Hvala.

Ja, lepo pozdravljeni v imenu Inštituta za socialno varstvo! Najlepša hvala za povabilo na to sejo komisije.

Zdaj, nekako na inštitutu smo tisti, ki zbiramo podatke o prejemnikih denarnih pomoči. V Sloveniji imamo v bistvu, pravzaprav 16000 otrok, ki prejema denarne pomoči. Meni se zdi ključno to poudariti, saj gre v bistvu za posebej ranljivo skupino, pri katerih pri odločitvah moramo biti posebej pazljivi, saj gre, pomeni to, da če se kdaj sprejmemo kakšno napačno odločitev, to pomeni, da za 30 let se zadeve poznajo in ponavljajo. Tu, zakaj to poudarjam, zato, ker so to že poskušali narediti nekaj podobnega, sorodnega, pri zmanjševanju denarnih pomoči za otroke in družine na Danskem in se je izkazalo pravzaprav, kaj je to pomenilo, da so imeli pravzaprav potem ti otroci bistveno, zaključevali so šolanje eno leto pred prej kot običajni otroci pred tem, preden so ta ukrep sprejeli. Kriminal se je povečal med temi otroci, ki so dobivali nižjo denarno pomoč, za 10 odstotkov, povečala se je tudi najstniška nosečnost.

Se pravi, to pomeni, da v takih primerih ne naredimo, ne, ko onemogočimo pravzaprav otroke, ki doživljajo večkratne diskriminacije in izključevanje, ne pomeni, da naredimo, da onemogočimo tega otroka zdaj, ampak tudi dolgoročno. To se mi zdi ena izmed ključnih zadev, ki jih moramo premišljati, kadar se odločamo o prejemkih. Na drugi strani smo na inštitutu, imamo številne, smo spremljali že leta, no, programe socialne aktivacije. To so programi, ki že zdaj, ki jih sofinancira Ministrstvo za delo, ki že zdaj poskušajo aktivirati ljudi v delovno okolje. Pri našem spremljanju smo ugotovili, da so to ljudje, ki se zavedajo, kako pomembno je iti delat, kako jim bi to tudi koristilo in omogočilo boljše delovne pogoje za boljše življenje. Na drugi strani, ko smo jih vprašali, kaj bi se pa zgodilo, če bi jutri dobili pogoje za službo, so večinoma rekli, da tega ne bi zmogli, ker imajo prej druge težave, ki jih morajo odpraviti v življenju, kakor je razne dolgotrajne bolečine v hrbtu in tako dalje. Tako da pravzaprav ljudje, mislim tako, tisto, kar se mi zdi ključno, ko sprejemamo take odločitve, ki lahko vplivajo na materialni položaj ljudi, je pravzaprav to, da razmišljamo tudi o tem, kako bomo zagotovili take storitve, ki bodo omogočale vključevanje v delovni proces. Se pravi, ne moremo na eni strani govoriti o tem, da bi ljudje dobivali manjše prejemke, če nimamo storitve, ki bi jih podprli pri vključevanju v delovno okolje. Sama se pri svojem delu redno srečujem s številnimi ljudmi, ki doživljajo duševne stiske, ki imajo intelektualne ovire, ki bi pravzaprav zelo, zelo z veseljem delali, karkoli delali, pa jim je odvzeta pravica do dela oziroma v primeru, če bi delali, bi morali svoj prihodek nameniti za socialno varstvene storitve. Tako da pravzaprav bi morali v bistvu, če res želimo aktivirati en del prebivalstva, ki trenutno ne dela in prejema denarne prejemke, bi se morali vprašati, kako prilagoditi delovna mesta, da se bodo ljudje lahko vključili, kako prilagoditi okolje, kako destigmatizirati njihov družbeni položaj in tako dalje.

Zdi se mi tudi pomembno izpostaviti, da pravzaprav, če bomo se pogovarjali o tem, kako težavno je to, da obstajajo ljudje, ki naj bi zlorabljali sistem denarnih pomoči, da bomo še bolj odvračali ljudi od pomoči, ki jo rabijo. Centri za socialno delo so že zdaj velika stigma. Uporabniki zelo težko pridejo tam, to pa vemo, da je škodljivo, ne samo za njih, ampak tudi za celotno družbo. Tako da to se mi zdi še ena pomembna zadeva.

Zdaj poudariti, bi pa poudarila, da to, kar se trenutno, kar je javni diskurz trenutno v Sloveniji ni nova stvar. So to že poskušali že kje drugje, recimo, in najbolj temeljito so se tega lotili na Irskem, ki so zdaj ta sistem že opustili. Zelo temeljito so se lotili pregledovanja ljudi, ki naj bi zlorabljali sistem in so ugotovili, da je bilo takih ljudi 1 procent. Vzpostavitev takega sistema pa je stala trikrat več, kakor pravzaprav so našli teh napak. Podobno so se lotili so tako poglobljeno študijo naredili tudi v Franciji in je bil rezultat približno podoben. Se pravi, tisto, kar bi jaz rekla kot socialna delavka, raziskovalka na tem področju, je, dajmo se lotiti najprej podporne storitve, razvijati podporne storitve za vključevanje v delo za ljudi, predvsem z oviranostmi, ki jim je onemogočen dostop do dela, šele potem se lahko lotimo še kakšnega drugega premisleka.