Hvala lepa, predsednik. Kolegice, kolegi, lep pozdrav vsem vabljenim!

Za današnjo razpravo bi rada poudarila predvsem dve stvari. Prva beseda žrtev je generičen oziroma žal največkrat skupen pojem. Imamo na primer žrtve prometnih nesreč, žal, tudi žrtve poplav, pa ne govorimo o žrtvah levega in desnega brega. In imamo tudi žrtve, žrtve vojn, ne naše in vaše žrtve.

Torej uvodoma želim poudariti, da če pri žrtvah poplav, kot sem omenila, ne slišimo delitev na žrtve levega in desnega brega, pa žal pri kategoriji žrtev vojn, mnogi še vedno uporabljajo delitve na vaše in naše. Narobe, poudarjam in to je bistvo našega predloga, žrtev je žrtev in enako bi moralo veljati tudi za žrtve druge svetovne vojne. Zakaj se prav pri žrtvah druge svetovne vojne pojavljajo oziroma ustvarjajo podkategorije? Zakaj jih moramo vedno znova oziroma morate, razvrščati, opredeljevati po tem, na kateri strani so bile, in jim določati različne pomene? Zakaj nekdo ni preprosto žrtev vojne, ampak mora postati žrtev ene ali druge strani? In še pomembneje, zakaj bi naša država morala nekatere žrtve izpostaviti kot posebno nacionalno kategorijo, namesto da bi vsem žrtvam priznala dostojanstvo in pravico do spomina?

Če je nekdo žrtev, je njegovo spoštovanje vredno oziroma ga je potrebno spoštovati zaradi tega, kar se mu je zgodilo, ne zaradi tega na kateri strani zgodovinskega konflikta je bil. Spomin na žrtev, katerokoli, res ne potrebuje političnega predznaka. Drugo, kar pa je za današnjo razpravo tudi še zelo pomembno pa je dejstvo, da naj bi bili prazniki, prazniki vseh. Namen praznikov je, da povedo, kaj imamo kot skupnost skupnega, kaj nas povezuje. Temu temeljnemu cilju nacionalnega praznovanja sledi na primer dan Triglava, o katerem smo govorili pred kratkim, torej slavimo tisto, kar nas povezuje. Nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja ima tako, glede na povedano, vsaj dva problema. Deli žrtve in ni praznik vseh, pa čeprav ima v imenu besedo nacionalni. V nasprotju z namenom praznikov je tako, da je koalicija temu spominu namenila nacionalni spominski dan na način, ki nas ponovno razvršča in deli.

Naše stališče je torej, kot sem poudarila, jasno: praznik in državni spominski dnevi morajo biti prostor skupnega spomina, ne prostor političnega obračunavanja. Nacionalni praznik je praznik naroda, državni praznik je praznik države, spominski dan, ki ga država določi, pa mora biti namenjen vsem njenim državljankam in državljanom. Prazniki so prazniki vseh.

Ob današnji priliki in ob tej temi je žal treba ponovno poudariti še nekaj stvari. Zrela država zgodovine ne uporablja za ustvarjanje novih političnih front. Naša zgodovina je takšna, kot je bila, ne moremo in ne smemo je spremeniti z zakonom, ne moremo je prepisati, spremeniti z državnimi prazniki.

Kolegice, kolegi, vemo in vem, da se zavedamo, da si ne smemo jemati pristojnosti, ki jih nimamo in jih ne smemo imeti. Zakonodajalec ni zgodovinar in parlament ni prostor, kjer bi se zgodovino pisalo na novo. Zgodovine ne moremo revidirati, se je spominjamo, imamo zavoljo spominjanja zgodovine, na primer stalno postavitev muzejev novejše zgodovine in drugih muzejih, imamo Inštitut novejše zgodovine. Naša preteklost je zapisana v učbenikih. Brez parlamenta se strokovna sprava dogaja že leta. Sprava pa ne pomeni le strokovne celovitosti pregleda dogajanja, ampak tudi to, da politiki

ne odpiramo novih ran. Politik, ki želi svoji naciji dobro, ne podpihuje in je sposoben dostojanstvenega pogleda na zgodovino. Kaj se zgodi, ko se zgodovina pozabi, lahko vidimo v Srbiji. Vse žrtve druge svetovne vojne so torej žrtve vojne, med njimi so partizani, civilisti, izgnanci, interniranci, številni drugi. Hkrati pa moramo imeti, tukaj se globoko strinjam, dovolj zgodovinske in moralne poštenosti, da priznamo tudi povojne poboje, politično nasilje in druge zločine komunističnega režima, eno pa ne izključuje drugega. Prav nasprotno, če želimo kot narod dozoreti, moramo biti sposobni priznati vse žrtve in obsoditi vse zločine, ne glede na to, kdo jih je zagrešil. Toda še enkrat, spomin ni isto kot politično razdvajanje. Koliko časa, kolegice, kolegi, bomo še vztrajali v teh delitvah? Koliko časa bodo naše politične energije odtekale v razprave, ki so bile za generacije naših staršev in starih staršev usodne, za naše otroke pa postajajo vse bolj nerazumljive? Koliko časa bodo nekateri še živeli od kulturnega boja, koliko časa bodo še v drugi svetovni vojni ali v času kmalu po njej? Kot sem rekla, si res želimo, da naši otroci odraščajo v napetostih in okolju, kjer smo jim tako slab zgled zrelega dostojanstva. Koliko časa bomo še dovolili, da nas zgodovinski spori vlečejo nazaj, namesto da bi gledali naprej?

In naj ob koncu, proti koncu povem še nekaj o Evropi, torej v Evropi, kot vemo, vedno bolj so v ospredju teme konkurenčnosti, varčnosti, tudi tehnološkega napredka. Mladi stopajo v ospredje in res gotovo ni čas, da se tukaj pri nas znova in znova vračamo, če sem lahko malce plastična ali pa slikovita, v stare rove. In to ni samo vprašanje naše notranje politike, razdeljena družba je, kot je splošno znano, izrazito šibka družba. Družba, ki je nenehno ujeta v notranje obračune, se težje razvija, težje sprejema strateške odločitve in je pravzaprav tudi lahek plen zunanjih vplivov. Delitve pa niso samo breme naše preteklosti in priročna agenda politikov brez idej oziroma priročna kamuflaža za njihovo destrukcijo države. Delitve postajajo seveda tudi mlinski kamen naše preteklosti. In če sem prej omenila Evropo, naj povem, da Evropska unija seveda ne živi več v letu 1945, da je z namenom sprave sprejela številne resolucije in sklepe, med njimi za namen današnjega pogovora posebej izpostavljam resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila leta 2009, ki jasno pravi, da ni parlament tisti, ki določa zgodovinsko resnico. Ne poglabljajmo delitev iz časov naših dedov aktivni koraki k spravi. To bi morala biti naša usmeritev. Za pomiritev strasti pa, in to bi rada še posebej poudarila, kot v vsakem, kot v vsakem sporu je potreben korak na obeh straneh. Stran, ki je bila povezana s partizanskim gibanjem in povojnim revolucionarnim nasiljem, je skozi desetletja priznala in obsodila zločine, storjene v imenu revolucije, ter se za njih tudi opravičila. In ker sprava ni enosmeren proces, bi tudi druga stran morala prevzeti odgovornost za svoje odločitve za sodelovanje z okupatorjem in za zločine, ki so jih zagrešile formacije na njeni strani. Ko je govora o žrtvah povojnih pobojev, se vsi strinjamo, da je več kot skrajni čas za dostojen pokop. V Levici tudi a priori ne nasprotujemo pokopu v Ljubljani, a posebej poudarjamo, da ni dostojanstveno in ni pietetno, če žrtve pokoplješ oziroma nameravaš pokopati v okolju, ki temu nasprotuje, najmanj neetično je izkoriščanje žrtev za nove razdore. Če smo, kot rečeno, dosegli dogovor, da si dostojnega počitka zaslužijo vse žrtve vojne, apeliram, da jih ne delimo znova in znova na vaše in naše z določanjem praznika, ki ne bo prinašal miru, ampak nove razkole. In zaradi vsega povedanega predlagamo,

da se ta praznik črta.

Hvala lepa.