Hvala lepa predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci. Jaz bom skušal slediti želji intervenciji gospe Sukičeve, tako da bom zelo kratko povzel zadnji del. Že kolega je povedal, da imajo države različno rešen ta problem. Večje države ne priznavajo, nekatere imajo recipročnost, nekatere priznavajo. Dejstvo je, da je bilo leta 2002 sprejeto, to se pravi sedanji zakon, skoraj četrt stoletja je že od takrat minilo. Iz tega, kar sem prej povedal oziroma kar je že kolega povedal, je jasno, da Evropska unija nima nekega strogega pravila, kateremu bi morale slediti vse države. Kajti drugače ne bi mogle večje države, da ni pravice tujcev tretjih držav, da glasujejo na lokalnih volitvah, ne bi mogle imeti nekatere recipročnost. Se pravi, prepuščeno je državam, da odločajo v lastni zakonodaji, kako bodo te stvari potekale. Pa če pogledamo pravne norme zakone, je to je treba spoštovati seveda in jasno je in prav je tako, če smo pravna država, to spoštujemo. In tudi mi se v naši stranki vedno zavzemamo, pa tudi na ministrstvu, da je temu tako. Je pa tako zakoni nastajajo glede na življenjske situacije, na življenjske primere, kaj se dogaja v svetu, kaj se dogaja okoli nas in se tudi tekom časa spreminjajo. Glede na aktualne razmere, ki so v svetu, je povsem normalno, da po četrt stoletja sprejetja zakona povprašamo državljane, kaj o tem mislimo. Kar pa se tiče samega referenduma, pa je zadeva takšna vsaj naše. Naš pogled, pa tudi moj osebni pogled je, da je treba stvari gledati širše, kaj je namen referenduma. Mislim, da je vsemu jasno, da se vsi strinjamo, da je to referendum najvišja oblika demokracije, kjer se državljani izjasnijo, kaj želijo. Ne gledamo črkobralsko, tako kot nekateri, vsako vejico, kako je napisano, ali je predhodni, naknadni, kakorkoli. Jaz osebno menim, da je treba slediti namenu, namen pa je, da ljudje povedo, kaj o tem mislijo. In se mi zdi popolnoma smiselno, da državljani, da pri državljanih preko referenduma preverimo kakšno je njihovo stališče. Do tega pogleda? Hvala lepa.