Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi vabljeni, predvsem pa vam, gospa predsednica, hvala, ker ste mi omogočili, da danes lahko spregovorim. Danes sem tukaj človek, ki si želi delati, ne kot nekdo, ki bi si želel živeti od socialne pomoči, ampak kot nekdo, ki se je znašel v situaciji, v kateri dela kljub trudu ni dobil. Lansko leto sem namreč izgubil status študenta, takrat sem imel dogovorjeno zaposlitev, za katero sem seveda pričakoval, da jo bom dobil. Potem pa si je delodajalec premislil, ker ne bodo odprli delovnega mesta posebej zame. V enem trenutku sem tako ostal brez študentskega statusa, brez zaposlitve in hkrati brez rednega dohodka. S tem sem seveda zaprosil za denarno socialno pomoč in tu bi rad povedal nekaj zelo konkretnega, ker se mi zdi pomembno, da o socialni pomoči ne govorimo samo v številkah, ampak tudi skozi človeka, ki mora s tem denarjem živeti. Novembra in decembra 2025 sem prejel 97,88 evra, januarja 2026 pa nisem bil upravičen do denarne socialne pomoči. Šele maja sem prejel 507 evrov, vmes pa se moje življenje ni ustavilo, še danes vsak dan spremljam tri zaposlitvene portale. Ko najdem delovno mesto, ki ustreza mojemu znanju, izobrazbi ali pa tudi ne, se prijavi, ne posvetim 5 minut, preberem pogoje, pogledam podjetje, preverim, kaj iščejo, in pripravim prijavo tako, da je prilagojena konkretnemu delodajalcu. Svojo prijavo vsakokrat vzamem, v narekovajih, smrtno resno. Imam namreč izobrazbo s področja vizualnih komunikacij in trženja, za mano so štiri avtorske razstave, delo z mladimi in tudi prva mednarodna izkušnja z razstavo lansko leto, ampak vse to na koncu ne pomeni, da lahko sam odločam, če me bo nekdo zaposlil. Jaz lahko naredim vse, kar je v moji moči, ne morem pa delodajalca prisiliti, da me zaposli, ne morem ga niti prisiliti, da mi odgovori. In če država od brezposelnega človeka pričakuje, da aktivno išče zaposlitev, potem mora enako resno pričakovati odgovornost tudi od delodajalcev. Tudi če človek pošlje prijavo z napotnico Zavoda za zaposlovanje, kar sem naredil trikrat, se je vsakokrat zgodilo, da nisem dobil niti odgovora na mail. Zakon o delovnih razmerjih določa v 30. členu o delovnih razmerjih o pravicah neizbranega kandidata, da mora delodajalec neuspešnega kandidata po končanem postopku v osmih dneh obvestiti o tem, da ni bil izbran. V praksi pa vsi vemo, kako pogosto se zgodi, da človek ostane brez odgovora. Če od brezposelnega pričakujemo aktivnost in odgovornost pri iskanju dela, je prav in enako osnovno korektno, da pričakujemo tudi to od delodajalcev. In potem se vprašam, kaj naj naredim, da bom še bolj aktiven od tega, da vsak dan gledam portale, pošiljam prijave, se prijavljam na razgovore, grem na razgovore in seveda poskušam najti delo. Zdaj, ali si naj ustvarim delovno mesto, če bi si ga lahko, bi si ga že in ne bi danes tukaj sedel, ampak za to potrebujem kapital in ravno za to socialna država obstaja, da človeka v obdobju, ko tega sam pač ne zmore, ne pusti popolnoma samega. In zato me skrajno moti, da se o ljudeh, ki prejemajo socialno pomoč, govori, kot da so vsi enaki, kot da vsi nočemo delati, kot da vsi iščemo način, kako bi izigravali sistem. Seveda obstajajo ljudje, ki sistem zlorabljajo in če nekdo zavestno goljufa, naj za to odgovarja. S tem nimam seveda nobenega problema. Ampak ne moremo zaradi posameznikov stigmatizirati vseh, zato ker obstaja ogromno ljudi, ki bi delali, ki si želijo delati, ki iščejo delo, pa ga ne dobijo. Še to, če na dogodek, na katerega sem vabljen s strani zavoda za zaposlovanje, ne grem in ne priložim tehtnega opravičila, mi lahko vzamejo 30 procentov denarne denarno socialne pomoči. Ob tem pa iz političnih vrst poslušamo besede, ki so lahko veliko bolj žaljive od kateregakoli uradnega obrazca. Gospod Vrtovec je namreč na omrežju X zapisal, da bodo na referendumu podprli podjetno Slovenijo. V Slovenijo ljudi, ki si kruh služijo z delom in ne z lenobo. Naj vam povem, kaj brezposelni sliši v takšnem stavku: nobene spodbude k delu, prezir, delitev na pridne in na lene, in pa na prave in neprave. In zanima me, kdo je politik, da odloča kdo je dovolj priden, kdo mu daje pravico, da človeka, ki je brez službe, išče delo, pošilja prošnje, označi za lenuha. In še to, ali je človek danes brez zaposlitve postal res manj vreden človek? Želel bi se tudi dotakniti izjave poslanca Reberška, ki je na soočenju na rtv dejal, zdrav človek potrebuje delo, ne pa denarne socialne pomoči. S tem se strinjam. Ampak ja, tudi jaz potrebujem delo, tudi jaz si želim delati, ne želim biti na socialni pomoči, ampak vprašanje je, kaj pa človek, ki delo aktivno išče, pa ga ne dobi. Kaj mu lahko rečemo, da je len, da izkorišča državo, da lagodno živi? In ker te besede prihajajo iz stranke, ki se opredeljujejo kot krščansko demokratska, se mi zdi prav spomniti tudi na Jezusove besede: ne sodite, da ne boste sojeni, evangelij po Mateju, sedmo poglavje, prva vrstica. Človek, ki išče delo, pa ga ne najde, ni zaradi tega manj vreden, socialna pomoč ni cilj njegovega življenja, lahko pa je samo začasna varovalna mreža, dokler ne pride do priložnosti za delo. Delo je vrednota in odgovornost je vrednota. Sam sem v zadnjem letu večkrat občutil, kaj pomeni negotovost, ko pošlješ prijavo in ne dobiš odgovora, ko vidiš, da se nekateri pogovarjajo o nas brezposelnih, kot da smo problem, ti pa sam veš, koliko truda vlagaš v to, da bi se iz te situacije čim hitreje izvlekel. Zato me je tudi prizadela formulacija, ki sem jo zasledil v političnem gradivu desnih strank ta teden v poštnem nabiralniku, da nekateri delovno sposobni ljudje lagodno živijo od socialne pomoči. In zdaj me zanima, ali je 97 evrov novembra in decembra bilo lagodno življenje? Je bil januar, ko sem prejel 0 evrov lagodno življenje? Ne. In mislim, da moramo biti pri takšnih besedah zelo previdni, ker za številko na papirju stoji človek. Socialne pomoči ne razumem kot nekaj, kar mi država podarja, ampak kot začasno pomoč, iz katere želim čim prej izstopiti, zato je vsaka prijava za zaposlitev korak k temu in tudi krivično je vse prejemnike socialne pomoči metati v isti koš. Danes ne govorim samo zase, ampak tudi za ljudi, ki iščejo delo, pošiljajo prijave in ne dobijo odgovora. Nismo vsi lenuhi, nismo vsi goljufi. Ne potrebujem pa poslanca, ki mi bo govoril, da potrebujem delo, ker to vem sam. Potrebujem sistem, ki bo moje znanje prepoznal kot potencial in mi pomagal, da ga uporabim. Če človeku pomagamo premostiti težko obdobje in mu omogočimo vrnitev na trg dela ali pa začetek lastne dejavnosti. ne ustvarjamo odvisnosti, ampak možnost za ponovno samostojnost, zato sem danes tu, da povem, kako sistem izgleda, ko se z njim dejansko srečaš kot konkreten človek. Ne čakam križem rok in ne čakam, da bo nekdo drug namesto mene ustvaril priložnosti. Ves čas razvijam nove ideje. Pripravljal nove projekte in iščem načine, kako svoje znanje in izkušnje uporabiti za nekaj, kar ima širši pomen. Trenutno pripravljam dva nova fotografska projekta, prvi priče časa, posvečen še živečim partizankam in partizanom, drugi pa upokojene igralke in igralci nad 80 let. To ni čakanje, ampak je ustvarjanje, delo in vlaganje v svojo prihodnost. Upam, da bom lahko odprl svoj espe in si ustvaril pot, po kateri bom lahko delal to, kar znam in kar si želim. Fotografija zame ni zgolj poklic ali pa način preživljanja; je področje, v katerem imam znanje, izkušnje, ideje in predvsem željo delati. Vem, da bi takšno delo opravljal z veseljem, z odgovornostjo in predanostjo. In verjamem, da je cilj vsakega človeka, ki želi delati, prav to, da lahko svoje sposobnosti spremeni v delo, v katerem vidi smisel in prihodnost.

Hvala za vašo pozornost.