Predsedujoči, hvala za besedo. Lepo pozdravljeni vaši in naši.

Ko sem prišel v ta hram, so vaši kritizirali, da so naši zavrnili vse, kar so predlagali vaši. Na moje vprašanje, ali boste popravili ta modus operandi, je bil odgovor ne, mi bomo še trikrat hujši. Naši so pripravljali že pred pol leta zakon, ki popravlja krivico pri oskrbovancih, takrat je bil odgovor ne, ker so to predlagali naši, druge razumne odločitve ni bilo. Vendar pol leta, pol leta za starostnika nekaj 100 evrov več na mesec pomeni ogromno, pomeni kakšna kavica brezbrižna, kakšno darilo za vnučka, pomeni za starše kakšen sladoled več za otroke, za vnuke teh varovancev. Žal ta zamujeni pol leta pomeni, da bo ta denar, ki ga bo seveda nekdo dobil nazaj, lahko uporabil kvečjemu za lepši nagrobnik. Torej, dajmo pri takih zgodbah razmisliti tudi malce o človečnosti, ne samo o naših in vaših. V Levici bomo zakon podprli, čeprav je vaš, po našem zakonu pljuvati, kako je vse zanič, je nesmisel. Dolgotrajna oskrba je sistem, sistem, ki se ga gradi desetletje. Ali bomo čez leto pa pol, ko se bomo ponovno srečali v tej hali in bomo obravnavali popravke vašega zakona, tudi pljuvali po njemu. Dajmo si biti na jasnem, to je sistem, ki skrbi za naše starostnike, sistem, ki skrbi, ki bo, upam, ne bo jaz ga moral uporabljati ali je bil prisiljen uporabljati, vendar tudi vsi mi bomo prej končali, prej kot slej končali na takšni oskrbi. Več o tem kasneje. Levica je predlagala razširitev upravičencev do te pomoči. Vsi na odboru so se strinjali, da je ta rešitev smiselna, vendar je bil predlog zavrnjen. Zakaj? Zgolj zaradi tega, ker je bil naš. Dajmo vsaj pri teh stvareh, ki so stvari človečnosti, stvari spoštovanja do teh, ki so nam ustvarili vse, kar imamo danes, malo pozabiti, kdo so naši in kdo so vaši.

Hvala.