Spoštovani poslanke in poslanci.

Pravila, po katerih se dosežki na državnih tekmovanjih upoštevajo pri dodeljevanju Zoisovih štipendij, se s tem zakonom spreminjajo. Želi se črtati pogoji javnega sofinanciranja tekmovanj, selekcijska tekmovanja pa prepustiti izbiri ministrstva brez jasno določenih meril, interesna tekmovanja pa brez obrazložitve izbrisati iz zakona. Takšna sprememba odpravlja pomembne varovalke kakovosti in enake dostopnosti. Javno financiranje ni zgolj način financiranja, ampak pomeni tudi, da je bilo tekmovanje preverjeno po javno določenih merilih, pri selekcijskih tekmovanjih zagotavlja tudi, da ni kotizacij ali obveznega nakupa gradiv, in da je število priznanj omejeno. Če se te varovalke odpravijo, se odpira trg. Plačljivih tekmovanj in priprav, na katerih bodo imeli prednost otroci premožnejših staršev.

In to je tisto, kar nas pri tem predlogu seveda najbolj skrbi. Organizatorji bodo lahko s podeljevanjem večjega števila priznanj privabljali tekmovalce, ta priznanja pa bodo nato določala v pridobitvi javne štipendije. Zoisova štipendija tako ne bo več odvisna samo od znanja in dosežkov, od truda dijaka ali pa še prej učenca, ampak predvsem od finančne zmožnosti družine.

To seveda ni prav. In ker država umika javna pravila in nadzor in se prostor prepušča zasebnim ponudnikom, plačljivim pripravam in kupni moči staršev. To je še en korak v privatizacijo javnih storitev, tistemu, kar mora biti namenjen vsem. Znanje se spreminja v blago, tekmovanje v posel, Zoisovo štipendijo pa v nagrado. Sama sem nekoč kot Zoisova štipendistka lažje hodila v srednjo šolo in potem tudi na fakulteto. Kot otrok, ki sem odraščala zgolj s sestro in z mamo, mi je Zoisova štipendija omogočala ravno to, da sem lažje študirala in pred tem hodila v srednjo šolo. In gotovo si takrat ne bi mogla privoščiti nobenih kotizacij, nobenih plačljivih tekmovanj in nobenega nakupa še dodatnega gradiva. In zato je Zoisova štipendija, ne samo, da omogoča seveda tistim nadarjenim, da lažje gredo čez šolanjem, ampak tudi tisti, ki da lahko, tudi tisti, ki ne zmorejo, starši jim omogočiti česa drugega, lahko do tega pridejo. In na ta način seveda je prav, da so te stvari javno regulirane in ni prav, da se ta vrata odpirajo, tudi če se majčkeno z eno špranjico, pa drugo, pa tretjo, da se odpirajo možnosti na ta način, da se komercializirajo tekmovanja, ki so pogoj za Zoisovo štipendijo. Seveda nič hudega, da pa ta druga tekmovanja obstajajo, mi samo govorimo o pogoju tega.

Če se spomnite, smo v prejšnji vladi ravno s predstavniki narodnih skupnosti spremenili potem pogoj, ki pa je bil pa resnično diskriminatoren takrat, da niso tekmovanja iz madžarskega in tudi italijanskega jezika bila pogoj za Zoisovo štipendijo in to ni bilo prav. In tudi takrat na Ministrstvo za kulturo in delo in družino sta to nemudoma spremenila. Ampak to gre za popolnoma drugo stvar, o kateri govorimo danes. In tukaj govorimo namreč o tem, da se neposredno prinaša lahko privatizacija in politizacija šolskih tekmovanj in zaradi tega mi v Levici takega zakona ne moremo podpreti. Zoisove štipendije morajo nadgrajevati znanje, izjemne dosežke, ne pa kupne moči staršev ali samovolje ministra. Ne želimo si, da tisti naši najbolj nadarjeni, katerim tudi slišimo od šolskega ministra sedanje aktualne vlade, in državne sekretarke,

jih je treba še spodbujati, ne moremo si želeti, da potem te so odvisni pa po drugi strani od tega, kar si njegovi starši ali pa njeni lahko privoščijo. Država je tista, ki določa pregledna merila kakovosti in pred začetkom šolskega leta objavi seznam tekmovanj, ki štejejo za pridobitev Zoisove štipendije. Pravila morajo biti vnaprej znana, enaka za vse in obleketavana tako, da imajo otroci dostop do štipendij ne glede na socialni položaj svojih družin. Hvala lepa.