Ja, najlepša hvala predsedujoči za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, vsi drugi navzoči.

Torej tudi mi na Ministrstvu za pravosodje smo se s tem vprašanjem, torej tako pripravljalnih dejanj kot tudi poizkusa tako imenovanega groominga, ki ga mislim, da leta 2012 torej Državni zbor sprejel v 173.a členu Kazenskega zakonika. Tudi mi v bistvu z žalostjo ugotavljamo, da do sedaj pravzaprav ni neke sodne prakse, nismo pa ali pa težko pa zdaj delimo mnenje, da je osnovni problem v sami inkriminaciji ali pa v sami strukturi kaznivega dejanja. Strinjamo pa se, da seveda so vsi napori in da so vsi državni organi tu na nek način pozvani k temu, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da so naši otroci čim bolj zaščiteni.

Zdaj, eno izmed vprašanj, ki smo ga pri pripravi mnenja imeli pred očmi je predvsem vprašanje sorazmernosti kazenskih sankcij, kot jih določa naš Kazenski zakonik in torej, tu je neka lestvica postavljena. Ki je v bistvu nek sistem in nam se je zdelo, da morda to vprašanje sorazmernosti kazenske sankcije z ozirom na obstoječa kazniva dejanja in zagrožene sankcije, ko gre za tako imenovana kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, da je v redu zastavljena, tako da smo z ozirom na to tudi sprejeli torej takšno stališče.

Potem še drugo vprašanje, ki je pravzaprav tudi nas ali pa se nam je zastavilo, je pravzaprav koliko globoko lahko Kazenski zakonik, ko gre za poskus nekih pripravljalnih dejanj inkriminira in kako se tudi ta vprašanja dokazujejo. Tako da tu smo imeli določene, da tako rečem, dvome in ti so se odražali potem v stališču, v stališču Vlade. Ne glede na to pa moram tudi iskreno povedati, da tudi nas na ministrstvu od časa do časa kakšno stvar preseneti.

In ravno včeraj sem naletel na članek, kjer je oseba, torej obdolženec bil oproščen, šlo je sicer za kaznivo dejanje prikazovanja pornografskega gradiva. Kljub temu, da je popolnoma bilo nekako jasno iz spisa, da je mladoletni osebi oziroma otroku prikazoval zelo nazorne fotografije svojih pač intimnih delov telesa. Tako da moram reči, da je ta oprostilna sodba pravzaprav nam odprla neko vprašanje tudi sodne prakse za katero vsaj iz tega konkretnega primera nekako res lahko ocenimo, da je izrazito premila. In morda, če bi vedeli za tak primer prej, bi bilo tudi stališče Vlade drugačno. Tako da to sem želel tu pač povedati javno, da se to ve, ker tudi ta del, bom rekel, sodne prakse nam ni bil znan in nam je pravzaprav težko, nam ga je težko razumeti. Kaže pa seveda nekaj da seveda, če je sodna praksa tako zadržana, potem je morda res primerno, da se tu nekaj več naredi na zakonodajnem področju in da se morda to malo bolj zaostri in da jasen signal, da so pač otroci najpomembnejši. In v tem smislu se je možno tudi strinjati z izvajanjem poslanke Grgurevič, da pač zaslužijo varstvo pred poškodovanjem, do katerega vsi vemo, da lahko pride, če gre za, bom rekel, neke vdore takšne ali drugačne v njihovo intimo v prezgodnji fazi razvoja in da to lahko pusti neke trajne posledice. Tako da lahko zaključno v bistvu ocenim, da seveda vlada je naklonjena vsakršni rešitvi, ki bo zagotovila učinkovito kazensko pravno varstvo otrok pred spolnim izkoriščanjem in pa zlorabo. Seveda pa, kot rečeno, moramo ohraniti tudi premišljeno in pa sistemsko skladno, sorazmerno, torej ureditev kazensko pravnega odziva na kazniva dejanja. Tako da, to je, bi rekel, naše mnenje.

Hvala.