Hvala za besedo, spoštovani predsednik, lep pozdrav tudi vsem prisotnim.

Torej, danes vam želim predstaviti spremembe in pa tudi dopolnitve Zakona o Slovenskem državnem holdingu katerih skupni cilj je učinkovitejše, odgovornejše in pa tudi dolgoročno bolj vzdržno upravljanje državnega premoženja. Predlagane rešitve niso same sebi namen, prav tako niso nek, v narekovajih, nepremišljen eksperiment, kot sem nekje zasledila, ampak odgovarjajo na izzive, s katerimi se država sooča danes od zagotavljanja preskrbe s ključnimi dobrinami v kriznih razmerah in krepitve varnosti strateških sektorjev do iskanja stabilnejših virov za financiranje pokojninskega sistema. Spremembe hkrati prinašajo torej večjo pravno jasnost, odpravljajo nekatere dosedanje pomanjkljivosti, jasneje določajo odgovornosti in prispevajo k bolj preglednemu upravljanju državnega premoženja.

Posebna pozornost je tukaj namenjena zaščiti področij, ki so za državo in njene prebivalce ključnega pomena, torej energetika, prehranska varnost, finančna infrastruktura in pa tudi upravljanje voda. Cilji predloga zakona so vzpostavitev in okrepitev zakonske, torej pravne podlage za izvajanje in pridobivanje kapitalskih naložb v korist Slovenije. Torej ne gre samo, koliko lahko država na naložbah zasluži, ampak tudi za to, ali je določena naložba pomembna za Slovenijo, njeno gospodarstvo, njen razvoj ali pa tudi za enostavno samo strateške interese. Naslednji cilj je zagotavljanje dodatnih virov financiranja pokojninskega sistema, in kot zadnje, izboljšanje učinkovitosti, preglednosti in odpornosti ter zagotovitev strateške usmerjenosti pri izvajanju obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda.

Ker predlog vsebuje več vsebinsko različnih sklopov, bom v nadaljevanju posamezne rešitve predstavila nekoliko podrobneje, torej po teh gre za šest sklopov in zato te prosim, predsednik, če mi daš tudi to možnost, da seveda to obrazložim, teh šest sklopov. Malo bolj podrobno se mislila.

Torej prvi sklop je natančnejša opredelitev upoštevanja izvedbe konkretnega načina razpolaganja s kapitalsko naložbo države, če ga določa strategija upravljanja naložb države. Tukaj se člen dopolni tako, da SDH izvede razpolaganje s posameznimi

kapitalskimi naložbami države na način, če in kot ga določa strategija. Kar pomeni, da če je v Odloku o strategiji že določeno, kako naj se neka državna naložba proda ali se z njo upravlja, mora Slovenski državni holding to tudi upoštevati in tudi izvesti na tak način. Ne more si kasneje izmisliti nekega drugega postopka. V odloku o strategiji iz leta 2025 je zapisano, da naj država pri nekaterih podjetjih del delnic ponudi javnosti oziroma vlagateljem. Predvsem za to, da bi se razvijal slovenski kapitalski trg. Torej, tu govorimo o več trgovanja z delnicami, torej več vlagateljev in seveda tudi večja vključenost javnosti. Primer spremembe strategije v letu 2025 lahko omenim invalidsko podjetje CSS. Če bi uprava sledila zgolj računovodskemu dojemanju takratne problematike in ne bi sledila spremembi strategije, ki je bila potrjena v Državnem zboru bi lahko prišlo do tega, da bi se omenjeno invalidsko podjetje znašlo v stečaju, kar se na srečo ni zgodilo. Hkrati pa strategija določa seveda tudi varovalke. Država mora pri teh pomembnih družbah obdržati najmanj 25 procentov plus 1 delnico. To pomeni, da država ohrani možnost vpliva pri najpomembnejših odločitvah in podjetja ne prepusti povsem zasebnim lastnikom. Skratka, država lahko del podjetja torej proda ali ponudi javnosti, vendar mora pri pomembnih naložbah še vedno obdržati odločilen vpliv. Drugi sklop govori o zagotovitvah dodatnih, nedavčnih in stabilnih virih financiranja pokojninskega sistema za ohranitev medgeneracijske solidarnosti in preprečitev siromašenja starejše populacije. Ker je v Sloveniji vse več starejših in pa vse manj delovno aktivnih, bo v prihodnje vse težje financirati pokojnine zgolj iz prispevkov zaposlenih. Dejstvo je, da to predstavlja enega največjih dolgoročnih, tako javno finančnih kot pa tudi socialnih izzivov države. Zato je zagotovitev dodatnih, nedavčnih in stabilnih virov financiranja pokojninskega sistema enostavno nujna. Predlog določa, da bi SDH od leta 2029 del svojega dobička nakazoval državi. sredstva pa bi bila namenjena predvsem financiranju pokojninskega sistema oziroma Zpizu kot takšnem. Gre torej za denar iz dobička državnega premoženja, ne pa da bi se nalagala zopet kakšne dodatne davke. Ocenjuje se, da bi to lahko pomenilo približno 50 milijonov evrov letno za demografske ukrepe, predvsem seveda govorim tukaj o pokojninski blagajni. Podobno rešitev sicer že poznamo iz, torej pri Kapitalski družbi, ki del svojih donosov že namenja Zpiz - bom citirala kako je pri njih zapisano. "Kapitalska družba nakaže Zpiz vsako leto znesek v višini 50 odstotkov celotnega vseobsegajočega donosa. Kot izhaja iz revidiranih računovodskih izkazov za preteklo poslovno leto, vendar ne manj kot 65 milijonov evrov in sicer najpozneje do 29. septembra." - konec citata. Torej, tukaj je tudi bistvo preprosto, če državno premoženje ustvarja dobiček, naj se del tega dobička seveda vrne tudi ljudem. In to tudi tako, da recimo v tem primeru lahko pomaga zagotavljati stabilnejše pokojnine oziroma pokojninski sistem. Zaradi pripombe Zakonodajno-pravne službe sem tukaj vložila kot je bilo rečeno eden izmed amandmajev, ki bo seveda zagotavljal skladnost z Zakonom o gospodarskih družbah na podoben način kot je bilo to zapisano tudi v 65. členu Zakona o obnovi in razvoju. Zakonodajno-pravna služba je pravilno opozorila, da ne moremo razpolagati s celotnim čistim dobičkom, če ima primer recimo, da ima družba neke nepokrite izgube ali pa mora oblikovati svoje zakonske rezerve, zato sem seveda to tudi popravila. Amandma seveda ne spreminja samega namena zakona, ampak zagotavlja, da se lahko pač razpolaga samo s tistim delom dobička, s katerim družba po Zakonu o gospodarskih družbah se dejansko lahko tudi razpolaga. Tretji sklop je črtanje zakonske podlage za financiranje stroškov upravljanja kapitalskih naložb Republike Slovenije,

ki jih država plačuje SDH. Tukaj govorim o črtanju 27. člena Zakona o SDH. Do sedaj je ta člen omogočal, da sta država in pa Slovenski državni holding sklenila pogodbo, po kateri je država SDH plačevala stroške upravljanja državnega premoženja in to se s tem tukaj ukinja. Kaj to pomeni v praksi? SDH bi morala svoje delovanje torej financirati samo iz prihodkov in dobičkov, ki jih ustvari z upravljanjem državnih naložb, od leta 2027 naprej država za to torej ne bi več namenjala okoli 6 milijonov evrov letno iz proračuna, kar bi seveda imelo pozitivne posledice za proračun. Logika tega predloga je, da če SDH upravlja tako ogromno državno premoženje in ustvarja poleg prihodkov tudi dobičke in to velike dobičke, mora biti sposobna pokriti tudi svoje stroške brez dodatnega seveda denarja davkoplačevalcev. Po drugi strani pa je tudi po mojem mnenju takšno proračunsko financiranje lahko ustvari na nek način, bom se izrazila, neko nepotrebno vez ali pa še bolj, bom temu rekla, odvisnost med SDH in pa seveda vsakokratno politiko. Ker s tem predlogom seveda, ki ga imamo tukaj navedenega, se potem doseže lahko dvoje, torej popolna finančna in vsaj upam, skoraj operativna samostojnost SDH in pa, kot sem že omenila, ne porablja se davkoplačevalski denar.

Četrti sklop govori o vzpostavitvi pravne podlage za pridobivanje kapitalskih naložb v korist Republike Slovenije za preprečevanje anomalij pri preskrbi državljank in državljanov s ključnimi dobrinami v času kriznih razmer, in sicer na področju sektorjev kritične infrastrukture, energetike, infrastrukture finančnih trgov, ter tudi pridelave, predelave in pa tudi distribucije živil. Država želi imeti neko možnost, da v času kriz hitro stopi v lastniško lastništvo pomembnih podjetij, če bi bilo to seveda potrebno, tako za zaščito ljudi kot tudi normalno oskrbo države. Gre predvsem za področja, kot sem že prej naštela, torej prehrano, pridelavo, predelavo, distribucijo, energetiko in pa finančni trgi. Zakon o kritični infrastrukturi sicer že ureja to področje, vendar ne dovolj, ko gre za preprečevanje teh anomalij pri preskrbi državljank in državljanov s ključnimi dobrinami. Ta zakon ne daje dovolj možnosti za to, kar sem na začetku poudarila, hitro ukrepanje, kadar pride do motenj v dobavi hrane, do kakih energetskih kriz, finančnih pretresov ali celo nevarnosti, da bi pomembno podjetje prevzel lastnik, ki bi lahko ogrozil celo oskrbo države. Zato ta predlog daje dodatno orodje ali pa možnost, da če je določeno podjetje strateško pomembno za varnost ali pa preskrbo prebivalstva, da bi lahko država torej preko SDH pridobila delež v njem oziroma povečala svoje lastništvo. In bistvo je tukaj čisto preprosto, ko gre za neke ključne dobrine ali pa za strateška podjetja, mora imeti država možnost ukrepati hitro, hitro in ne šele takrat, ko je kriza že dobesedno pred vrati. Spomnimo se tukaj tudi primera zaščite Ljubljanske borze pred prevzemom s strani hrvaške Fine. To je primer, ko je Odbor za finance Državnega zbora ocenil, da je neka finančna infrastruktura preveč pomembna, da bi jo enostavno prepustili tujim interesom, in to brez nadzora. In takrat je bila v tem primeru tako koalicija kot opozicija enotna.

Naslednji sklop je jasna določitev pogojev za člane uprave SDH. Tukaj je bil prav tako vložen amandma, ker smo potem torej pri pripravi tega predloga v bistvu ugotovili, da 6. člen ne ureja tega kar smo z njim seveda želeli urediti. Na to je tudi opozorila tako Zakonodajno-pravna služba kot tudi sam SDH. Namen, bistvo spremembe je bil določiti pogoje za pooblaščenca za skladnost, poslovanje in integriteto, vendar pa ta člen v bistvu posega v pogoje, torej za člane uprave in ti dve funkciji

sta seveda absolutno različni. In to ni bil naš namen, bom rekla in tudi ni bil namen predloga. In ker ne želim s tem predlogom posegati v pogoje člana uprave, se mi je pač zdela najbolj korektna rešitev, da se pač 6. člen črta. S tem se odpravlja ta ugotovljena napaka in s čimer se seveda tudi zagotovi, da pa zakon še vedno ureja samo tisto, kar je bil njegov dejanski namen.

In sedaj prehajam k zadnjem sklopu, to je k šestemu sklopu. Tukaj pa gre za ustanovitev družbe za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe na področju voda in pa vodne infrastrukture v sto procentni državni lasti. Zdaj, kako sem prišla do tega? Država danes posebno pozornost namenja tako energetiki, prometni infrastrukturi, tudi finančni stabilnosti. Menim pa, da si tudi voda, zaradi svojega strateškega pomena zasluži enako varnost zaščite. Zakaj se mi zdi ta ustanovitev tako smiselna? Prvi pogoj oziroma prvi razlog se mi zdi, da podnebne spremembe enostavno spreminjajo pomen upravljanja voda. Pred 20 leti je bilo to vprašanje ali pa vprašanje voda čisto enostavno samo okolijsko vprašanje. Danes seveda to več ni tako. Spomnimo se suš, ujm, poplav in tako dalje in zato se mi zdi, da enostavno voda postaja tudi vprašanje nacionalne varnosti. Naslednje, zakaj se mi je to zdelo smiselno? Je, da seveda SDH že opravlja številna strateška podjetja, zato pač ni nelogično, da pač ustanovi tudi družbo katere edini lastnik bo država. In tukaj bi SDH opravljal lastniško, upravljavsko funkcijo bi imel, ne pa neko, bom rekla, politično, vodno politično, to bi še vedno ostajalo seveda v domeni ministrstva. In pa kot marsikje lahko rečem, enoten upravljavec pomeni tudi seveda jasnejšo odgovornost in pa predvsem učinkovitost. Po drugi strani pa seveda kar se tiče te gospodarske javne službe, ni zraslo enostavno samo na mojem zelniku. Tudi ni to kar nek nepremišljen eksperiment. Temveč to izhaja ali pa ti podatki, ki jih bom zdaj tukaj tudi navedla, izhajajo seveda iz analize izvajanja politike na področju upravljanja voda. Ki jih je izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor februarja 2026. Študija ugotavlja naslednje. Najprej seveda opiše obstoječo situacijo o tem ne bom, da imamo pač osem hidroloških področij, da je tukaj pet glavnih upravljavcev oziroma pač koncesionarjev. In tukaj se pa, potem počasi začnejo neke zadeve mogoče zapletati ali pa postane malo to modno vse skupaj. Med drugim je navedeno, koncesionarji skupaj torej zaposlujejo cirka več kot 600 strokovnjakov in kljub takšni kadrovski zasedbi in pa tudi njihovim veščinam niso nekako usklajeni z operativnimi potrebami zlasti na področju digitalnega inženiringa, projektnega nadzora in upravljanja informacij in pa tudi podatkov, kar upočasnjuje pripravo projektov, dovoljevanje, izvedbo in pa seveda tudi zagotavljanje uspešnosti. To pravijo o koncesionarjih. Prvi del. Jasno pa je, da seveda obstajajo tudi, ne samo to kar pravi ministrstvo, ampak lahko tukaj v enem zborniku sem našla tudi primerjavo kako je bilo, ko je imela država, ko je opravljala vode in vodno infrastrukturo in kako je za časa, torej odkar imamo koncesionarj, to je bil čisti slučaj - lahko vam dam tudi pol dol, kjer se točno vidi, tukaj so tri slike, kjer je tako kot je država upravljala, koliko je bolj urejeno, koliko se je bolj skrbelo lahko vam pol dam, da si pogledate. Tako da očitno razlika obstaja, če dela to država ali pa če delajo, seveda to koncesionarji. Zdaj v čem seveda pa je ta razlika, ki jo je seveda potrebno omeniti? Kot sem že prej omenila gre za nekako stvari, ki ali pa bom tako povedala, marsikaj se enostavno ne more povezati, če imamo toliko različnih, bom rekla, upravljavcev.

Tukaj je navedeno, tukaj tudi, da hidrološke časovne vrste, evidence, infrastrukturo. projektni modeli, svetovalci, izvajalci so enostavno shranjeni v ločenih modelih ali pa v ločenih sistemih, kar pomeni, da ni interoperabilne sprotne platforme, ki bi združevala tako hidrologijo, infrastrukturo, dovoljenja, različna dovoljenja, proračune in pa tudi rezultate. Odsotnost takega enotnega informacijskega podatkovnega modela preprečuje na hidrografskih območjih / nerazumljivo/ testiranje scenarijev, torej vplivov tako človekovih posegov kot pa tudi podnebnih sprememb. Ovira hitro preverjanje količin in stroškov ter seveda tudi upočasnjuje poročanje ministrstvom, javnosti, revizorjem in tako dalje. Zdaj, kako funkcionira to pri koncesijskih, bom rekla, kako to deluje, te koncesijske pogodbe? V bistvu je zapisano v tem, tej analizi, da urejajo razdelitev tveganj poročanja, transparentnost in tudi kazni. Ocene temeljijo na standardiziranih stroškovnih strukturah za stroje in delo z dovoljenjem, neko indeksacijo. Kljub temu ali pa kljub tem določbam operativna in finančna tveganja večinoma ostajajo v državi, večinoma ostajajo državi in se ne prenesejo torej bistveno na koncesionarje, kar je torej, ustvari neko javno zasebno partnerstvo, torej neko razmerje, ki bolj izgleda kot javno naročanje, ne pa kot koncesija, ki seveda bi morala prevzeti tudi tveganja. Zakaj govorim o tem? Ker to je že leta 2014. Bom rekla, najdemo to v direktivi, evropski direktivi, ki je prinesla te ključne spremembe, to je tudi implementirala torej Slovenija, ki pravi, da temeljno izhodišče direktive, da koncesija obstaja le, če se na koncesionarje prenese operativno tveganje, ki zajema tako tveganje povpraševanja, torej število uporabnikov storitev in tako dalje in pa tveganje torej izvajanja storitev, ali gre za stroške izvajanja storitve ali gradnjo. Torej ključno je, da koncesionar nima zagotovljenih povračil vložkov ali pa stroškov, ki izvirajo iz izvajanja koncesije, temveč je izpostavljen dejanskim tržnim negotovostim. In to pri nas seveda ni tako. Da je res tako, kot je tukaj zapisano v tej analizi, pravi tudi dalje, ko pogledamo kako je z dobički. Celotni dobički so se pri koncesionarjih povečali za 1007,8 procenta, medtem ko so ostala podjetja beležila upad za 84,5 procentov. Kar seveda kaže, bom tako rekla, na zelo ugoden položaj koncesionarjev. Enako je pri čistem dobičku, kjer se je pri koncesionarjih povečal za 787,2 odstotka, medtem ko ostala podjetja beležijo upad za približno 85,5 procentov. In tukaj torej na podlagi teh podatkov je očitno, da imajo te koncesije zelo pozitiven, kot sem že prej rekla, finančni vpliv na samo, torej koncesionarje v tej panogi. Kar pa seveda ni nujno združljivo z javnimi interesi, če se to dogaja. Tukaj v tej analizi je bila seveda tudi narejena torej primerjava, kako bi izgledala torej oziroma tudi predlagala, predlagana je bila torej novo, neko institucionalno, torej preoblikovanje in tukaj so seveda tudi izračuni, torej finančne posledice v primerjavi s sedaj, ko imamo koncesionarje. In tukaj piše: Predlagano institucionalno preoblikovanje upravljanja z vodami v Sloveniji bi pomenilo prihranek, prihranek 630000 evrov pri stroških dela in 1 milijon 170000 evrov pri materialu, kar skupaj predstavlja 1,8 milijonov evrov letno javnega prihranka. Mogoče ga še tukaj samo zaključim iz tega poročila,

kjer pač piše, da v predlog letnega načrta upravljanja naložb za leto 2026, ki ga je SDH novembra 2025 posredovalo Ministrstvo za finance, a takrat ni bilo potrjeno torej, s strani Vlade je vključena tudi ustanovitev nove družbe za vodo, vključno z načrtovanimi denarnimi sredstvi za ustanovitveni kapital. Torej, tudi to je razlog, da smo to postavili. Torej, če na kratko povzamem. Velike poplave tudi primerjave teh fotografij, ki si jih lahko ogledate, predvsem pa ta analiza ministrstva sta enostavno pokazali, da sedanji sistem koncesionarjev ni dovolj učinkovit, ni dovolj učinkovit. In za to država, zato menim, da država resnično potrebuje nekako bolj centraliziran sistem, kjer bi ključne naloge seveda izvajalo podjetje, ki je neposredno v državni lasti. In cilj take nove družbe naj bi bil seveda v prvi vrsti odmik od sedanjega koncesijskega sistema. Kar pomeni, potem seveda tudi hitrejše, učinkovitejše ukrepanje, večji nadzor države, večja preglednost porabe denarja, boljša pripravljenost na, ne vem, prihodnje poplave in pa tudi podnebne spremembe in pa seveda dolgoročno strateško upravljanje voda.

Za zaključek mogoče samo to, da to ni, da si to nismo nekako izmislili. Lahko vam dam primer Slovenskih državnih gozdov, kjer je tudi rezultat takšen, kot sem ga prej skoraj omenila. Torej gre prihodki za državo so večji. Gre za enotno usklajeno upravljanje, zaradi tega gre tudi potem za boljši nadzor, večja sledljivost in pa seveda hitrejše ukrepanje ob ujmah.

Hvala lepa zaenkrat.