Valentin HajdinjakHvala lepa, predsednik. Spoštovane članice in člani odbora, dovolite mi, da najprej prav lepo pozdravim dva nekdanja ministra za obrambo, ki sta prisotna na seji. In pa da predstavim, ker so nekateri tukaj prvič, dva moja sodelavca, ki sta danes z mano: na moji desni načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor Boštjan Močnik, na moji levi pa vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za vojne veterane in vojaško dediščino Klemen Karlin.
Kar pa zadeva predloga zakona, vprašanje prikritih vojnih grobišč, povojnih pobojev in odnosa do njihovih žrtev je zagotovo eno najobčutljivejših vprašanj naše polpretekle zgodovine. Ampak pri tem ne govorimo samo o zgodovini, govorimo predvsem o človekovem dostojanstvu, o pravici do groba, o pravici svojcev, da vedo, kje so pokopani njihovi bližnji in hkrati tudi o dolžnosti države, da vsem žrtvam zagotovi dostojen spomin. Zato naj že na začetku jasno povem, da Vlada Republike Slovenije predloga zakona, ki je danes pred nami, ne podpira.
Predlagana sprememba se nanaša predvsem na črtanje določbe o nacionalnem spominskem dnevu na žrtve komunističnega nasilja. Menimo, da črtanje tega spominskega dne ne bi prispevalo ne k spravi ne k večji povezanosti slovenske družbe. Spomin na ene žrtve namreč ne zmanjšuje dostojanstva drugih. Nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja nikakor ne zanika pomena narodnoosvobodilnega boja, prav tako ne zmanjšuje trpljenja žrtev okupatorja, nacizma in fašizma in tudi ne jemlje dostojanstva nobeni drugi žrtvi. Demokratična družba in država bi morali biti sposobni vse to razumeti hkrati: spoštovati boj proti okupatorju, obsoditi vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem, ter ohraniti spomin na vse žrtve vojne in hkrati priznati povojne krivice, izvensodne poboje ter trpljenje ljudi, o katerem se desetletja ni govorilo. In eno ne izključuje drugega. Prav tako je treba poudariti, da spominski dan ni namenjen ugotavljanju individualne krivde, tudi ne zgodovinskemu razsojanju ali nadomeščanju dela zgodovinarjev, arheologov, antropologov, forenzikov ali pravnikov. Gre za simbolno dejanje države, priznanje, da so bili ljudje med vojno in po njej ubiti brez sodnega postopka, prikrito pokopani in brez označenega groba ter da številni svojci desetletja niso vedeli, kje ležijo njihovi najbližji. Nekateri tega ne vedo še danes, pa je od tega minilo več kot 80 let. In prav to je po mojem bistvo današnje razprave. Ali lahko demokratična država prizna dostojanstvo teh žrtev, ne da bi s tem kakorkoli posegala v dostojanstvo drugih? Prepričan sem, da ne samo, da lahko, ampak da to mora storiti. Ob tem ne smemo spregledati, da je Državni zbor to področje celovito uredil šele pred nekaj meseci. Novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je namreč začela veljati 4. junija letos. Z njo smo pomembno nadgradili postopke identifikacije žrtev tudi z uporabo analize DNK, sodelovanja s svojci, možnosti individualizacije žrtev ter njihov pieteten prenos in trajen dostojen pokop. Na ministrstvu smo nekatere izvedbene akte že sprejeli, drugi so v pripravi. Hkrati potekajo aktivnosti za ureditev primernega prostora za pokop žrtev na pokopališču Žale. Gre torej za novo ureditev, ki pa se je šele začela izvajati, zato menimo, da ni smiselno, da jo že po nekaj mesecih ponovno spreminjamo, še preden je lahko v celoti zaživela. Razumem, da imamo v Sloveniji v naši polpretekli zgodovini različne poglede, verjetno jih bomo imeli tudi v prihodnje, toda sprave ne bomo dosegli tako, da bomo odločali, katere žrtve so vredne javnega spomina in katere ne. Dosežemo jo lahko samo tako, da poznamo trpljenje vseh, obsodimo vse zločine in vsakemu mrtvemu priznamo pravico do imena, groba in dostojnega spomina. Kultura spomina, ki jo mora graditi demokratična država, zato ne sme nikogar izključevati, ne sme zanikati nobenega zgodovinskega trpljenja
in tudi ne sme ustvarjati novih delitev. Nobena žrtev ne izgubi svojega dostojanstva zato, ker država prizna dostojanstvo tudi drugi žrtvi, zato Vlada Republike Slovenije predloga zakona ne podpira. Hvala.