Hvala lepa, spoštovana predsednica, spoštovana državna sekretarka, vsi vabljeni gostje danes in seveda kolegice in kolegi!

V svojem, bom rekla, uvodni predstavitvi bom podala seveda nekatera opažanja, nekatere pobude, nekatera opozorila, ki je prav, da o njih seveda razpravljamo tudi na Odboru za izobraževanje, mladino in znanost. Ja, v poslanski skupini smo vložili sklic seje z naslovom Zaščita otrok in mladih pred sindikalnim aktivizmom ter varovanje avtonomije izobraževalnega prostora. V prvem tednu zbiranja podpisov v podporo zahtevi za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije smo prejeli več sporočil in slikovna gradiva glede zelo spornega in politično motiviranega zbiranja podpisov sindikatov na hodnikih slovenskih osnovnih, srednjih in visokih šol. Gre za nadaljevanje sporne prakse iz letošnje pomladi, saj je bila tematika izpostavljena že v aprilu in maju, ko so dijaki in študentje poročali o prisotnosti sindikalnega propagandnega gradiva na srednjih in visokih šolah. Dijaki in študentje poročajo tako o prisotnosti pritiskov glede zbiranja podpisov kot tudi o prisotnosti pozivov in propagandnih gradiv na samih hodnikih šol, kar lahko označimo kot prisotno politično motiviranega in enostransko prikazanega sindikalnega gradiva med samim izobraževalnim procesom in na samih šolskih tleh.

Zato je današnja seja potrebna, ker je potrebno, da od sindikalnih vodstev pričakujemo, nenazadnje lahko rečem tudi zahtevamo pojasnila ter morebitno odgovornost za njihove organizacijske mreže v referendumski akciji. Posebej problematično je, kadar se možnosti za sindikalno delo uporabijo za širjenje političnega nagovarjanja med učence, dijake ali študente. Prav tu pričakujemo jasne odgovore vodstva Sviz in drugih sodelujočih sindikatov. O navodilih, naslovnikih in poteku akcije seveda mora odgovarjati tudi tisti, ki jo vodi. Javne objave Sviz kažejo več mesečno pripravo. V okrožnici z dne 7. maja letos, je vodstvo za upnike pozvalo k čim večji angažiranosti. Poziv 12. maja je izrecno zajel zaposlene, ki so člani sindikata, in tiste, ki niso, ki niso več, čim večji angažiranosti, poziv 12. maja izrecno zajel res te zaposlene. Glavni odbor je nato junija sklenil, da bo ob odločitvi ustavnega sodišča, ki bi omogočila referendum, zbiranje podpisov in morebitno kampanjo postavil med prednostne naloge na vseh ravneh sindikata. Organiziral je tudi pripravljanje prostovoljcev. Kot centrala načrtuje aktivnosti in pošilja navodila mreži zaupnikov, se mora seveda vprašanje odgovornosti začeti pri njej. Od vodstva pričakujemo, da pojasni, katere omejitve je postavilo pri uporabi prostorov, nagovarjanju ljudi in nastopanju v imenu zaposlenih. Zaupniki na terenu potrebujejo jasna navodila tudi o mejah dopustnega ravnanja.

Če gremo naprej, vodstvo seveda je naročilo tudi razobešanje plakatov v zavodih. Posebej konkretna so obvestila Sviz z dne 24. avgusta. Vodstvo je napovedalo pošiljanje referendumskih plakatov in zaupnikom zapisalo: "Prosim, da jih obesite na za to

predvidena mesta v vaših zavodih." Obenem jih je usmerilo k spremljanju elektronske pošte z nadaljnjimi navodili. To potrjuje, da je umeščanje gradiv v zavode del organizirane akcije. Prav beseda o predvidenih mestih zahteva seveda tudi pojasnilo, kdo je določil ta mesta in komu je bilo gradivo tam namenjeno? Ali govorimo o sindikalni oglasni deski za zaposlene ali o prostoru, kjer se vsakodnevno zadržujejo učenci, dijaki, in študenti? Sam poziv še ne dokazuje nepravilne postavitve, vodstvo pa mora seveda pojasniti, kako je zagotovilo, da se navodila izvajajo v skladu s pravili posamezne ustanove. Sindikalni status prinaša možnosti za zastopanje zaposlenih. Z njimi pride tudi odgovornost, da se dostop do zavoda uporablja skladno z njegovim namenom in da mladi niso potisnjeni v vlogo občinstva za organizirano politično nagovarjanje. Sodelovanje z levo opozicijo je pri tej pobudi javno, pri tej referendumski pobudi je sodelovanje z levo opozicijo seveda javno napovedano. Po poročanju 24 ur in STA so Svoboda, SD in Levica že 13. maja podprle sindikate pri zbiranju podpisov Levica je 18. maja sama objavila, da so podpise zbirali skupaj s sindikati, civilno družbo in opozicijske stranke.

Sodelovanje se nadaljuje tudi septembra. V poročanju z dne 24. septembra je predstavnik Svobode napovedal, da bodo dali na voljo strankarsko infrastrukturo, SD je napovedala sodelovanje v kampanji, Levica pa je pozdravila zbrane podpise. To je dovolj konkretna podlaga za vprašanje o obsegu in načinu sodelovanja. Iz teh objav ne sklepamo o vsakem sindikatu in vseh njegovih preteklih odločitvah. Govorim o sodelovanju, ki ga akterji pri tej pobudi sami javno potrjujejo. Sindikalno vodstvo, ki v taki ali pa v takšni pobudi sodeluje s političnimi strankami, mora sprejeti tudi politično kritiko svojih odločitev. Kritično vprašanje o njegovi vlogi je povsem upravičeno. Članom in javnosti mora jasno povedati, s kom sodeluje, kdo odloča o aktivnosti in katere organizacijske možnosti pri tem uporablja. Posebej občutljive, občutljivo postane, da so te aktivnosti prenesene v okolju šole ali fakultete.

Član sindikata ima lahko drugačno politično prepričanje od njegovega vodstva in ga pogosto ima. Njegov podpis za referendum mora ostati povsem svobodna odločitev, sindikat ga mora enako zavzeto zastopati pri njegovih delovnih pravicah tudi takrat, ko zavrne sodelovanje v referendumski akciji. Od vodstva zato pričakujem jasno zagotovilo, da ima tudi drugače misleči član prostor, da izrazi svoje stališče. Sviz je 15. junija objavil še poziv sindikalnih central k podpori referenduma o spremembah zakona o pravni državi in demokratičnih varovalkah. To je konkreten primer širšega političnega angažiranja, ki sega preko neposrednih vprašanj plač in delovnih pogojev v šolstvu. Tudi pri takšni pobudi je primerno vprašati, kako je bilo stališče sprejeto in kako so bili vanj vključeni člani. Sindikalna komunikacijska mreža omogoča hiter dostop do številnih zaposlenih. Prav zato mora biti razvidno, kdaj sporočilo predstavlja odločitev vodstva, kdaj pojasnjuje pravice zaposlenih in kdaj jih vabi k podpori širši politični pobudi.

Če se dotaknem nekega članka na portalu zanima.me je 15. maja objavil vprašanje o opozorilih pred posegi v plače in zamrznitve plačne reforme ter odgovor sindikalne strani. Ta je takšne nevarnosti pojasnjevala kot možne prihodnje posledice zmanjšanja javnih prihodkov. To razliko je treba jasno povedati tudi članstvu. Določba zakona, ocena njenih finančnih učinkov in napoved morebitnega prihodnjega ukrepa vlade so tri različne trditve. Če sindikat zaposlene nagovarja z opozorilom, da bi lahko izgubil določeno pravico, mora pojasniti, na čem to opozorilo temelji.

Zahtevamo torej konkretno določbo ali jasno obrazložitev v napoved s predpostavkami. Takšna natančnost je še posebej potrebna pri sporočilih, ki se opirajo

na zaupanje zaposlenih v njihov sindikat. Kje so meje nagovarjanja mladih in potrebni ukrepi? Pri nagovarjanju študentov je potrebna posebna odgovornost, pri fakultetah je treba posebej obravnavati visokošolski sindikat Slovenije po poročanju portala zanima.me, je z dne 12. maja letos ta v dopisu članstvo pozval, naj k podpisu nagovori tudi sodelavce in študente. Filozofska fakulteta je v odgovoru objavljenem članku Dovoljenje za zbiranje podpisov povezala z dogovorom o pogojih sindikalnega dela. Nagovarjanje študenta s strani profesorja, ki ga ocenjuje, zahteva posebno presojo. Študent ne bi smel ugibati, ali bo zavrnitev podpisa vplivala na njun odnos. Od sindikalnega vodstva pričakujemo torej jasna navodila, ki preprečujejo povezovanje podpore referendumu, študijskimi obveznostmi, ocenjevanjem ali pričakovano lojalnostjo profesorjev. Varstvo svobodne odločitve mora biti zagotovljeno tudi polnoletnemu študentu. V javnosti so se pojavile tudi navedbe o pogojevanju ocen s podpisi. N1 je 10. septembra, portal N1, je 10. septembra objavil te očitke in odziv predsednika visokošolskega sindikata Gorazda Kovačiča, ki je zavrnil, ki jih je zavrnil ter povedal, da ne pozna takšnega primera. Na tej podlagi krivde posamezniku ne moremo pripisati, lahko pa zahtevamo varno prijavo, preveritev konkretnih navedb in jasna navodila sindikata. Sindikalna vodstva bi morala takšen standard podpreti, seveda. Univerza v Ljubljani je 14. maja sama razmejila dopustno sindikalno obveščanje zaposlenih in zbiranje podpisov v prostorih zaupnikov od javnega referendumskega nagovarjanja s stojnicami in plakati. Rektor je 18. maja pojasnil, da sta dva od treh sindikatov ravnala po usklajeni praksi. To kaže, da je mogoče sindikalno dejavnost izvajati ob spoštovanju pravil ustanove. Planet je 11. septembra ponovno poročal o referendumskih plakatih na Filozofski fakulteti. Ob takšnem poročanju pričakujemo seveda pojasnilo, kje so bili nameščeni, na čigavo pobudo in kako je bila postavitev usklajena z navodili univerze. Odgovornost imata tako organizator aktivnosti kot vodstvo zavoda. Splošno sklicevanje na sindikalne pravice ne pojasni vsake konkretne uporabe prostorov. Od sindikalnih vodstev zato pričakujemo konkretna zagotovila in sindikalna vodstva pozivamo, naj predstavijo navodila svojim zaupnikom in pojasnijo, komu namenjajo referendumska sporočila v zavodih. Jasno naj določijo, kako bodo preprečili občutek obveznega sodelovanja. obravnavala opozorila članov in zagotovila spoštovanje pravil o plakatih ter uporabi prostorov.

Če se pokaže odstopanje, morajo pomagati pri njegovi odpravi. Organizator mora prevzeti odgovornost za izvedbo akcije. In kje je meja sindikalnega delovanja? Problem ni, da ima sindikat politično stališče, sindikat ima pravico opozarjati na zakonodajo, ki posega v položaj zaposlenih, in ima pravico svoje interese zastopati tudi v javnosti. Vprašanje pa je, kje se ta legitimna sindikalna dejavnost konča in kje se začne nekaj drugega. Problem nastane takrat, ko začne sindikat svojo organizacijsko mrežo v javnih zavodih uporabljati kot infrastrukturo za referendumsko mobilizacijo. Pri tem ne govorimo o nekem hipotetičnem primeru. SVIZ je maja letos sindikalne zaupnike izrecno pozval, naj se pri zbiranju podpisov angažirajo v največji možni meri in naj možnost podpisa omogočijo čim širšemu krogu zaposlenih. Nekaj dni pozneje jih je pozval, naj aktivno tudi člane in ne člane sindikata ter organizirajo zbiranje in predajo podpisov. Junija je svoje članstvo pozival k pomoči pri zbiranju podpisov in drugih dejavnostih referendumske kampanje. Septembra pa je sindikalne zaupnike ponovno pozval k aktivnemu nagovarjanju članov in posredovanju referendumskih obvestil po zavodih. To niso več samo izjave za javnost ali sporočila vodstva sindikata o tem, kakšno je njegovo stališče do nekega zakona. Gre za organizirano uporabo sindikalne strukture za dosego konkretnega cilja v

referendumskem postopku. Zato se moramo vprašati, kakšna naj bo vloga sindikalnega zaupnika v šoli. Sindikalni zaupnik v šoli ne bi smel avtomatično postati podaljšana roka referendumske kampanje samo zato, ker ima sindikat preko njega neposreden dostop do zaposlenih. Enako velja za samo članstvo. Članstvo v sindikatu je odločitev zaposlenega, da želi sindikalno zastopanje svojih ekonomskih, socialnih in delovno pravnih interesov. Iz tega še ne sledi, da želi biti posameznik tudi del vsake politične ali referendumske aktivnosti, za katero se odloči vodstvo sindikata. Zato je pomembno razlikovati med obveščanjem članov in njihovo organizirano mobilizacijo. In kje je meja? Če se zaposlene preko sindikalnih kanalov sistematično poziva k podpisovanju referendumskih pobud, k sodelovanju pri kampanji in k nadaljnjemu širjenju teh pozivov je legitimno vprašanje, ali gre še zgolj za zastopanje interesov zaposlenih ali že za organizirano sodelovanje v političnem oziroma referendumskem procesu. In potem pridemo do prostora, v katerem se to dogaja. Zakon že danes izhaja iz tega, da mora biti šolski prostor posebej varovan pred neposrednim strankarskim političnim delovanjem. Zato se postavlja vprašanje, ali je ureditev dovolj dosledna kadar podobna mobilizacija poteka preko drugih organizacijskih struktur, ki so močno prisotne prav v šolah in v drugih javnih zavodih. Izobraževalni zavodi ne bi smeli postati logistična baza niti političnih strank niti drugih organizacij, ki želijo vplivati na volilne ali referendumske odločitve. Enak standard bi moral veljati ne glede na to, kdo takšno dejavnost organizira. Ne moremo na eni strani govoriti o politični nevtralnosti šolskega prostora, na drugi strani pa vprašanje organizirane referendumske mobilizacije spregledati samo zato, ker poteka prek sindikalne organizacije. Pri tem ne gre za prepoved sindikalnega delovanja. Pravica do organiziranja, zastopanja zaposlenih in izražanja stališč mora ostati zagotovljena. Gre za precej bolj omejeno vprašanje, ali mora biti jasneje določena meja med sindikati in zastopanje zaposlenih in organizirano politično oziroma referendumsko dejavnostjo v javnem izobraževalnem prostoru? To je vprašanje, ki ga mora politika nasloviti, jasno, predvsem enako za vse. Toliko za uvod. Hvala.