Spoštovana predsednica komisije, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani vabljeni! Hvala za povabilo Društvu socialnih delavk in delavcev Slovenije, da predstavimo strokovni pogled socialnega dela na vprašanje pogojevanja denarne socialne pomoči z opravljanjem družbeno koristnega dela.

Za socialno delo je pri tej razpravi vsekakor bistveno, da človeka ne obravnavamo skozi eno njegovo okoliščino, torej skozi dejstvo, da prejema denarno socialno pomoč. Socialno delo človeka razume v njegovem življenjskem okolju, v odnosih, materialnih pogojih, možnostih, ovirah in virih, ki jih ima človek na voljo, zato želimo najprej poudariti, da denarna socialna pomoč danes ni brezpogojna pravica. Zakon namreč že določa pogoje za njeno pridobitev, preverjanje dohodkov in premoženja ter tudi obveznosti oseb, pri katerih je mogoče pričakovati aktivno vključevanje v reševanje njihovega položaja. Socialne delavke in delavci lahko z upravičencem sklenemo tudi dogovor o aktivnem reševanju socialne problematike v katerem se določijo konkretni cilji in aktivnosti upravičenca. Za to vprašanje ni, ali naj bo človek aktiven.

Socialno delo že po svojem bistvu temelji na aktivnem sodelovanju človeka. Ključno vprašanje pri tem je, kakšna aktivacija je smiselna, učinkovita in prilagojena posamezniku? Najpomembnejši strokovni pomislek pri referendumskem vprašanju je za to razlikovanje med delovno sposobnostjo in zaposljivostjo. Človek, ki je lahko formalno delovno sposoben, pa je kljub temu zelo oddaljen od trga dela. Razlogi so lahko dolgotrajna brezposelnost, nizka izobrazba, stanovanjska negotovost, psihosocialne stiske, skrbi za družinskega člana, pomanjkanje prevoza, zadolženost, šibka socialna mreža in tako dalje. Za vse navedeno je skupni imenovalec kompleksna in večplastna socialna izključenost. Med dolgotrajnimi prejemniki denarne socialne pomoči so tudi ljudje, ki po veljavni pokojninski in invalidski zakonodaji ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev, hkrati pa so, zaradi starosti, zdravstvenih omejitev, zmanjšanje funkcionalnih zmožnosti, dolgotrajne brezposelnosti ali drugih življenjskih okoliščin težko zaposljivi. Ti ljudje lahko formalno sicer ostajajo v kategoriji delovno sposobnih, oseb s pogojno možnostjo vključitve na trg dela, predvsem z veliko strokovne podpore, če sploh. Prav takšne skupine pokažejo, kako nevarno je, če formalni status enačimo z dejansko življenjsko zmožnostjo. Pogosto ne gre le za eno samo oviro, temveč za več okoliščin, ki se med seboj prepletajo in povezujejo. Prav zato v socialnem delu govorimo o individualiziranem pristopu. Ne izhajamo iz vprašanja, zakaj ta človek ne dela, temveč izhajamo iz vprašanja, kaj se v njegovem življenju dogaja in kaj človek potrebuje, da bi lahko naredil naslednji korak. Za nekoga je naslednji korak res zaposlitev, za drugega usposabljanje s ciljem ponovnega vstopa na trg dela, za tretjega ureditev bivanja. Za četrtega zdravljenje ali psihosocialna podpora. Za petega ureditev varstva otrok ali prevoza. To ni popustljivost, to je strokovno socialno delo s človekom Nadaljevanje) v njem, v lastni življenjski situaciji. Socialno delo temelji na konceptu krepitve moči. Naš cilj ni, da človeka naredimo odvisnega od sistema, temveč ga, temveč da povezujemo, povečujemo njegove možnosti izbire, vpliva nad lastnim življenjem in sposobnost, da postopno ljudje dosežejo večjo samostojnost. Če ukrep človeku odvzame osnovna sredstva za preživetje, ne da bi prej odstranili ovire, ki mu preprečuje vključitev, lahko dosežemo ravno nasprotni učinek. Namesto vključevanja lahko povečamo revščino, izključenost, negotovost, zato je pomembno tudi vprašanje, kaj pomeni formulacija oseba brez objektivnih ovir za delo. V praksi socialnega dela ta meja pogosto ni jasna. Ali je objektivna ovira samo medicinska diagnoza? Kaj pa človek brez avtomobila, brez izpita, ki živi v odročnem kraju, oseba brez varnega in stabilnega bivanja, samohranilka ali samohranilec brez urejenega varstva, ker mogoče babica otroka ne živi v istem kraju? Dolgotrajno brezposelna oseba, ki je iz dela izstopila že leta nazaj in tako izgubila tudi velik del socialne mreže, starejša oseba, ki nima pogojev za upokojitev, a jo trg dela nekako ne uspe umestiti v ustrezno obliko zaposlitve. Mogoče človek z duševno stisko, ki še ni prepoznana in ustrezno naslovljena, mogoče žrtve nasilja v družini, kot smo danes že slišali. Prav pri teh ljudeh je strokovna presoja potrebna in je tudi zahtevna. Če bi družbeno koristno delo postalo splošen pogoj za denarno socialno pomoč, bi bilo zato nujno odgovoriti tudi na vprašanje, kdo bo presojal te okoliščine, po kakšnih kriterijih in ali bo ponujena možnost individualna podpora človeku ob vstopu na trg dela. Pomembno je tudi, da družbeno koristnega dela ne predstavljamo kot nečesa, kar je samo po sebi problematično. Takšna oblika vključevanja lahko posamezniku seveda prinese dobrobit, lahko omogoči krepitev socialnih stikov, občutek pripadnosti, pridobivanje novih delovnih izkušenj in ponovno vključevanje v skupnost. Toda z vidika socialnega dela je velika razlika v tem, da je takšna aktivnost del individualnega načrta pomoči in ne tam, da postane enoten pogoj za dostop do sredstev za osnovno preživetje. Enak ukrep za vse, tako ni nujno pravičen ukrep in pogosto tudi ni učinkovit. Socialno delo temelji na spoštovanju dostojanstva človeka in na prepričanju, da posameznik ni samo prejemnik pomoči, ampak tudi partner v procesu spremembe. Zato ne želimo sistema, v katerem bi ljudi delili na aktivne in neaktivne, zaslužne in nezaslužne. Želimo sistem, ki zna razlikovati med nepripravljenostjo in nezmožnostjo, med izbiro in okoliščinami ter med formalno in mogoče navidezno delovno sposobnostjo in dejansko možnostjo vključitve v delo. Če je cilj predlaganega ukrepa večja zaposlenost in socialno vključenost, potem se moramo predvsem vprašati kateri ukrepi ljudem dokazano, ljudi dokazano približujejo temu cilju. Če pogledamo iz druge plati, so rešitev lahko na primer dostopna delovna mesta, usposabljanje za vstop na trg dela, podpora pri urejanju stanovanjskih in družbenih razmer, psihosocialna pomoč in podpora za posameznika in njegovo družino dostopen prevoz. Naš cilj mora biti, da človek denarne socialne pomoči nekoč ne potrebuje več. Ne zato, ker smo mu jo odvzeli, ampak zato, ker smo skupaj z njim ustvarili pogoje, da lahko živi bolj samostojno, dostojno in vključujoče. To je po našem prepričanju samo bistvo socialnega dela in s tem tudi bistvo socialne države. Hvala.