/ izklop mikrofona./ je predlog zakona obravnavala na 72. seji, 8. julija 2026. Seznanili smo se z mnenjem Vlade ter stališči Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije in Socialne zbornice Slovenije. Skupni cilj vseh je jasen: vzpostaviti dobro delujoč in vsem enako dostopen sistem dolgotrajne oskrbe. Tudi naša komisija je v preteklosti podpirala rešitve, ki so vodile k izboljšanju sistema in večji dostopnosti storitev dolgotrajne oskrbe. Ob tem izpostavljamo, da so bili nekateri naši predlogi in opozorila stroke ter izvajalcev prezrti, kar je po naši oceni šlo tudi na škodo uporabnikov in učinkovitega delovanja sistema. Strinjamo se, da sistema dolgotrajne oskrbe ni mogoče v celoti urediti čez noč? Gre za kompleksen sistem, ki ga bo treba tudi v prihodnje nadgrajevati. Na kakšen način, pa so bila mnenja članov komisije zelo različna.

Del članov komisije je ocenil, da sprejem predlaganih parcialnih rešitev, ki lahko v sistem vnesejo nove neenakosti, ni primeren, še posebej ob napovedi ministra, da pripravlja celovitejše zakonske spremembe v dveh fazah. Ocenjeno je bilo tudi, da bi nas predlagane rešitve odmaknile od cilja deinstitucionalizacije in da bi bilo pred nadaljnjimi posegi v sistem treba odpraviti podrobnejšo analizo sistema finančnih posledic, ter vprašanje enake obravnave oseb, zavarovanih za dolgotrajno oskrbo.

Drugi del članov komisije pa je poudaril, da so predlagane rešitve sicer delno pomanjkljive, vendar jih je mogoče nadgraditi ali korigirati v nadaljevanju zakonodajnega postopka. Ocenili so, da je trenutno najpomembneje sprejeti rešitve, s katerimi bo mogoče čim prej pomagati ljudem, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo danes in vsak dan, ti ljudje ne morejo čakati več let in na popolno sistemsko rešitev. Dejstvo je, da trenutno nimajo vsi enakega dostopa do sistema. Osnovna neenakost, to je možnost dostopa do institucionalnega varstva, tako preko Zakona o socialnem varstvu kot tudi preko Zakona o dolgotrajni oskrbi je že vgrajen sistem, z vsakim novim posegom pa se sicer dobronamerno skuša odpraviti določene pretekle krivice, vendar lahko pri tem nastanejo tudi nove. Tudi tokratni predlog zakona bi lahko s privilegiranjem oseb, ki so že vključene v institucionalno oskrbo po Zakonu o socialnem varstvu, povzročile nove neenakosti v primerjavi z ljudmi, ki do primerljive oskrbe še ne morejo dostopati. To je še posebej problematično, ker sistem dolgotrajne oskrbe na domu še vedno ne deluje tako kot bi moral. Čeprav so bila pričakovanja javnosti prav na tem področju največja. Posebej smo opozorili tudi na problem prevedbe kategorij Zakona o socialnem varstvu v Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Kategorije po obeh zakonih imajo namreč različne vsebine in namene, zato jih ni mogoče preprosto izenačiti. V tem kontekstu je bilo izpostavljeno vprašanje, zakaj se v predlogu zakona v 2. členu kategorije 2 po Zakonu o socialnem varstvu ne prevede v kategorijo 2 po Zakonu o dolgotrajni oskrbi, in zakaj se kategoriji 3B in 4 ne prevedeta v kategorijo 5. Kot pomemben segment sistema je bila vzpostavljena zdravstvena nega, ki je še vedno tretirana kot del sistema dolgotrajne oskrbe, namesto, da bi se jo financiralo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja kot to velja v primeru koriščenja institucionalnih storitev po zakonu o socialnem varstvu, kjer so normativi za izvajanje zdravstvene oskrbe tudi bistveno višji od normativov po Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Opozorili smo še na neugoden položaj nekaj tisoč uporabnikov posebnih socialnovarstvenih zavodov, ki zaradi vrste zavoda, v katerem so nastanjeni, trenutno niso upravičeni do dolgotrajne oskrbe, čeprav je glede na svoje potrebe potrebujejo. Prav tako bi bilo treba bolje urediti položaj ljudi, ki po odpustu iz bolnišnice potrebujejo kompleksne zdravstvene storitve, ki jih socialno varstveni zavodi ne morejo zagotoviti. Zato bi bilo nujno okrepiti tudi druge oblike skrbi, tako znotraj zdravstvenega sistema kot dolgotrajne oskrbe na domu. Veliko pozornosti je bilo namenjene tudi finančnim posledicam predlaganih rešitev, opozorjeno je bilo na pomanjkljivo oceno finančnih posledic in stroškov izvajalcev, ter dodatne neutemeljene obremenitve blagajne dolgotrajne oskrbe. Zavedamo se tudi izjemnega pomena dobro delujočega informacijskega sistema dolgotrajne oskrbe, kjer rešitev še ni na vidiku. Skrbi nas, ker tudi po treh letih od uveljavitve sistema dolgotrajne oskrbe izvajalci v sistem večinoma podatkov še vedno vnašajo ročno. To povzroča dodatne obremenitve izvajalcev in je v času sodobnih informacijskih rešitev nesprejemljiv. Posledično ocenjujemo, da mora biti vzpostavitev delujočega informacijskega sistema absolutna prioriteta Vlade oziroma pristojnega ministrstva. Izpostavljamo tudi, da se moramo vsi skupaj zavedati, da je sistem dolgotrajne oskrbe družbeni projekt in ne projekt posameznih interesnih skupin. Pri oblikovanju rešitev morajo sodelovati stroka, izvajalci, uporabniki in drugi ključni deležniki. Tudi politika bi morala pri tem pokazati dovolj državotvornosti in podpreti dobre rešitve ne glede na njihovega predlagatelja.

In če povzamem. Naša komisija podpira cilj predlaganih sprememb, a hkrati opozarja na številna odprta vprašanja. V prvi vrsti pa se zavzemamo za rešitev, ki bodo življenjske in izvedljive, ter bodo pri uporabnikih in izvajalcih krepile zaupanje v sistem, ob tem pa ne smemo pozabiti, da brez zadostnega števila ustrezno usposobljenih kadrov in njihovega dostojnega plačila za zahtevno fizično in psihično delo sistema dolgotrajne oskrbe ne bo mogoče uspešno izvajati.

In še za ključne informacije. Po dolgi in vsebinski zelo široki razpravi je komisija v okviru glasovanj o predlogu zakona kljub izpostavljenim pomislekom izrazila podporo.

Hvala za vašo pozornost.