Spoštovana predsednica, spoštovani poslanci, poslanke!

Ker danes govorimo o vplivu Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije na javne finance, bi želela z vidika Ministrstva za zdravje najprej poudariti nekaj zelo pomembnega. Zakon ljudem nič ne jemlje, ampak prinaša boljše, kvalitetnejše zdravstvo. Ukrepi na področju zdravstva niso nastali zaradi želje po povečanju javne porabe. Nastali so zato, ker se je v praksi pokazalo, da nekatere rešitve novele Zakona o zdravstveni dejavnosti povzročajo resne težave pri organizaciji zdravstvene dejavnosti in predvsem pri dostopnosti pacientov do zdravstvenih storitev. Predstavljajte si mater danes, ki za svojega otroka išče ortodonta, ko pokliče v zdravstveni dom izve, da ortodonta ni in da programa ne izvaja več. Otroci potrebujejo zdravljenje, ne zato, ker ne bi bilo denarja za storitev, ampak ker ni zdravnika, ki bi to lahko opravljal. Kot smo že večkrat poudarili, v središču vseh naših odločitev je pacient. Zdravstvenim zavodom bomo omogočili, da lažje zagotovijo dovolj ljudi za delo in tako pacientom hitreje zagotovijo storitve. Delali bodo lahko tam, kjer jih pacienti najbolj potrebujejo. Če obstaja možnost, da pacient zdravstveno storitev prejme, potem moramo storiti vse, da do nje pride. Pacient ne sme nositi posledic organizacijskih pomanjkljivosti sistema. Novi zakon to možnost ponovno vzpostavlja. Po zadnji noveli zakona o zdravstveni dejavnosti je bilo takšno pogodbeno sodelovanje prepovedano. Zagotoviti moramo, da se vsa razpoložljiva sredstva, finančna, materialna, kadrovska pretvorijo v boljšo dostopnost, krajše čakalne dobe, boljšo izkušnjo pacienta. Naš cilj s tem zakonom je uporabiti ljudi, zmogljivosti, sredstva, ki jih v sistemu že imamo, in da jih lahko usmerimo tja, kjer jih pacienti najbolj potrebujejo. Ni dovolj, da v sistem namenjamo več denarja, vsa vlaganja se morajo pokazati v boljši dostopnosti, krajšem čakanju in boljši oskrbi pacientov. Danes v sistem pride, za primerjavo, v letu 2022 slabe štiri milijarde, danes, štiri leta kasneje sedem milijard. Malodane dvakrat se je povečala, povečala vreča denarja, ali imamo danes storitev kaj boljšo, nimamo. Čakalne dobe niso se skrajšale, na osebnega zdravnika čakamo. Ko govorimo o javno finančnih učinkih ne moremo gledati samo ene vrstice v finančni oceni zakona. Tudi nedostopnost ima svojo ceno. Če javna bolnišnica kupi aparat, vzdržuje prostore, zaposluje ekipo, na to pa zaradi pravil programa ne more izvajati, to je javno finančni strošek. Če zaradi pomanjkanja domačih zmogljivosti paciente pošljemo na zdravljenje v tujino, gre za strošek, če zaradi kadrovske krize preusmerimo paciente iz ene bolnišnice v drugo, ponovno pacient lahko uveljavi pri ZZZS, da dobi povračilo, tako celo v nekaterih primerih malico, tako da na dolgi rok seveda se strinjam, finančna luknja. V momentalnem času bo, vendar na dolgi rok se bo ta denar obrnil in prišel nazaj, zaradi tega, ker bodo zdravniki tisti, ki bi želeli delati, pa jim sistem tokrat to ne omogoča, delajo samo še privat, in to, in v tem primeru bi, če bi, v kolikor bi ta zakon veljal, bi zdravniki lahko delali, se pravi, koncesionarji bi lahko delali in poskrbeli za pacienta, zdravstveno zavarovanje bi lepo bilo plačano, čakalne vrste bi se zmanjšale in sistem bi deloval. Hkrati bi tudi pokazalo, da je to

gospodarno. Vsi vemo, da sistem trenutno res ne deluje. In ko bi dali primerjalno, da ti ljudje, ki so pripravljeni delati tudi več, bi lepo pokazali, da z manj ljudmi ljudi lahko naredimo več. Digitalizacija je ena izmed stvari, katera je nujno potrebna v enem letu, da imamo transparentno pokazatelj, kam denar gre. In res ne vidim, sploh ne vidim vaših, ne morem razumeti, da ne vidite smisla in da tako zavirate celoten sistem. Zato je stališče Ministrstva za zdravje zelo jasno: učinkovito uporabo obstoječih kadrovskih in infrastrukturnih zmogljivosti javne zdravstvene mreže je tudi ukrep odgovornega upravljanja javnih financ. Ključno merilo vseh naših ukrepov gre za korist pacienta. Tako da, hvala lepa za enkrat.