Hvala lepa za besedo. Zakonodajno-pravna služba je z vidika svojih nalog preučila predlog zakona v okviru kratkega časa, ki ga je imela na razpolago, saj je bil zakon dodeljen ZPS v obravnavo v petek, 11. septembra in pripravila pisno mnenje, ki ste ga prejeli včeraj. Glede na vložene amandmaje koalicijskih poslanskih skupin ostaja relevantna uvodna pripomba iz pisnega mnenja, ki je povezana zlasti s 14 in 15 členom predloga zakona, ki urejata začasno izenačitev plačila oskrbovancev institucionalnega varstva z uporabniki dolgotrajne oskrbe in dobropis za plačila institucionalnega varstva. Namen teh ukrepov je v zakonodajnem gradivu obrazložen kot odprava posledic zamud pri odločanju o pravicah do dolgotrajne oskrbe v obdobju vzpostavljanja sistema. Zamud pri odločanju ni mogoče pripisati zgolj vzpostavljanju sistema v prehodnem obdobju, ker lahko izhajajo tudi iz sistemske ureditve po veljavnem Zakonu o dolgotrajni oskrbi in ureditve po Zakonu o socialnem varstvu, saj tako dolgotrajno oskrbo kot institucionalno varstvo po Zakonu o socialnem varstvu izvajajo izvajalci dolgotrajne oskrbe oziroma domovi za starejše. To pomeni, da bi do zamud pri odločanju lahko prihajalo tudi po 1. januarju 2028, medtem ko se bodo predlagani začasni ukrepi iztekli 31. decembra 2027. Da bi se zakonodajalec lahko v prihodnje izognil očitku neenake obravnave zamud, bi bilo treba v zakonodajnem postopku temeljiteje pojasniti vsebino in naravo primerov, ki povzročajo zamude, ter opredeliti nedopustno zamudo, ki jo je treba odpraviti s predlaganimi ukrepi. To je pomembno predvsem zaradi predlagane ureditve po 14. členu, po kateri bo oskrbovanec do izenačitve plačila upravičen, četudi ne bo vložil vloge za pridobitev pravice po zakonu o dolgotrajni oskrbi oziroma izrazil volje za prestop v sistem dolgotrajne oskrbe. V tem primeru po naravi stvari izenačitev plačila ne bo namenjena odpravi posledic zamud pri odločanju o pravicah do dolgotrajne oskrbe. To torej pomeni, da po eni strani niso opredeljene zamude pri izvajanju sistema dolgotrajne oskrbe, ki se rešujejo s tema začasnima ukrepoma. Po drugi strani pa ukrep za izenačitev plačil ni oblikovan tako, da bi kompenziral razliko do plačil institucionalnega varstva po Zakonu o socialnem varstvu, ki ga oskrbovanec plačuje, ker se zaradi zamud pri odločanju v sistemu dolgotrajne oskrbe vanj ne more vključiti.

V zvezi s 14. in 15. členom predloga zakona, h katerim so bili sicer vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin je treba opozoriti še na naslednje pomanjkljivosti. Glede 2. alineje prvega odstavka bi bilo treba pojasniti zakaj je izpuščena prva kategorija oskrbe, še posebej glede na to, da je bila ta kategorija oskrbe po Zakonu o dolgotrajni oskrbi in Zakonu o ukrepih za optimizacijo postopkov na centrih za socialno delo prevedena v prvo kategorijo dolgotrajne oskrbe. Preveriti je treba, zakaj se ureditev nanaša na vse primerljive storitve, če se dejansko preverja le prejemanje dodatka za pomoč in postrežbo,

ki je zgolj ena od primerljivih, primerljivih pravic. To je zlasti pomembno pri zbirki podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer bi bilo treba pojasniti nujnost vseh v njej določenih osebnih podatkov za dosego namena, saj se s podatki preverja le izpolnjevanje pogojev zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. V devetem odstavku 14. člena bi bilo treba jasno urediti, da poračun razlike med plačilom institucionalnega varstva in plačilom nastanitve in prehrane uporabnika dolgotrajne oskrbe pomeni odločitev o pravici oskrbovanca, o kateri je treba odločiti z odločbo. Iz sedanje ureditve to izhaja, iz predlagane ureditve, to izhaja le posredno iz izjeme glede oprostitve plačila institucionalnega varstva. Odločba bi bila ustrezna podlaga za skupni zahtevek izvajalca dolgotrajne oskrbe do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Gre namreč za odločitev o pravici oskrbovanca, ki se izplačuje iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, torej javnih sredstev. Zato je izdaja odločbe nujna. Deseti odstavek, ki ureja razliko oziroma izračun izenačitve, uporablja pojme, ki v zakonu o socialnem varstvu niso jasno opredeljeni. Določbo bi bilo treba ponovno preveriti in uskladiti s pojmi sistemske ureditve po predpisih, ki urejajo socialno varstvo, za posamezne elemente izračuna.

V zvezi s pripombami k 15. členu prav tako ostajajo neopravljene skoraj vse pripombe iz pisnega mnenja, zato ZPS izpostavlja, da bodo do dobropisa upravičeni le tisti, ki so bili sprejeti v institucionalno varstvo po zakonu o socialnem varstvu od 1. decembra 2025 in bodo na dan uveljavitve predloga zakona še vključeni, ne pa tudi tisti, ki so storitve institucionalnega varstva prenehali koristiti pred uveljavitvijo predloga zakona. Podobno kot v 14. členu tudi tukaj ni predvidena izdaja odločbe, na kateri dobropis temelji. Zato je treba opozoriti, da gre za premoženjsko in ne osebno pravico in bi bilo zaradi tega treba pojasniti razloge za predlagano ureditev iz pravice do dobropisa izključuje tiste, ki so storitve prenehali koristiti v vmesnem času, torej po 1. decembru 2025 pa do uveljavitve predloga zakona. Ostale pripombe k členom, ki so bile podane predvsem z vidika 2., 14. in 22. člena Ustave so z amandmaji večinoma odpravljene. Izpostavila bi pa amandma k 8. členu, ki sicer odpravlja terminološko neskladje v besedilu člena, vendar pa predlagana ureditev še zmeraj po našem mnenju ne preprečuje prenosa opravljanja teh storitev na druge osebe. Niti ne zagotavlja, da bi morale osebe, ki bodo storitve dejansko izvajale, izpolnjevati zakonske pogoje. Zato je še zmeraj relevantna pripomba iz mnenja ZPS, da možnost sklepanja pogodb s samostojnimi podjetniki pomeni odmik od veljavne ureditve, ki temelji predvsem na neposrednem izvajanju storitev z zaposlenimi pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe, s čimer se dosegajo cilji kakovosti in neposredne odgovornosti izvajalca. Hvala.