strokovni predlog ali priprava odločbe še ne pomeni izdano odločbo in niti ne pomeni sklenjene pogodbe. Ustavitev je lahko posegla v pričakovanja prijaviteljev, ne pa v že pridobljeno pravico do izplačila. Drugi poziv za sofinanciranje letnih digitalnih naročnin pri nacionalnih in regionalnih splošno informativnih tiskanih medijih za leti 2026 in 2027 je bil objavljen 23. februarja. Za leto 2026 je bilo predvidenih 500 tisoč evrov. Prispelo je šest vlog in tudi tukaj ni bila izdana nobena odločba ali sklenjena pogodba. Tretji razpis je bil za razvoj medijske pismenosti in ukrepov za boj proti dezinformacijam v letu 2026, objavljen 9. februarja. Razpisanih je bilo 60 tisoč evrov. Prispelo je 13 vlog. Nobena odločba ni bila izdana. In popolnoma se strinjamo, da sta medijska pismenost in odpornost proti dezinformacijam pomemben javni interes, ampak njihova pomembnost sama po sebi ne opravi obveznosti, da financiranje zagotovimo zakonito in v okviru dejanskih proračunskih zmožnosti. Pri vseh treh postopkih je ministrstvo postopke ustavilo na podlagi 104. člena o uresničevanju zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je ministrstvu do izdaje ustreznih odločb omogoča ustavitev javnega poziva ali razpisa. Vsi prijavitelji so bili o ustanovitvi obveščeni julija in nobenemu ni bila odvzeta pravnomočno dodeljena pomoč. In tukaj bi morala dodati še, da je Zakon o medijih, ki je bil podlaga za pripravo teh pozivov, vlada, torej doktor Goloba, bivša vlada potrdila 31. 12. 2024 kot neusklajenega z Ministrstvom za finance, ki je odločno nasprotovalo temu, da so v zakonu fiksni zneski. In kot dokazilo imam tukaj štiri mnenja Ministrstva za finance, kjer Ministrstvo za kulturo nasprotuje v glede, glede 13. člena, to je člena, ki govori o fiksni višini določenih odstotkov. Namreč navaja, da v zvezi z navedenim predlogom pojasnjujemo, da zagotavljanje proračunskih sredstev na ta način slabi fleksibilnost pri načrtovanju predloga proračuna, pri njegovem izvrševanju ter upravljanju s proračunom kot celoto, saj tovrstnih sredstev ni mogoče porabiti za financiranje drugih, bolj potrebnih izdatkov proračuna. In ta mnenja je podpisal podpredsednik vlade in minister za finance Klemen Boštjančič. Datumi teh mnenj so: 15., 11. 2024, 20. 8. 2024, 20. 12. 2024 in 12. 12. 2024. Poleg tega pa imam v rokah tudi gradivo za obravnavo na vladi z dne 31. 12., kjer je izrecno navedeno, da je obravnavano gradivo neusklajeno. In v tem zadnjem dopisu je Ministrstvo za finance, ki ga je podpisal minister Klemen Boštjančič navedlo: glede na navedeno Ministrstvo za finance ne more podati soglasja na predlagano gradivo. Torej, poleg tega, da je Ministrstvo za finance nasprotovalo fiksnim zneskom v zakonu, je ta državni, ta zakon, Državni zbor sprejel šele septembra 2025 in šele potem so se začele pripravljati sheme za te javne pozive, ki so priglašene na Ministrstvu za finance, še vedno pa nimajo odobritve iz Evropske komisije in morda tudi zato bivša ministrica teh razpisov ni izpeljala do konca.

Zdaj pa grem k drugemu delu in to so očitki glede novele Zakona o medijih in Zakona o RTV. Drugi del se nanaša torej predvsem na te spremembe v navedenih zakonih. Predlagatelji menite, da bi opustitev zakonsko določenih zneskov ali deležev financiranja oslabila predvidljivost in ustvarila več prostora za politični pritisk. Vendar, kot smo že navedli, v slovenskem javno finančnem sistemu se obsega proračunskih izdatkov praviloma ne določa v zakonih, ampak v proračunskem postopku. In torej naši ključni protiargumenti. Novela Zakona o medijih ne ukinja podpore programov posebnega pomena, ne ukinja državne podpore medijev, ne ukinja financiranja lokalnih in regionalnih medijev, kot tudi ne ukinja dodatnih shem finančnih podpor za tiskane in digitalne medije. Spreminja zgolj obseg in način določanja obsega sredstev.

Financiranje medijev še naprej ostaja zakonsko urejeno, še vedno obstajajo zakonski postopki, javni razpisi, vnaprej določeni pogoji, merila in strokovne komisije. Fiksni znesek sam po sebi ne zagotavlja uredniške neodvisnosti, neodvisnost zagotavljajo transparentni postopki, jasna merila, učinkovito pravno varstvo in institucionalna avtonomija in sedanja ureditev ni skladna z logiko javno finančnega sistema, kar izhaja iz stališč Ministrstva za finance, ki sem jih prej navedla.

Torej ne gre za neko novo stališče te Vlade, ampak že dolgoletno sistemsko stališče finančnega ministrstva. Kar pa zadeva novelo Zakona o RTB Slovenija. prav tako ne ukinja financiranja narodnostnih programov in glasbene produkcije, temveč spreminja način določanja višine sredstev. Obveznost financiranja navedenih dejavnosti iz državnega proračuna ostaja nespremenjena. Veljavnost ureditev v Zakonu o RTV temelji vnaprej določenih odstotkih RTV prispevka, ne glede na dejanske potrebe izvajanja posamezne dejavnosti. Predlagana nova ureditev pa omogoča, da se višina sredstev določa glede na dejanski obseg nalog, na stroške izvajanja in na razvojne potrebe posameznega področja in tak pristop omogoča učinkovitejšo, vsebinsko bolj utemeljeno porabo javnih sredstev. Tako novela Zakona o medijih kot novele o RTV, ne pomenita prenosa financiranja v sfero arbitražnih odločitev, saj zakonska obveznost države ostaja nespremenjena. Namen spremembe je zagotoviti skladnost z javnofinančnimi pravili ter večjo prožnost sistema in možnost prilagajanja dejanskim potrebam.

Potem moram še odgovoriti na vaše očitke, da sta obe noveli v neskladju z evropskim aktom o svobodi medijev, ki ste ga grobo zlorabili. Namreč, EMFA(?) ne zahteva zakonsko določenih zneskov financiranja, Emfa ne določa deležev financiranja, ne zahteva vezave sredstev na RTV prispevek in ne zahteva fiksnih proračunskih zneskov. Emfa tudi ne vzpostavlja konkretnega modela financiranja medijev, državam članicam pušča široko polje presoje in Emfa državam članicam tudi ne predpisuje konkretnega organizacijskega modela upravljanja javnih medijev, niti ne prepoveduje sodelovanja države pri imenovanju članov nadzornih organov javnih medijev. Zahteva pa, da so vzpostavljeni mehanizmi, ki preprečujejo zlorabo političnega vpliva, ter zagotavljajo uredniško neodvisnost, institucionalno avtonomijo in preglednost delovanja. Predlagana ureditev v noveli Zakona o RTV vse te zahteve izpolnjuje. Programski svet namreč predstavlja osrednji organ za programska vprašanja in varovanje javnega interesa. Oblikujejo ga predstavniki civilne družbe in strokovnih organizacij, pri njegovem oblikovanju pa ne sodelujejo državni organi. S tem se zagotavlja pluralnost družbenih pogledov in ohranja neodvisnost programskega odločanja od trenutnih političnih razmerij. Ponovna uvedba nadzornega sveta ne posega ali ogroža uredniške neodvisnosti RTV Slovenija. Nadzorni svet je pristojen za nadzor zakonitosti, gospodarnosti in finančnega poslovanja zavoda, ne pa za programske in uredniške odločitve. Predlog zakona zato dosledneje kot veljavna ureditev ločuje nadzorne, poslovodne in programske funkcije, kar lahko samo okrepi sistem notranjih ravnotežij in odgovornosti. Prav tako ni v neskladju z EMFA predlagan sistem financiranja narodnostnih programov in glasbene produkcije. EMFA namreč ne zahteva financiranja po vnaprej določenih odstotkih ali formulah, temveč zahteva, da so javnim medijem zagotovljeni zadostni, trajni in predvidljivi finančni viri za opravljanje njihovega javnega poslanstva. Zagotovljeni, torej ponavljam, zadostni trajnostni in predvidljivi finančni viri za opravljanje javnega poslanstva. Predlog zakona torej ohranja zakonsko obveznost države, da financira naloge javne službe, ki jih zakon posebej določa, pri čemer pa omogoča, da se višina sredstev prilagaja dejanskim potrebam izvajanja posameznih dejavnosti. Takšna ureditev omogoča bolj namensko, bolj racionalno uporabo javnih sredstev. Ne da bi pri tem posegala v neodvisnost izvajanja javne službe in zato novela Zakona o RTV nikakor ne odstopa od standardov evropskega akta o svobodi medijev, ampak uresničuje z vzpostavitvijo jasnejše razmejitve pristojnosti organov RTV, krepi odgovornost pri upravljanju javnih sredstev ter ohranjanje institucionalnih in uredniških jamstev neodvisnosti javnega medija.

Še en očitek moramo demantirati, torej, da novela Zakona o RTV krepi politični vpliv na RTV Slovenija. Predlog zakona predstavlja celovito reorganizacijo sistema vodenja, upravljanja in nadzora RTV Slovenija. Cilj je jasnejša razmejitev pristojnosti med programskim upravljanjem, med poslovodenjem in nadzorovanjem nad poslovanjem ter krepitev neodvisnosti, odgovornosti in učinkovitosti delovanja javnega zavoda. Programski svet, ki predstavlja osrednji program za programska vprašanja in varovanje javnega interesa, oblikujejo predstavniki civilne družbe, strokovnih organizacij, pri njegovem oblikovanju pa ne smejo sodelovati državni organi. S tem se zagotavlja pluralnost družbenih pogledov in ohranja neodvisnost programskega odločanja od trenutnih političnih razmerij. Nadzorni svet pa je pristojen za nadzor zakonitosti, gospodarnosti in finančnega poslovanja, ne pa za programske in uredniške odločitve. Predlog zakona je zato bolj dosleden kot veljavna ureditev in ločuje nadzorno, poslovodno in programsko funkcijo. Lahko podrobneje predstavim zakon, če je zdaj za to priložnost, ali bo za to kakšna posebna seja namenjena...