Ja, hvala za besedo.

Lep pozdrav!

To problematiko oziroma podobno problematiko, no tokrat se pogovarjamo o turističnih društvih, v prejšnjem mandatu smo se pogovarjali o lovskih družinah, moram malo opisati od začetka do konca, ker zgodba je sicer takšna, da seveda mnenje Zakonodajno-pravne službe je glede na vso zakonodajo, ustavno pravo in pač, če rečem temu, visoko leteče pravne zadeve, seveda pravilno. Žal pa se pogovarjamo o problematiki, ki se v Sloveniji rešuje, kot ste, mogoče, če ste bili pozorni, letnica sprejema tega zakona, katerega 14. člen je danes na predlogu ustavne presoje, je 1993, ne?

Prva ustavna odločba na to temo pa je bila leta 1995. Se pravi, koliko je od tega 30 let država teh stvari ni rešila in se potem pač zmeraj ciklamo v isti zgodbi, jaz pač vem, kaj bo, ker pač je en primer že iz prakse, kot je tudi povedala predstavnica Zakonodajnopravne službe. že drugič je Ustavno sodišče o tem odločalo za primere lovskih družin na pobudo Državnega sveta, ki je smo vsi pozdravili, da je to pobudo dal, ampak seveda se je na Ustavnem sodišču končala enako kot leta 1995 in to je bilo januarja letos. Žal pa je treba tako povedati, to je problematika, ki je verjetno državljani razumejo drugače kot jo pač razumejo ustavni pravniki zaradi prehoda iz sistema socializma v novi sistem s spremembo v Sloveniji leta 1991, ampak tolmači se pač, da so nekatera društva, ki so delovala že v času torej ranke Jugoslavije, da pač njihovo, njihova lastnina, takrat pridobljena, bom rekel, lastnina kmetijskih zemljišč ali gozdov pač avtomatsko pade pod državo, pripada državi zaradi pač nekega statusa, ki so jih ta društva imela takrat. Tisto, kar pa je najbolj žalostno v tej zgodbi, pa je, da društva pa ves čas enako delujejo. Recimo na primeru lovskih družin, lovska družina je pač v 70., 80. letih prejšnjega stoletja počela enake stvari, kot jih počne danes. Takrat smo pač imeli Zakon o gojitvi, o lovu in gojitvi divjadi, sprejet leta 1976 v Republiki Sloveniji, ki je bil eden najnaprednejših in naloge so ves čas enake in tega pač recimo lovci ne razumejo, zakaj je zdaj ta zadeva naenkrat državna, so ta zemljišča, ker takrat je bil namen, zakaj smo jih pridobivali, zaradi tega, da smo izvajali svoje naloge, da smo izvajali tisto, kar nam je država pač zaupala neko nalogo. To je bilo, takrat se je temu reklo gojitev divjadi in lov, danes se reče trajnostno upravljanje z divjadjo. Danes imamo trajnostno upravljanje z naravnimi viri. Živalske vrste, rastlinske vrste, ene so zaščitene, ene so pač opredeljene kot divjad, če govorim na področju lovstva, isto je pri ribičih. Planinska društva spet opravljajo neko verjetno dejavnost v javnem interesu in podobno tudi turistična društva, o čemer se pogovarjamo danes. Žal po mojem mnenju seveda bo se zadeva končala tako, kot je tudi ZPS napisala in mi pač čisto strogo pravno gledano pravzaprav nimamo neke zdaj poslanci tukaj možnosti, da to spremenimo. Zadeva je v rokah pravnikov in Ustavnega sodišča. Bi pa verjetno lahko rekli, da je vse skupaj pravzaprav nepravično do vseh teh društev, predvsem pa je nepravično, da se ta zgodba ne razplete, ne konča in se odvija 35 let, praktično, kot sem prej povedal, od leta 1993. Zakaj se ni takrat, ko je bil ta zakon sprejet, ko je bil ta 14. člen zakona sprejet? Zakaj se ni takrat sistemsko pristopilo vsa ta društva obvestilo, naj pošljejo, ne vem, pristojnim ministrstvom ustrezne popise, katera kmetijska in gozdna zemljišča posedujejo in se takrat vse takoj prepisalo na sklad. Temu ni bilo tako, pa ne samo to, da temu ni bilo tako. Deset let je trajalo, preden je sklad sploh začel te zadeve prepisovati na sebe z zahtevami in vsa ta društva so samo debelo gledala, naenkrat si dobil zahtevo, pa te parcele po tem 14. členu morate podpisati pogodbo, to preide na sklad. Kaj, če pa je to lovska družina, ribiška družina, planinsko društvo, ne vem, leta 1975 kupila. Hočem samo povedati, pa malo ilustrirati, ker slučajno sem se s to problematiko res v praksi zelo dosti ukvarjal. Država nekako sistemsko za te zadeve po mojem mnenju pač v teh 35. letih ni tako poskrbela, kot bi morala in to je zdaj rezultat, da se še vedno o tem pogovarjamo. Zdaj, en primer dobre prakse smo nekako uspeli v prejšnjem mandatu, proti koncu mandata vsaj delno rešiti tako, da je rešen skladno z veljavno zakonodajo, pa

vsaj v največji možni meri, kaj pač pravo dopušča, o čemer sem prej govoril, pač lahko pomaga recimo lovskim družinam. Ampak to smo uredili v predmetnem zakonu, se pravi zakon o, zakon o lovu, lovskem zakonu, ne. Sedaj je tam to urejeno tako, da imajo pač ta društva možnost oziroma lahko dobijo ta zemljišča, ki so seveda prepisana na sklad, v trajno upravljanje pod pogoji koncesije. Ista rešitev je verjetno možna, da se naredi, pa to bomo sigurno tudi predlagali, za ribiška, ribiške družine, ker tudi te imajo koncesijo, se pravi država zaradi tega, ker da koncesijo, da tudi nekaj, mislim, nekaj zahteva in nekaj da, ne, torej to trajno upravljanje, kar je pač malo drugače kot nek najem ali pa celo plačan najem. Še vedno pa je treba vedeti, da tukaj ne gre za neko hudo veliko količino zemljišč. To je zelo razpršeno, to so po navadi manjše površine, en kup manjših površin. Vam lahko na primeru mojega društva povem, 11 hektarov razpršenih na osmih, devetih lokacijah po terenu, služijo pa pač svojemu namenu, tistemu, kar pač društvo bi naj delala, to pa je predvsem skrb za naravo in za prostoživeče živali v tem primeru. Tako da tukaj sem želel sam zdaj s to razpravo opozoriti, da poslanci zdaj tega problema pravno rešiti ne moremo tako, da bi bila ta društva zadovoljna iz vidika tega, kar je bilo pa v zgodovini, pa kaj je danes. Obstajajo možne delne rešitve, kar sem vam tudi povedal. Če pa bi želeli to zadevo rešiti tako, da bi bila enkrat za večno rešena, pa je samo ena možna rešitev - da država to, kar je pač prepisano na sklad, vrne. Torej, da reče, dam ti nazaj, čisto pravno. To je edini možen zakon, ki bi ga lahko sprejeli enkrat v prihodnosti, bo pa seveda takšen zakon ali pa bi bilo takšen zakon verjetno zelo težko spraviti skozi.

Hvala.