Hvala lepa za besedo. Danes tukaj ni govora o pokopu, potem itak smo vsi enotni, govora je o spominskem dnevu na žrtve komunističnega nasilja v tem prazniku.

Zdaj, jaz mislim, da smo tukaj majčkeno malo pozabili na par osnovnih dejstev o II. svetovni vojni, nenazadnje, katere strani so se med II. svetovno vojno sploh spopadle. In dejstvo je zgodovinsko, med II. svetovno vojno sta bili na celem svetu, tudi pri nas, samo dve strani nacistične fašistične sile vsi, na čelu z nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, Japonsko in drugimi državami, ki so se jim pridružile. Na drugi strani je bilo zavezništvo Združenih narodov. Iz tega zavezništva je po vojni nastala tudi Organizacija združenih narodov. V tem zavezništvu so bile na čelu Komunistična Sovjetska zveza, kapitalistična Amerika, kolonialistična Velika Britanija in vse države druge, ki so se pridružile tej temu zavezništvu Združenih narodov. In v Jugoslaviji in v Sloveniji je bila, je bil položaj popolnoma enak. Jugoslavijo, Slovenijo so napadle sile osi, Slovenijo, nacistična Nemčija, fašistična Italija, Madžarska, potem se je pridružila kot okupatorju tudi / nerazumljivo/ Hrvaška. In slovenski narod je bil razkosan, obsojen na smrt v skladu z nacistično in fašistično ideologijo.

Seveda, saj so se Slovenci temu uprli, ker so večina Slovencev v uporu je videla edini možen in časten izhod. Partizanska vojska je začela nastajati leta 1941, prve čete, prvi bataljoni so nastali leta, že leta 1941, takoj po začetku okupacije. Iz teh enot so nastale, je nastala potem redna vojska z brigadami, divizijami, korpusom in jugoslovanska in Slovenska vojska sta bili na teheranski konferenci konec novembra 1943 priznani za vojsko zavezništva Združenih narodov. Za enakopravno, enakovredno vojsko angleški, ameriški, sovjetski. Partizansko vojsko je za svojo vojsko priznala septembra 1944 tudi Kraljevina Jugoslavija. Takrat se je odpovedala vsem četnikom, domobrancem, ustašem in pa vsemu, kar se je, kar se je bilo še takrat v Jugoslaviji. Kralj Peter je izrecno rekel, kdor se ne bo odzval pozivu, da se pridruži partizanski vojski, se nikoli več ne bo znebil žiga izdajalce, izdajalca ne pred ljudmi ne pred zgodovino. Tako da, to je bila ena stran, ki se je v Jugoslaviji in Sloveniji bojevala med drugo svetovno vojno. Druga stran, ki se je bojevala v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ni tako enostavno, kot danes to nekateri razlagajo, da smo imeli neke kavbojce pa indijance, ali pa partizane pa Nemce, partizane pa domobrance. Druga stran, razvoj druge strani je bil majčkeno bolj zapleten. Najprej so Italijani poleti 1942 med v ofenzivo ustanovili Milicijo volontaria anti komunista. Brez italijanske, brez dovoljenja Italijanov, v neki samoobrambi ta Milicija volontarja antikomunista nikoli ne bi nastala, to so pač organizirali Italijani s pomočjo domačih ljudi. Milicija volontarja antikomunista niso bile samo vaške straže, kot danes to razlagajo, da so branili neka ognjišča svoje domačije, ognjišča. Predvsem je Milicija volontarja Antikomunist temeljila na treh bataljonih Legije smrti, zelo lepo ime, potem so bile pa še vaške straže in pripadniki Milicije Volontarje Antikomunista so se borili aktivno tudi v fašističnih enotah in drugih, drugih enotah italijanske kraljeve vojske. Seveda, Milicija volontaria antikomunista nikoli ni imela lastnega slovenskega poveljstva. Poveljnik Milicija volontaria antikomunista ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem, v Bosni, je Mario Horvata vojni nikoli obsojen za vojne zločine, italijanski general, v Ljubljanski pokrajini je bil to poveljnik 11. korpusa Mario Roboti, tudi nikoli obsojen za vojne zločine. Tako da to je bila stran, ki se je borila na strani sil osi. Po kapitulaciji Italije, Milicija volontarja antikomunista razpade, Nemci na območju Ljubljanske pokrajine ustanovijo Slovensko domobranstvo. Pod neposrednim poveljstvom SS, poveljnik je bil SS general Ervin Rezener. Dvakrat so prisegli Hitlerju, enkrat na njegov rojstni dan 20. aprila, drugič na njegov prevzem oblasti 30. januarja in kot rečeno, Slovensko domobranstvo je delovalo v okviru organizacije SS, skupaj z SS, policijskimi polki. Enote so bile tudi mešane, ob koncu vojne je samo drugi bataljon iz Rakeka, ki je imel slovenskega poveljnika, če Vuku Rupniku rečemo Slovenec, slovensko namreč ni znal, pa tudi oče ga je lepo preimenoval iz Wolfganga v še lepše slovensko ime Vuk. Ampak pustimo to. Skratka, Slovensko domobranstvo se je borilo kot del SS in mimogrede, SS je bila na nürenberških procesih skupaj z vsemi svojimi podenotami spoznana za zločinsko organizacijo. Na Gorenjskem položaj še hujši. Gorenjska samozaščita, saj tudi na Gorenjskem so jim rekli domobranci, čeprav je bil izraz gorenjska samozaščita,

pod neposrednim poveljstvom gestapa, najbližje izpostave gestapa ali Centralnega urada varnostnega gestapa na Bledu pod SS polkovnikom Alojzom Perstererjem. Na Primorskem, podobno. Tisto, kar se je, kar so organizirali Nemci na Primorskem, Slovensko narodnostno varnostni zbor, je bilo pod neposrednim poveljstvom SS generala Odila Globočnika. To, če še niste slišali za njega, eden najhujših vojnih nacističnih zločincev. On je prišel k nam iz Treblinke, iz Poljske, on je tam organiziral plinske celice, krematorije, to delal tudi v Trstu, v Rižarni, on je bil poveljnik tudi Rižarne. Po vojni je naredil samomor, ne ve se, kje je pokopan.

Tako da, kot rečeno, tukaj imamo kot povsod po svetu, tudi pri nas sta bili med drugo svetovno vojno dve strani, eno zavezništvo Združenih narodov, vsi ostali so se borili pod poveljstvom nacifašističnih sil osi. In zdaj s tem praznikom, žrtev komunističnega nasilja, pa mogoče najprej še to. Po vojno, po vojni so sledila povojna obračunavanja. Jaz poslušam, kako se že 40, 30 let nič ne ve. Če vzamemo recimo že enciklopedijo Slovenije, tam iz konca 90. let, pa vzamemo dejstva, povojne množične usmrtitve, je tam več ali manj napisano vse in to tako, kot je bilo. Za ujetnike je bila pristojna Ozna(?), obveščevalna služba Ministrstva za obrambo, samo Ozna je lahko določala, kaj se bo naredilo z ujetniki in takrat junija, maja, junija, julija je prišel ukaz, da se jih likvidira. To so bile, to so bile republiške Ozne, za vsake, za ustaše je skrbela Hrvaška, za domobrance slovenska in tako da, kdo je odgovoren za usmrtitve, je v zgodovini znano, Josip Broz Tito, Aleksander Ranković, pri nas Ivan Maček Matija, nobeni partizani, noben, ker je, kot rečeno, pristojnosti za vojne ujetnike imela pač Ozna, pustimo, da je bila partizanska vojska, slovenska takrat že itak razpuščena, ampak bolj je pomembno to; povojna obračunavanja, povojne usmrtitve, ni nekaj, kar se je dogajalo po drugi svetovni vojni samo v Sloveniji ali Jugoslaviji. Po 50 milijonih mrtvih, po tem, ko so bila cela mesta uničena, 100000 mrtvih / nerazumljivo/, kaj jaz vem, potem je pač, kot je to, ko to zgodovina tudi dobro ve, ne s slovensko literaturo, s tujo literaturo, krvava celina, se je to dogajalo po celi Evropi. To ni posledica komunizma, ampak kot je bilo rečeno, to je posledica druge svetovne vojne in vseh grozot druge svetovne vojne.

Na Češkem recimo, so Čehi pobili vse Estonske SS-ovce, ki so jih videli. Na Poljskem so bila maščevanja, povsod so bila maščevanja. Na Norveškem Vikund Lvisling, obsojen na smrt, na Norveškem so recimo povojne oblasti Norveške, vsem ženskam, ki so bile skupaj z Nemci, ki so imele otroke z Nemci, ženske so zaprle v taborišča, pa v umobolnico, otroke jim pa pobrali. Recimo pevka od skupine Abba, Anni-Frid Lyngstad, ona je bila rojena leti 1945, mati je bila Norvežanka, oče Nemec, so pobegnili na Švedsko, drugače bi ji otroka vzeli in ga dali v sirotišnico ali pa ne vem kaj. Ali je to komunistično nasilje na Norveškem? Ja, ne vem. Meni se zdi, da je vse to, o čemer govorimo pri nas, po celi Evropi, po celem svetu, da je to zgolj posledica druge svetovne vojne. In dejansko, kot je bilo tudi že rečeno danes, iz človeškega vidika so nam vse žrtve enake, nam morajo biti enake, tudi tisti, ki so umrli, ki jih je ubila zavezniška stran med vojne ali po vojni, iz človeškega vidika jasno,

da nam morajo biti vse žrtve enake, da jih ne moremo deliti. Na naše, vaše, na pravi ta prave ali ne ta prave. Iz političnega in zgodovinskega vidika pa nam seveda vse žrtve ne morejo biti enake in nam tudi vse strani ne morejo biti enake. In če zdaj vzamemo zakon o žrtvah komunističnega nasilja. Na zelo čudne načine ta zakon oziroma ta praznik ali dan spomina deli te žrtve. Benito Mussolini - žrtev komunističnega nasilja, partizani so ga ubili izvensodno, in to komunistični partizani torej. Spada a Benito Mussolini v kategorijo žrtev komunističnega nasilja? Adolf Hitler, Rdeča armada je kriva za njegovo smrt, revež obkoljen naredil samomor in še danes ne vemo, kje je njegov grob. In po tem zakonu o žrtvah komunističnega nasilja tisti, ki so 20 let pobijali po Primorskem, nasilje, so zdaj vsi žrtve komunističnega nasilja, ker jih je ubila partizanska stran. A je to, meni se to ne zdi sprejemljivo, da so zdaj tisti, ki so umrli iz teh razlogov, da so kar vsi žrtve komunističnega nasilja. Ker, kot smo rekli, to so vse bile posledice vojne, ne pa komunizma ali kapitalizma ali kolonializma. Ker recimo Američani so tudi bombardirali Slovenijo, 2 tisoč ljudi nedolžnih je umrlo v ameriškem bombardiranju. Kam zdaj oni spadajo? Žrtev komunističnega nasilja, nimajo pravice do spomina, ali so oni žrtev kapitalističnega nasilja? Isto za tiste, ki so bombardirali, kar so bombardirali Angleži med drugo svetovno vojno, kaj so to žrtve kolonialističnega nasilja, če imamo te kategorije, komunistično, pa ne vem kakšno drugo nasilje, namesto da so žrtve ene ali druge strani druge svetovne vojne. Tako da to je pač, ko se, to je pač, ko se politika začne spuščati v zgodovino. In kot je bilo že rečeno danes, ne, resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu jasno navaja, da se v parlamentih ne sme sprejemati zgodovinskih odločitev. Potem mogoče lahko zdaj parlament Saške sprejme odločitev, da je Hitler heroj, pač izglasujejo, če se take odločitve lahko sprejemajo v parlamentih. Ta resolucija pravi tudi, da nobena politična stranka nima pravice do lastne razlage zgodovine, ker je to samo pogoj za ustvarjanje novih delitev in novega sovraštva. In tretje, kar pravi tudi ta resolucija, zgodovino naj razlagajo samo poklicni in nepristranski zgodovinarji. Ta parlament krši vse te tri določbe resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki, mimogrede, ta iz leta 2009 nikjer ne enači nacizma, komunizma in fašizma, celo govori, da je holokavst edinstven primer v zgodovini, za katerega sta odgovorna pač nacizem in fašizem, ne.

No, zdaj pa tistim, ki pa radi enačite nacizem, fašizem in komunizem, bi jih pa samo jaz vprašal, pa zakaj pa potem, če so vsi trije ideologije ali režimi enaki, zakaj je pa Rimokatoliška cerkev sodelovala samo z nacisti pa fašisti. So podpisali sporazum s Hitlerjem, so podpisali sporazum z Mussolinije, s Stalinom pa nič niso podpisali v Rimokatoliški cerkvi. Ampak te delitve oziroma to enačenje nacizma in fašizma in komunizma, to je spet nekaj, kar počne politika z raznoraznimi, s temi političnimi, politično zlorabo zgodovine za širjenje delitve, delitev in sovraštva.

Včeraj smo ravno rekli, kako se naj z zgodovino ukvarjajo s poklicni zgodovinarji. Zakaj imamo predvsem v Sloveniji, saj tudi kje na Hrvaškem ali pa v Srbiji je približno enako, zakaj imamo v Sloveniji toliko tvitov nekih politikov, ki se tičejo naše zgodovine? Naj se spomnimo samo tistega najbolj slavnega tvita gospe Koprive, ki je kazala značko iz leta 1921 iz Sovjetske zveze in trdila, da je to značka iz Trbovelj leta 2041, da je to skupna značka nacistov pa komunistov nekega kvazi praznovanja v Trbovljah, ko tega ni. Zakaj nekdo, ki je politik, to objavlja? Ni zgodovinar, politik, ampak mu je zelo pomembno, da objavi neke laži o zgodovini, da to ni zgodovina, to ni znanost. To je seveda samo z namenom ustvarjanja delitev in sovraštva. Oh, gospod Janša, pa gospod Peterle, no, mimogrede, a ni zanimivo, da se gospod Janša niti ne spomni več, s katerega brezna mu je domnevno pobegnil oče? Enkrat iz enega, enkrat iz drugega, ampak pač, to se tudi tvita, ampak gospod Janša tvita, čeprav so številke o žrtvah druge svetovne vojne točno znane, koliko jih je umrlo po vojni, koliko jih je umrlo po vojni. Gospod Janša in gospod Peterle besno tvitata, da so partizani ubili več ljudi kot okupator, pa da je bilo po vojni več ubitih kot med vojno jasno, seveda po vojni 15000, med vojno 85000, več jih je bilo seveda med vojno. In za tri četrtine žrtev na Slovenskem je seveda odgovoren okupator. Gospod Breznik, ki tvita, tvita fotografije holokavsta iz Baltskih držav in razlaga, da je to iz Teznega, iz ne vem česa. Zakaj je to potrebno? Zakaj, zakaj politiki pri nas objavljajo take tvite? Saj pravim, niso zgodovinarji ti ljudje, ki objavljajo te tvite. Ne gre jim za zgodovino, očitno. Očitno jim gre samo za delitev in širjenje delitve, širjenje nestrpnosti in ustvarjanje novih napetosti, novega sovraštva med ljudmi. In zato je tudi ta praznik, ki je bil zdaj sprejet v tem zakonu o žrtvah komunističnega nasilja, zgolj spet ena politična delitev ljudi, ki uporablja drugo svetovno vojno, ki zlorablja drugo svetovno vojno za ustvarjanje novih ran. Ker, kot očitno smo videli, da tukaj del politike zgodovino, zgodovino, za del politike zgodovina ni zgodovina, ampak zgolj politično orodje, ki ga zlorabljajo za ustvarjanje novih delitev in novih sovraštev. Čeprav smo bili včasih že, smo včasih to že presegli, to je bilo včasih že preseženo. Saj pogledi so vedno različni, kot je bilo rečeno, in bodo, ampak ljudje so bili že pomirjeni. Tisti, ki so živeli, ki so se borili na nasprotni strani, saj danes niti večina niti živih ni več, so že normalno živeli med sabo. Danes pa predvsem zaradi politike, ne zaradi zgodovine, spet nastajajo nove delitve, spet se ustvarjajo nova sovraštva, osnovnih zgodovinskih dejstev, o katerih smo, ko smo, katere smo našteli, predvsem tistega osnovnega, da smo imeli samo dve strani, ena je bila zavezniška, druga nacifašistična. Vse strani so pobijale saj je bila vojna, vse strani so delale zločine. Čeprav zločini zavezniške strani so pač blaga senca tistega, kar je počel, kar so počeli nacisti in fašisti. Tako da še enkrat, praznik, ki je bil sprejet samo za ustvarjanje novih delitev, novih razdvajanj, novih sovraštev in seveda sem jaz za to, da se praznik ukine. Pa še za na koncu še eno retorično vprašanje, na katerega z desne strani nikoli nisem slišal odgovora.

Če skozi če je treba obsoditi tri totalitarizme. V kateri totalitarizem so sodili domobranci, bi rad vedel?

Hvala.