Hvala lepa za besedo predsedujoči. Spoštovani gostje, spoštovani državni sekretar, kolegice in kolegi.

Zdaj, uvodoma bom poudarila, da verjamem, upam da se vsi prisotni v tej dvorani strinjamo o eni stvari, da je pravica, pravica do referenduma obstaja samo do takrat, dokler država državljanom dejansko omogoča, da jo uresničijo. Ni dovolj, da je zapisana v ustavi in zakonih. Država mora zagotoviti varen, pregleden, sledljiv postopek zbiranja, posredovanja in preverjanja podpisov. Primer izginulih podpisov za referendum o tako imenovani slabi banki je pokazal, kaj se zgodi, ko ta sistem odpove. Sindikat kemične, gumarske in ne kovinske industrije Slovenije je leta 2012 vložil pobudo. Za zakonodajni referendum. O Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank. Pobudniki so Državnemu zboru predložili zbrane podpise volivk in volivcev. Toda pri njihovem preverjanju se je izkazalo, da del podpisnih listov manjka. Dokumenti so izginili nekje na poti med Državnim zborom in Ministrstvom za notranje zadeve. Vsak podpis pomeni jasno izraženo politično voljo konkretnega državljana in posledica nepravilnega ravnanja državnih organov bi tako skoraj postala izguba ustavne pravice. Preiskavi policije in KPK nista mogli zanesljivo ugotoviti, kje so ti podpisi izginili in razlog je bil še posebej skrb vzbujajoč. Evidenca prevzemanja, predajanja, hranjenja dokumentov je bila, dokumentov, je bila tako pomanjkljiva, da poti teh dokumentov, podpisov ni bilo mogoče rekonstruirati in država ni znala pojasniti, kdo je dokumente prevzel, kje so bili shranjeni in v katerem trenutku je nastala ta razlika v njihovem številu. Policija je kasneje ovadila uradnico na MNZ ju, ker je podpisne liste po koncu delovnega časa pustila na pisarniški mizi. Ampak še vedno ne vemo, kaj se je v tistem primeru in takrat dejansko zgodilo. Ta primer odpira vprašanje politične in institucionalne odgovornosti vodstva ministrstva. Takratni minister za notranje zadeve Vinko Gorenak je odgovornost zavračal in poudarjal, da ni dokazano, da so podpisi izginili prav na njegovem ministrstvu. Toda politična odgovornost ministra ni enaka kazenski odgovornosti: minister je odgovoren

za delovanje sistema, organizacijo dela, varovanje dokumentacije od katere je tudi odvisno uresničevanje ustavnih pravic. In ne vem, ali je naključje ali ne, ampak o težavah pri zbiranju podpisov podpore za referendume se zopet pogovarjamo v času, ko pristojno ministrstvo vodi minister iz kvote SDS. Primer izginulih podpisov ostaja eno najresnejših opozoril o ranljivosti referendumskih postopkov v Sloveniji. In nauk tega primera je, da pri uresničevanju referendumske pravice ne sme biti prostora za neurejene evidence, nejasne pristojnosti in prelaganje odgovornosti med institucijami. Kot državljan odda podpis za referendum, mora biti prepričan, da ga bo država varovala enako skrbno kot tudi glasovnico. Če tega ne zmore, ni ogrožen samo posamezen referendumski postopek, ampak tudi zaupanje ljudi, da njihov glas v demokratični državi šteje. Današnjo nujno sejo smo zahtevali zaradi ključnega političnega in ustavno pravnega vprašanja, ali država ljudem dejansko omogoča uresničevanje referendumske pravice. Ne govorimo samo o tem, da je spletna stran nekaj časa delovala počasneje, tehnična napaka se lahko zgodi vsakemu informacijskemu sistemu. Govorimo o tem, da so se težave pojavile pri uradnem državnem sistemu, preko katerega ljudje v zakonsko omejenem roku izražajo podporo zahtevi za razpis referenduma.

Na tej točki naj povem, da sem bila 16 let zaposlena na dveh različnih upravnih enotah, na Upravni enoti Ljubljana in Upravni enoti Črnomelj, ki sta dve popolnoma različni oziroma zelo različni upravni enoti po velikosti, številu zaposlenih, število pripada zadev organizaciji. Ljubljana je res ena izmed najbolj obremenjenih upravnih enot, Črnomelj pa manjša upravna enota, ki je vpeta v lokalno okolje in soočena tudi z drugačnimi potrebami prebivalstva. Ampak ne glede na vse te razlike je bilo vedno enako. Ko je šlo za uradna opravila, povezana z uresničevanjem ustavnih pravic državljank in državljanov, je bila zahtevana najvišja stopnja odgovornosti od nas uradnikov. Zbiranje podpisov podpore referendumskim pobudam ni bilo nikoli razumljeno kot neko postransko administrativno opravilo. Vsak podpis je izraz politične volje posameznika, zato mora biti postopek njegove oddaje varen, pregleden, dostopen in izveden brez nepotrebnih ovir. V teh vseh mojih 16 letih dela na upravnih enotah se ne spomnim primera, ko bi pri zbiranju podpisov za katerikoli, za katerokoli referendumsko pobudo nastale tako velike tehnične težave, kakršnim smo priča danes. Nismo se znašli v tem, takšnem položaju, v katerem bi ljudje zaradi tehničnih napak ali nedelovanja državnih informacijskih sistemov ne mogli uveljaviti svoje pravice. Seveda so bile upravne enote različno obremenjene, to je druga stvar. Treba je pač organizacijo dela bilo prilagoditi številu, večjemu številu ljudi ali pa tam nekje ali pa kjerkoli so bile pač razmere bolj mirne, so ti postopki stekli morda hitreje, ni bilo treba čakati v vrstah, ampak vseeno, država je svojo nalogo opravila. In ravno zaradi teh mojih preteklih izkušenj, tega današnjega dogajanja, ki ga spremljamo zadnjih 14 dni oziroma tudi prej, se sprašujem, kako je mogoče, da se težave ne pojavljajo samo enkrat kot nek osamljen, nepredvidljiv dogodek, ampak že drugič zapored pri zbiranju podpisov za referendum. Najprej so se te težave pojavile pri zbiranju podpisov za referendum pod sloganom Proti politični policiji. Zdaj se težave pojavljajo tudi pri zbiranju podpisov proti Zakonu za razkroj Slovenije. v obeh primerih gre za zakona, ki jim velik del javnosti odločno nasprotuje in v obeh primerih želijo državljanke in državljani uporabiti ustavno zagotovljeno pravico in doseči, da o sprejetih odločitvah oblasti odločijo ljudje. In v obeh primerih se je prav v času zbiranja teh podpisov pojavilo veliko ovir in tehničnih težav. Pa če je prvi izpad bil lahko naključje, čeprav v kombinaciji z zgodovino ministrov te stranke in težavami s podpisi ne verjamem ravno v naključje.

Ponovitev teh težav pa kaže na resen sistemski problem. Bodisi v tehnični pripravi, organizaciji dela, nadzoru, odzivu pristojnih institucij ali pa pri zagotavljanju zadostnih zmogljivosti sistema. Zato tudi od oblasti, trenutne oblasti pričakujemo jasne odgovore kaj se je zgodilo, kdaj so bili pristojni o teh težavah obveščeni, koliko časa sistem ni deloval ali ni deloval zanesljivo, koliko ljudi ni moglo oddati podpisa v sistemu elektronske oddaje podpisov? Kdo je odgovoren za delovanje sistema in kakšni ukrepi bodo sprejeti, da bodo izgubljene možnosti za oddajo podpisa ustrezno nadomeščene? In dokler ne dobimo jasnih, popolnih in nedvoumnih odgovorov na vsa ta vprašanja, ostaja odprto polje interpretacij o tem, zakaj se težave pojavljajo. In zakaj se pojavljajo prav pri uresničevanju referendumske pravice. Brez preverljivih dejstev seveda ne moremo z gotovostjo trditi, da je bilo nedelovanje sistema posledica politične odločitve. Toda brez teh odgovorov ni mogoče izključiti suma, da težave niso zgolj tehnične, temveč so povezane s politično voljo nosilcev oblasti. In glede na ravnanje te koalicije, seveda s pomočjo nadkoalicijske partnerice pri sprejemanju zakona, ki odpira vrata tako imenovani politični policiji glede na težnje koalicije po političnem podrejanju državnega tožilstva oblikovanju specializiranega sodnega mehanizma v okviru skoka takšnega suma ni mogoče preprosto odpraviti kot neutemeljenega. Zato je legitimno postaviti vprašanje, ali državljanke in državljani pri uresničevanju ustavno zagotovljene referendumske pravice trčijo ob politični filter koalicije, ki ne želi slišati glasov drugače mislečih. Dokler pristojni ne predložijo jasnih dokazov o vzrokih za težave, trajanju, obsegu in odgovornosti zanje, od javnosti ne morejo pričakovati nekega slepega zaupanja. In kot že prej omenjeno, spomin na šlamastiko z izginulimi referendumskimi podpisi v času ministra Vinka Gorenaka, ki je še vedno živ in nas opominja, kako hitro lahko malomarnost, neurejenost ali nejasna odgovornost državnih organov ogrozijo ustavno pravico ljudi. Zato ministru ne moremo zaupati zgolj na besedo, da ravna tako, kot se je ob imenovanju vlade zavezal s prisego, da bo spoštoval ustavni red, da bo ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. Iz predlogov zakonov, kot je ta, zaradi katerega nastajajo težave pri zbiranju podpore, je jasno razvidno, da ministri te vlade ne delujejo za blaginjo Slovenije. In nas začenja resno skrbeti ali imate probleme tudi s tistim delom prisege, ki govori o spoštovanju ustavnega reda naše države? Pri referendumskih postopkih ne gre za vprašanje politične naklonjenosti posamezni pobudi. Država ne sme presojati, kateri referendum je všeč in kateri ne, njena dolžnost je, da vsakemu državljanu omogoči enako neovirano uresničevanje pravice. Referendumska pravica je univerzalna pravica vseh polnoletnih državljank in državljanov in ne kar oblast omogoči takrat, ko je to politično ustrezno. In če država ljudem ponudi možnost elektronske oddaje podpisa, mora zagotoviti, da ta možnost tudi dejansko deluje. Če sistem odpove, mora ukrepati takoj, javnost natančno obvestiti in zagotoviti, da zaradi napake države nihče ne izgubi možnosti sodelovanja. In kot sem že prej povedala, zaposleni v javni upravi se dobro zavedajo, zavedamo odgovornosti, ki jo nosimo pri takšnih postopkih. Ampak odgovornost je treba iskati tudi pri tistih, ki te sisteme načrtujejo, upravljajo, nadzorujejo in imajo pristojnost, da te težave preprečijo. In ko tehnična ali organizacijska napaka poseže v možnost državljana, da podpre referendum, ne odpove samo informacijski sistem, odpove država. Če pa se to zgodi dvakrat zapored, je dolžnost oblasti, da poda celovita pojasnila in prevzame odgovornost. Ljudje morajo vedeti, ali bo njihov podpis evidentiran, njihov glas upoštevan in njihova ustavna pravica spoštovana in brez tega ni zaupanja v referendumski, referendumski postopek in

brez zaupanja v poštenost v Demokratičnih postopkov tudi demokracija postaja prazna beseda. Aktualna situacija je takšna, da se je zbiranje teh 40000 overjenih podpisov začelo 1. septembra in traja do 5. oktobra. In že prvi dan so ljudje poročali o zelo počasnem nalaganju spletne strani, težavah pri prijavi, napakah pri izbiri upravne enote, postopkov se ni bilo mogoče dokončati. Po javno objavljenih pričevanjih so nekateri čakali tudi 10 minut ali več, da se je sploh spletna stran naložila. Posamezniki so poskušali enkrat, dvakrat, večkrat in pač, ko se ta stran oziroma ko jim podpis ni bil, ni bil sprejet, niso želeli tvegati tega in so se na koncu usedli v avto in odpeljali na najbližjo upravno enoto. Pa da smo popolnoma jasni: fizična oddaja podpisa na upravni enoti ni ustrezen odgovor na nedelovanje eUprave. Če država državljanom ponudi elektronsko možnost kot enakovreden in uraden način oddaje podpore, mora to tudi delovati. Digitalizacija je namenjena prav temu, da ljudem prihrani čas, pot in denar, ne pa temu, da najprej izgublja čas pred računalnikom, nato pa še vedno mora v avto. Kar je seveda še najbolj, še posebej cinično v času izjemno visokih cen goriva, ki so od danes naprej še višje in je regulirana cena bencina evro 72, dizla pa kar evro 99, kar so seveda uradni podatki. Pred volitvami je predsednik nadkoalicijske stranke, ki ima izjemno posrečeno ime, z objavami v gorivu po ceni enega evra dajal vtis, kako preprosto je to mogoče zagotoviti. Kar je bila seveda čista predvolilna manipulacija. In po volitvah pa poslušamo izjavo ministra, da se počuti nemočnega, kar nam veliko pove o političnih obljubah in o digitalni državi in o odpravljanju birokratskih ovir. Pa upam, da glede na to, da predsednik Vlade pravi, da je preveč državnih uradnikov, upam, da niso oni tista birokratska ovira.

Pa poglejmo samo še, kako se pristojno ministrstvo odziva glede na aktualno situacijo. Drugega septembra je na spletni strani ministrstvo objavilo kratko obvestilo, da zaznava težave pri oddaji vlog preko portala eUprava, da težave niso omejene samo na referendumske podpise ter da zadevo obravnava prednostno in si prizadeva za čimprejšnjo odpravo motenj. To je vse. Torej do danes, 15. septembra, štirinajst dni kasneje je to še edina vsebinska uradna informacija, ki je na spletnih straneh ministrstva. Torej v tem obvestilu ni podatka, kaj je vzrok težav, ni časovnice incidenta, ni podatka koliko ljudi je bilo prizadetih, koliko postopkov začetih in nedokončanih. Ni podatka, ali je bil kakšen podpis sprejet brez potrditve ali pa je uporabnik prejel potrditev, pa ni bil evidentiran. Meni osebno se je zgodilo, da je bila moja vloga sprejeta dvakrat, enkrat sprejeta, enkrat zavrnjena, ampak ob enkratnem kliku, tako da nismo prepričani, kako so te zadeve zabeležene. Ministrstvo pravi sicer, da težave odpravlja, torej te informacije javnosti ni povedalo oziroma ali so bile te težave sploh odpravljene. Ministrstvo pravi, da zadevo odpravlja prednostno, prednostno. Jaz mislim, da 14 dni v zakonsko omejenem času je izredno dolg, dolga doba, da se neka zadeva obravnava prednostno brez da bi imeli informacije ali je to rešeno ali ne. Tako da to sporočilo za javnost, ki ste jo objavili, ki jo je objavilo ministrstvo, odpira v bistvu več vprašanj, kot daje odgovorov. Tako da, če bi res težave obravnavali prednostno, bi imeli natančno časovnico in podatke o obsegu motenj, izvedene ukrepe, jasno tudi potrdilo o tem, da sistem normalno deluje, pa še vedno beremo zapise, da prihaja do težav. Tako da ko gre za uresničevanje ustavne pravice, pač ni dovolj trudimo se, treba je pokazati,

kaj ste naredili, kdaj ste to naredili in ali je bila ta težava odpravljena.

Tako da tudi neuradne informacije prihajajo do nas in naj bi se odprava napak ne izvajala dovolj hitro. Ob tem se tudi seveda odpira vprašanje političnega interesa. Seveda te informacije niso nobeno dokazno dejstvo, ampak so pa dovolj velik indic, da zahtevamo neko preveritev. In če navedbe ne držijo, jih lahko ministrstvo hitro in prepričljivo ovrže s svojimi delovnimi nalogami, delovnimi nalogi, prijavami incidentov, incidentov, sistemskimi dnevniki ali kakšno pisno notranjo komunikacijo.

Če minister ali ministrstvo teh podatkov ne more, ni pripravljen razkriti, tudi od javnosti ne more pričakovati, da mu bo zaupala zgolj na besedo. Seveda, to vprašanje je še toliko bolj občutljivo glede na to, da ministrstvo vodi Franci Matoz, ki je dolgo bil dolgoletni odvetnik Janeza Janše. Vladajoča koalicija pa referendumu očitno nasprotuje. Ob javnih razkritjih o stikih predsednika SDS s predstavnikom zasebnega izraelskega obveščevalnega podjetja ter ugotovitvah Sove o dejavnostih tuje paraobveščevalne strukture je zahteva po popolni sledljivosti delovanja državnih informacijskih sistemov še toliko bolj utemeljena. Tudi dejstvo, da paraobveščevalne službe te iste države spremlja tudi aktiviste, ki nasprotujejo gradnji drugega bloka in ob dejstvu, da ob obisku ministra za zunanje zadeve države, ki pobija ženske in otroke, izvaja genocid nad prebivalci, predstavniki uradne tajne službe te države snemajo udeleženke in udeležence protestov v Ljubljani. Ampak da smo jasni. Noben ne trdi, da je Black Cube kakorkoli posegel v postopek zbiranja podpisov, ker nimamo nobenih konkretnih dokazov, ampak zahtevamo pa, da se nemudoma zavarujejo podatki, dnevniki dostopov in druga digitalna sled ter da se neodvisno in strokovno preveri in izključi vsakršen politični, organizacijski ali zunanji vpliv na delovanje sistema. Vprašanja lahko razjasnite s podatki in da ne ostanemo samo na političnih ugibanjih.

V referendumskem postopku država pač ni igralec na eni ali na drugi strani. Stranke koalicije lahko referendumu politično nasprotujejo, javnost prepričujejo, naj zakon podpre. Nikakor pa vlada, ki jo je imenovala ta koalicija, ne sme upravljati sistema tako nepregledno ali neučinkovito, da se med ljudmi upravičeno poraja dvom, ali jim je bila njihova pravica sploh dejansko omogočena. Pri referendumskih postopkih ne sme biti najmanjšega prostora za selektivnost, politično presojo, ali je razlikovanje med za oblast sprejemljivimi ali nesprejemljivimi pobudami. Ne glede na to, da so bili podpisi v prvem pri prvem referendumu že zbrani in visoko število že zbranih podpisov ne zmanjšuje resnosti tega problema. Ta številka samo dokazuje odločnost ljudi in ne samo brezhibnost sistema. Ustavna pravica ne pripada samo množici, ki kljub oviram vztraja, pripada vsakemu posamezniku, ki je poskusil oddati podpis, naletel na napako in odnehal. Pripada vsakemu, ki ni razumel sporočila o napaki, in prebivalcu oddaljenega kraja, ki se zaradi napake državnega sistema ni mogel preprosto odpeljati na upravno enoto. Če je država omogočila, kot sem že prej povedala, elektronsko oddajo podpisa, mora ta storitev delovati zanesljivo, varno in dostopno vsem. Tehnična možnost, ki je v odločilnem trenutku ni mogoče uporabiti, ni dejansko zagotovljena pravica. Zato od predstavnika ministrstva danes ne pričakujemo še enega splošnega zagotovila, da pristojne službe zadevo obravnavajo, ne pričakujemo pojasnila, da se pri sistemih pač napake dogajajo, pričakujemo konkretne, preverljive in nedvoumne odgovore kdaj so se motnje začele, koliko časa so trajale, kaj jih je povzročilo, kdaj so bili o njih obveščeni

minister, vodstvo ministrstva, pristojni izvajalci? Koliko uporabnikov je bilo prizadetih in koliko začetih postopkov ni bilo uspešno dokončanih? Ali je bilo mogoče ugotoviti, koliko ljudi je zaradi napake pri oddaji podpisa odstopilo oziroma od oddaje od podpisa? Ali so bile evidence že oddanih podpisov v celoti preverjene? In predvsem, ali so bili pravočasno zavarovani vsi podatki dnevniki dostopov in komunikacije, iz katerih je mogoče ugotoviti, kaj se je dogajalo, kdo je ukrepal, kako hitro je ukrepal in po čigavih navodilih? Ljudje imajo pravico vedeti, ali uradni informacijski sistemi njihove države delujejo še posebej takrat, ko prek njih ne urejajo vsakdanjih administrativnih opravil, temveč uresničujejo svoje politične in ustavne pravice. V takšnih postopkih pač tehnična napaka ni samo tehnično vprašanje, če se ljudem preprečuje, otežuje sodelovanje pri referendumski pobudi, postane to demokratično in politično vprašanje. Ravno zaradi tega je bil pač zahteva ta sklic nujne seje odbora. Ne zaradi političnega spektakla, temveč zato, ker se politična odgovornost začne tam, kjer se končajo izgovori. Ministrstvo mora predložiti podatke, odgovoriti na vprašanja in prevzeti odgovornost. Sistem se pa mora v celotnem obdobju zbiranja podpisov mora delovati varno, zanesljivo in brez političnih senc ali dvomov in ne po koncu zbiranja podpisov, ampak zdaj. Hvala lepa. Toliko za začetek.