Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, predstavnik ministrstva, strokovne javnosti in vsi prisotni. V imenu Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije se zahvaljujemo za povabilo na današnjo sejo. Pozdravljamo razpravo o socialni izključenosti in stigmatizaciji prejemnikov denarne socialne pomoči. Gre za temo, ki neposredno vpliva na dostojanstvo ljudi in na njihovo možnost, da v času stiske dobijo pomoč, ki jo potrebujejo. Na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije podpiramo opozorila organizacij, ki delajo z najbolj ranljivimi skupinami prebivalstva. Tudi naši strokovni delavci se vsakodnevno srečujejo z ljudmi, ki živijo v revščini, socialni izključenosti, nasilju, boleznih, odvisnostih ali drugih težkih okoliščinah. Posebej želim poudariti, da smo skupaj z izvajalci varnih hiš in materinskih domov opozorili Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve na težave, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju ustreznih namestitev najbolj ranljivih uporabnic in njihovim otrokom. Pri denarni socialni pomoči zato ne govorimo zgolj o finančnem prejemku, ampak pogosto o možnosti, da žrtev nasilja sploh lahko zapusti nevarno okolje in začne samostojno življenje. Pomembno je vedeti, da denarna socialna pomoč ni brezpogojna pomoč in ni namenjena zgolj brezposelnim. Gre za pravico, ki jo država zagotavlja ljudem, ki se znajdejo v socialni stiski, ob tem pa je sistem že danes podvržen številnim preverjanjem, pogojem in nadzoru. V javnosti se pogosto ustvarja vtis, da so prejemniki denarne socialne pomoči predvsem ljudje, ki ne želijo delati. Na centrih za socialno delo. Vidimo povsem drugačno sliko. Med prejemniki so invalidski upokojenci, starejši z nizkimi pokojninami, vdove in vdovci, kronično bolni, osebe z boleznimi odvisnostmi. Med drugim odvisnosti od alkohola, ki v družinah povzroča številne stiske. Osebe s težavami v duševnem zdravju. Žrtve nasilja. Družinski oskrbovalci, enostarševske družine, ljudje po izgubi zaposlitve in tudi zaposleni, ki kljub delu ne zmorejo pokriti osnovnih življenjskih stroškov zase in svojo družino. Gre za ljudi s kompleksnimi življenjskimi okoliščinami, med njimi niso samo brezposelni, kot sem že omenila. Revščina je zelo redko posledica ene same odločitve ali okoliščine posameznika. Najpogosteje gre za preplet zdravstvenih, družinskih, socialnih in ekonomskih dejavnikov. Vsakodnevno na centrih srečujemo ljudi, ki si pomoči ne želijo, ampak jo v določenem življenjskem obdobju potrebujejo. Nihče si ne želi živeti s 507 evri na mesec. In za vsako vlogo, ki jo dobimo na center za socialno delo, stoji človek, njegova zgodba. Pomembno je poudariti, da zakonodaja že danes vsebuje res veliko mehanizmov do upravičenosti denarnih socialnih pomoči, preverjanja teh. Centri so, za socialno delo, pri svojem odločanju uporabljajo številne baze podatkov, in sicer teh je kar več kot 50. Vlagatelji pod materialno in kazensko odgovornostjo potrjujejo resničnost navedenih podatkov. In sicer tudi, moram povedati, ne gre samo za to, da nekdo, ki podatke prikazuje na način, da niso resnični, in da center v bistvu ugotavlja v teh svojih postopkih gre tudi za kazensko odgovornost ljudi, ki zlorabljajo sistem. O zlorabah se veliko govori, bistveno manj pa imamo o njih dejanskih podatkov. Imamo pa zelo jasne podatke o revščini, socialni izključenosti in materialni prikrajšanosti. Te raziskave, res moram reči, veliko teh raziskav je narejenih na Fakulteti za socialno delo in na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Menimo, da mora razprava o socialnih transferjih temeljiti predvsem na podatkih in dejstvih ter na razumevanju dejanskega položaja ljudi. Dovolite, da pojasnim, v kolikor Center za socialno delo. Prejme informacije o morebitnih nepravilnostih, zlorabah, mora ukrepati in ugotoviti dejansko stanje in izdati odločbo, ki ustreza dejanskemu stanju. Vendar v pravni državi odločitve ne morejo temeljiti zgolj na govoricah ali anonimnih obtožbah, temeljiti morajo na dokazih in ugotovljenih dejstvih. Noben sistem ni imun na zlorabe, z njim se srečujejo tudi davčni sistem, zdravstveni sistem, zavarovalniški. To ne pomeni, da zlorab ne smemo odkrivati in ukrepati, pomeni pa, da zaradi posameznih primerov ne smemo ustvariti splošnega nezaupanja do vseh prejemnikov socialnih pravic in nezaupanja v institucije. Pri razpravah o socialnih transferjih pogosto slišimo vprašanje, zakaj kdo ne dela. Pomembno je vedeti, da o delovni sposobnosti ne odločajo centri za socialno delo, o njej presoja za to pristojni strokovnjaki medicine dela in drugi izvedenski organi.? Delovna sposobnost tudi ni stvar osebnega mnenja, ampak strokovne ocene, zato moramo biti pri javnih razpravah previdni in izhajati iz strokovnih ugotovitev, ne pa iz predstav ali predsodkov. Na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije menimo, da je mogoče vsak sistem izboljšati, vendar morajo spremembe temeljiti na analizah, raziskavah in jasno opredeljenih ciljih. Pri oblikovanju rešitev je treba slišati stroko, izvajalce programov in tudi ljudi, ki imajo izkušnjo revščine. Izkušnje centrov za socialno delo kažejo, da trajnih rezultatov praviloma ne prinašajo zgolj sankcije, večji učinek ima zgodnja pomoč, Socialna aktivacija, mentorstvo, intenzivno in strokovno delo in celostna podpora ljudem pri premagovanju ovir. Na Skupnosti centrov za socialno delo zagovarjamo zakonitost in odgovorno porabo javnih sredstev, hkrati pa opozarjamo, da zaradi posameznih primerov ne smemo izgubiti izpred oči ljudi, ki pomoč dejansko potrebujejo. Socialni transferji niso privilegij, so mehanizem družbene solidarnosti, ki ljudem v obdobju stiske omogoča dostojno življenje. Skrbi me, da trenutna razprava krepi predsodke do ljudi, ki prejemajo denarno socialno pomoč, ter prispeva k večjemu nezaupanju, stigmatizaciji, v nekaterih primerih celo sovražnosti do ljudi v stiski tistih najbolj revnih. Skrbi me, da bodo nekateri ljudje, zaradi občutka sramu ali strahu pred obsojanjem pomoč poiskali prepozno ali pa je sploh ne bodo. Ohraniti moramo ravnovesje med odgovornostjo posameznikov in solidarnostjo družbe. Če želimo manj revščine in več zaposlenosti, moramo predvsem investirati v ljudi. Nihče si ne želi živeti v revščini. Naš skupni cilj mora biti, da ljudem pomagamo iz stiske. Če želimo manj revščine in večjo socialno vključenost, moramo ob odgovornosti posameznika ohraniti tudi solidarnost družbe ter vlagati v ljudi, njihove sposobnosti, možnosti za samostojno življenje.

Hvala.