Hvala lepa spoštovana gospa predsednica, spoštovani gospod predsednik obeh odborov, spoštovani gospodje in gospe poslanci in poslanke Državnega zbora, drugi navzoči!

Zelo mi je v veselje, da sem danes z vami in vam lahko predstavim delovanje Sodišča Evropske unije. Razlog, ki me vodi k temu, da sem se z velikim veseljem odzval temu vabilu, je ta, da menim, da sodišče ne živi več v nekem slonokoščenem stolpu, ki bi bil nekje oddaljen od drugih deležnikov pri gradnji skupne Evrope, in je zelo pomembno, da se odpremo sodniki v dialog z zunanjim svetom, in kot bomo najbrž rekli, kakšno še potem v naši razpravi imajo nacionalni parlamenti pri tem zelo pomemben položaj.

Jaz sem si zamislil stvar takole, če se gospod predsednik in gospa predsednica strinjata, da bi v približno pol ure predstavil to svoje gradivo, ki sem ga prinesel s seboj oziroma poslal, potem pa bi se v resnici razvil nek dialog, neka razprava, ker je pravzaprav bolj pomembno, da jaz odgovorim na tista vprašanja, ki vas zares zanimajo, kot da vam frontalno predstavljam

neke stvari. S seboj sem prinesel in je tukajle na voljo nekaj izvodov gradiva, in sicer neka splošna predstavitev sodišča v slovenskem jeziku in nato tudi letni pregled za leto 2025. Bomo vam pa iz mojega kabineta sicer poslali, tudi vsakemu članu obeh odborov svoj izvod naknadno, teh izvodov bi bilo preveč in ker sem imel samo ročno prtljago na letališču, to najbrž ne bi šlo, ne. Torej če, tamle je na ekranu sicer tudi tale moja Power Point predstavitev, bom pa šel dovolj počasi, tako da pravzaprav je to v pomoč malo meni, malo vam, da lažje sledite, sicer pa nisem pripravil preveč teksta in preveč obremenjeval celo stvar.

Torej, Sodišče Evropske unije je ena izmed institucij Evropske unije, v Evropski uniji kot vemo, velja ravno tako načelo delitve oblasti, pri čemer Evropski parlament in svet skupaj izvršujeta postavodajno funkcijo, Evropska komisija izvršilno funkcijo, Evropski svet igra oziroma figurira kot nekakšen kolektivni šef Unije, in seveda sodišče predstavlja sodno vejo oblasti. Pri tem je po pogodbi o Evropski uniji sodišče samostojna in enakovredna institucija drugim poglavitnim institucijam Evropske unije, to se pravi, nismo v ničemer podrejeni, vezani na nobena navodila, samostojno odločamo ne in v tem okviru kaj predvsem počnemo, izvajamo sodni nadzor nad ostalimi institucijami Evropske unije, to se pravi, ali institucije, ki sem jih ravnokar omenil in tudi nekatere druge ravnajo skladno s pravom Evropske unije, na to bdimo tudi oziroma vršimo sodni nadzor nad spoštovanjem prava Evropske unije s strani držav članic in končno in nenazadnje zagotavljamo enotno in pravilno razlago prava Evropske unije povsod v Evropski uniji. Zdaj sodno vejo oblasti v Evropski uniji sestavljata sodišče in splošno sodišče, ki ju seveda ne gre mešati, in pri tem kratko samo pojasnilo. Sodišče, katerega član sem, je najvišje sodišče v Evropski uniji. Združuje nekako vloge v vlogi tako Ustavnega kot Vrhovnega sodišča, kot jih poznamo v nacionalnih pravnih redih. Ko govorim recimo o vlogi Vrhovnega sodišča, to se pravi, je nek organ, ki je zadnje sodno varstvo za zadeve, kjer so pač pred tem odločale kakšne institucije Evropske unije, ravno tako zagotavlja enotno uporabo prava v Evropski uniji. Kar se tiče pa ustavnega dela, da tako rečem, pa zagotavlja nekakšno zakonitost ali ustavnost reda Evropske unije na ta način, da ugotavlja, ali so akti, ki so nižji od obeh pogodb, to se pravi Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije in pa nižje od Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, skladni s temi akti. To se pravi, tako kot Ustavno sodišče v Sloveniji ali pa v Nemčiji ali pa v Avstriji in v nekaterih drugih državah kjer to poznajo ugotavljajo, ali je nek zakon v skladu z Ustavo, mi odločamo, ali je recimo neka določba neke direktive ali pa uredbe v skladu z recimo pogodbo o Evropski uniji ali pa pogodbo o delovanju Evropske unije. Naša, naše odločitve veljajo, je ta latinski izraz, pravniki imamo to radi,erga omnes, to se pravi, veljajo za vse. Če povem drugače, če mi odločimo v neki zadevi, ki jo sproži na primer slovensko Vrhovno sodišče pred sodiščem Evropske unije, naša odločitev enako velja tudi za Romunijo, pa za Irsko, pa za Portugalsko in tako naprej. In odločamo tudi o najpomembnejših institucionalnih sporih znotraj Evropske unije. To se pravi, kot bomo videli kasneje, odločamo recimo o sporih med parlamentom in komisijo, med državo članico in institucije Evropske unije, in tako naprej. No, Splošno sodišče, ki sem ga omenjal prej, pa je predvsem sodišče prve stopnje za

neposredne tožbe posameznikov, v nekaterih primerih tudi držav članic. Včasih mene ljudje vprašajo, ne, kako lahko posameznik, državljan neke države, Evropske unije, pride pred tvoje sodišče. In moj odgovor je neposredno ne, lahko pa načeloma pride pred splošno sodišče, a ne, na primer, če meni, da je nek akt Evropske unije nezakonit iz takega ali drugačnega razloga oziroma, da mu je kakšna inštitucija Evropske unije povzročila škodo, lahko vloži neposredno tožbo pod določenimi pogoji pred Splošno sodišče, in če tam ne bo uspešen, bo v drugem koraku potem lahko vložil pritožbo in prišel pred sodišče, na katerem sem jaz sodnik. To se pravi, čisto neposrednega pristopa niso tudi nekateri drugi posredni načini, o katerem bom, o katerih bom potem kasneje govoril, ampak čisto neposrednega dostopa pa ni, kar je pa tudi logično. Če smo recimo tako kot Vrhovno sodišče, ne, recimo, nihče ne more, kaj jaz vem, na francosko kasacijsko sodišče kar direktno priti, mora začeti nekje postopek na prvi stopnji pa priplezati gor do Vrhovnega sodišča. Tako.

Jaz bom v svoji predstavitvi govoril, glede na to, da sem sodnik sodišča samo o, ali pa pretežno samo o sodišču. Ne, ker bi bila predstavitev še Splošnega sodišča predolga in verjetno bosta slovenska kolega na Splošnem sodišču ob priliki tudi predstavila svoje delovanje na Splošnem sodišču. No, če govorim zdaj o sodišču, katerega sodnik sem sam. Tam je vsega skupaj 27 sodniških mest, po eno za sodnika iz vsake države članice. Predsednik našega sodišča je Kun Lenart, že kar precejšnje število let, ki ga izvolimo sodniki sami izmed sebe na tajnem glasovanju. Lahko z veseljem povem, da sva s predsednikom Lenartom bila na uradnem obisku v Državnem zboru junija letos pri gospodu predsedniku Državnega zbora, in da je bila to verjetno ena izmed prvih takih obiskov v Državnem zboru po volitvah, zame je pa to tudi bil čisto prvi uradni obisk v tej novi funkciji, prej sem bil, kot verjetno večinoma veste, sodnik in tudi predsednik kasneje Evropskega sodišča za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu, no v tej novi vlogi je bil pa to moj prvi uradni obisk v Sloveniji skupaj s predsednikom, našim in sva obiskala predsednico republike, Državni zbor, Vrhovno, Ustavno sodišče, Vlada pa glih bila prezgodnja, se je konstituirala dva, tri dni po tistem, ko sva prišla.

Včasih me vprašajo, kako pa pride do tega, da je nekdo izvoljen oziroma da postane sodnik sodišča Evropske unije? Zdaj, vsaka država članica ima svoj postopek in pogodbe ne predpisujejo, ne predpisujeta, saj sta dve, uporabljajmo dvojino, ne predpisujeta načina izbire na nacionalni ravni, vendar mora ta način absolutno biti takšen, da zagotovi, da je izbran res kvalificiran kandidat, ki izpolnjuje vse kriterije, ki jih mora imeti sodnik Sodišča Evropske unije, vključno z neodvisnostjo, visoko strokovno in moralno integriteto in biti seveda tudi pravni strokovnjak najvišje ravni. Potem je pa za tem nivojem še drugi nivo, in sicer to je poseben preizkus pred rečemo odbor 255 v Bruslju, tako se imenuje zaradi 255. člena pogodbe o delovanju Evropske unije. Gre za strokovni odbor, ki ga v glavnem sestavljajo bivši sodniki sodišča, dostikrat rečejo "it takes one to recognize one", je angleški pregovor, to se pravi, moraš biti tisti, ki ima take kvalitete, da prepoznaš nekoga, ki ima tudi take kvalitete, da lahko postane, da lahko pride na takšno funkcijo, in v trenutni fazi, v trenutnem stanju je predsednik tega odbora bivši predsednik sodišča Vassilios Skouris. No, in

tam imaš pač neko zelo, zelo resno in poglobljeno zaslišanje in tak med tretjino in četrtino kandidatov je tako ali tako zavrnjenih, ne glede na to, da na papirju v osnovi izpolnjujejo pogoje. Jaz moram reči, da sem zelo užival v tem, ker mogoče tisti, ki me bolj poznate, itak veste, da rad razpravljam o pravnih vprašanjih, tako da meni je bilo zelo všeč, ampak nekateri mi je pa malo manj, če ne gredo skozi. Zdaj, poleg tega je ima sodišče tudi 11 generalnih pravobranilcev, pet držav članic Evropske unije ima stalno mesto generalnega pravobranilca. To so Poljska, iz katere tudi prihaja trenutni prvi generalni pravobranilec gospod Špunar, potem Italija, Francija, Nemčija in Španija. Ostalih šest pa gre po principu rotacije. Slovenija trenutno nima svojega generalnega pravobranilca, bo pa, mislim, da na vrsti spet leta 2033 in bo to potem spet šestletni mandat, ker kot tam piše, je mandat sodnikov šest let. Pravobranilci, če niso iz tistih držav, ki imajo stalne sedeže, ne morejo ponoviti svojega mandata, medtem ko sodniki pa ja, pri čemer je to tudi bolj ali manj pravilo, ker je posebej zaželeno, da se ohranja stalnost sestave sodišča in tako nekateri kolegi, vključno in začenši z našim predsednikom Lenartsom, so tam že zelo veliko število mandatov, da tako rečem. Zdaj, v kakšnih sestavah odloča sodišče, sestave so naslednje: najmanjši senat je senat treh sodnikov, ki odloča o zadevah, ki so relativno enostavno rešljive. Večinoma brez obravnave, brez sklepnih predlogov generalnega pravobranilca in z včasih celo pisnimi posvetovanji. Potem neka najbolj klasična sestava, recimo temu normalna sestava v normalno zahtevnih zadevah je senat petih sodnikov, ki bo dobil zadevo v odločanje, če ne bo posebnega razloga, da bi šla zadeva kam drugam, pred kakšno drugo sestavo. Potem je veliki senat, veliki senat odloča o zadevah, ki so bodisi take, da so da jih sodišče oceni kot posebej pomembne, ali pa, če je država institucija, če je država članica ali pa institucije Evropske unije, ki je stranka postopka, če je stranka postopka, to izrecno zahteva, kar je relativno redko, da bi država članica ali pa institucija to izrecno zahtevala, ni pa, se pa zgodi. Bolj pogosto gre zadeva na veliki senat, ki je sestavljen iz 15 sodnikov, pride pred veliki senat takrat kadar je zadeva ocenjena z naše strani kot posebej pomembna in na leto jih imamo takih enih 50, tako rekoč zmeraj imamo obravnavo o teh zadevah, imamo sklepne predloge in tako naprej in tako naprej. Potem pa največja sestava je pa občna seja. Izjemoma približno enkrat na leto se to zgodi. Sodišče odloča na občni seji takrat kadar gre za zadevo izjemnega pomena, ali pa takrat, kadar bi bil podan predlog za razrešitev, na primer evropskega komisarja, evropskega ombudsmana in podobno iz kakšne druge inštitucije. Zaradi nekih resnejših kršitev. Zdaj pri generalnih pravobranilcih zelo hitro v Sloveniji podobne funkcije v našem sistemu ne poznamo. Oni pravzaprav so nekakšni pomočniki našega nas sodnikov v tem smislu, da analizirajo pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev zadeve in v nekih svojih sklepnih predlogih, kot temu rečemo slovensko, podajo neko mnenje kako, kakšna bi bila najprimernejša odločitev v zadevi oziroma kako kaže razlagati pravo Evropske unije v konkretnem primeru. Njegovi predlogi sodišča ne zavezujejo.

Mi lahko odločimo drugače, ampak tako, v ene tri četrt primerih mi to bolj ali manj sledimo, ne pa nujno.

Zdaj naj grem na konkretne postopke. Pred sodišči vrste postopkov. Ločimo neposredne postopke in tiste, ki niso neposredni. Zdaj pri neposrednih postopkih so eno postopki zoper države članice, lahko tak postopek sproži druga država članica zaradi kršitve prava Evropske unije ali pa to lahko stori komisija zoper članico ravno tako zaradi nespoštovanja. Tu sem dal samo zelo hitro primer, ti postopki države članice zoper državo članico so zelo redki, je pa ravno en tak emblematični primer, slovenski postopek zoper Hrvaško zaradi domnevnega nespoštovanja prava Evropske unije in zaradi neizvršitve arbitražne odločbe, zelo znane, kjer se sodišče EU takrat, leta 2020 je razglasilo za nepristojno, ker ne gre neposredno za vprašanje uporabe prava EU pri izvrševanju arbitražne odločitve. Ampak bistveno bolj pogosti so postopki komisije zoper državo članico zaradi nespoštovanja prava, zaradi nespoštovanja prava Evropske unije, pri čemer gre najpogosteje za to, da država članica v svoj pravni red ni prenesla kakšne direktive in v takem primeru je po tretjem odstavku 260. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije tudi mogoče in praviloma tudi tako je v praksi, da če sodišče ugotovi kršitev, torej da država v resnici ni prenesla direktive v svoj pravni red, takrat pa tako kot bi morala, da ji naloži tudi denarno kazen. Seveda pa to niso edini primeri, ko sodišče ugotovi nespoštovanje prava s strani države članice v postopku, ki ga sproži komisija, ampak gre včasih tudi za čisto dejanske primere, da se na terenu nekaj dogaja, kar ni skladno s pravom EU, in takrat je pa najprej sodba, ki ugotovi to nespoštovanje, naloži državi, naj zadevo uredi v določenem roku, in če ne uredi, potem gre, potem lahko komisija sproži nov postopek, kjer pa pride denarna palica, da tako rečem. In recimo, jaz sem skušal današnje današnjo predstavitev ilustrirati predvsem s postopki, ki se nanašajo na Slovenijo in tak emblematski postopek je komisija proti Sloveniji zaradi odlagališča v Bukovžlaku, kjer so bili več let odloženi zemeljski izkopi, poleg tega pa tudi druge vrste odpadki in Slovenija ni preverjala, kaj vse se tam odlaga, in tudi ne sanirala tega odlagališča tako, kot bi bilo treba, in je najprej že leta 2015 sodišče v postopku komisije proti Sloveniji ugotovilo, da Slovenija s tem v zvezi krši pravo EU, in ker Slovenija to v predpisanem roku ni sanirala, je sledil nov postopek, in je potem lani v mesecu maju sodišče potem ugotovilo, da kršitev še kar traja oziroma, da Slovenija ni odpravila, pardon, da Slovenija v roku ni odpravila kršitve, tako, in naložila pavšalni znesek 1,2 milijona evrov. Zdaj, jaz sem dal tukaj še en primer, Komisija proti Malti v zvezi z državljanstvom za vlagatelje dobro znana shema, da dobiš državljanstvo, če se finančno dobro odrežeš, daj dam. Sodišče je ugotovilo, da to ne gre. Ampak da ne bom predolg, mogoče v takih primerih, če vas bo zanimalo kasneje v diskusiji, ker imam še več tega za predstaviti, pa ni slovenski primer, je pa lahko interesantno za to, ker če nekdo dobi državljanstvo ene države članice, s tem dobi tudi državljanstvo Evropske unije, kajti vsak državljan države članice Evropske unije je hkrati

evropski državljan, državljan Evropske unije in mu iz tega naslova pripadajo različne politične in druge pravice v Evropski uniji, zaradi tega je to pač stvar tudi Evropske unije, kako se državljanstva podeljujejo. Zrcalna zgodba postopkov zoper državo članico so pa postopki zoper institucijo EU, kajti tudi institucija EU seveda lahko krši pravila Evropske unije in se to relativno pogosto tudi ugotovi ne zdaj tako, da bi človeka moralo skrbeti ali institucije EU sploh spoštujejo pravo ali ne. In ali je EU pravna država, saj ne država, ampak pravna tvorba ali ne. Ampak vendarle sodišče tukaj absolutno igra svojo vlogo in tipičen primer je ničnostna tožba po 263. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, kjer lahko država članica vloži tožbo ali pa druga inštitucija Evropske unije zoper akt, ki ga je pač neka druga inštitucija sprejela. In tukaj sem dal primer lansko leto je bil zelo danske proti parlamentu in svetu v zvezi z Direktivo o minimalnih plačah, kjer je Danska trdila, da sta parlament in svet presegla svoje pristojnosti in sodišče EU je, da ji delno dalo Danski prav in delno potem razveljavilo določbo, del določb 5. člena te direktive. Možno je tudi, da inštitucije Evropske unije ne delujejo kot bi morale delovati. Torej, kršitev se lahko pojavi ne zato, ker je inštitucija Evropske unije nekaj naredila, pa ne bi smela, ampak lahko tudi kdaj bi morala kaj narediti, pa ne naredi. In ena taka zanimiva zadeva, ki sem jo pa izbral tudi za to, ki je pokazala, da ne, ni, da tožnik ne zmaga, zmeraj ne, ker do zdaj sem imel skozi take primere, ki sem vam jih podal, da je sodišče ugodilo tistemu, ki je tožbo vložil, zdaj dam pa primer. Ki ni ugodilo, Evropski parlament proti komisiji. Kjer je Evropski parlament od komisije zahteval, da naj sprejme delegirani Akt o začasnem suspenzu vizumske izjeme za državljane ZDA. Državljani ZDA lahko brez vize vstopajo na teritorij Evropske unije. Ni pa nujno vse skupaj to tudi zrcalno. Slovenci seveda lahko pridemo z esto noter tisti, ki ste v zadnjih letih potovali v ZDA, to veste, da nismo, da ne rabimo vize, ampak je esta dosti. Ne velja pa to za vse državljane različnih drugih držav in konkretno za Ciper, Bolgarijo pa Romunijo, vsaj v tistem času to ni veljalo, so rabili vizo ne. In parlament je rekel, aha, Američani ne ravnajo po načelu vzajemnosti, dajmo pa tudi mi, potem ne začasno, začasno suspendirajte, ne, draga komisija, z delegiranim aktom izjemo za Američane ne in jih bo to prisililo, da bodo potem še enkrat razmislili, kaj narediti s Ciprom, Romunijo pa Bolgarijo. Komisija tega ni storila, parlament je vložil tožbo in v tem postopku je potem sodišče tožbo zavrnilo, ker je štelo, da ima komisija politično diskrecijo, da ne more, da ni poštar, po domače povedano, in da lahko razmisli, ali bo ali ne bo tako ravnala. Zdaj nadaljujem s postopki, ki niso več neposredni postopki. In sicer postopek predhodnega odločanja po 267. členu pogodbe o delovanju Evropske unije. In moram pojasniti, da več kot dve tretjini zadev, ki pridejo pred sodišče, so te zadeve, o katerih bom govoril ravno zdaj. Da pojasnim, zakaj je ta postopek zelo pomemben, ker nimamo nič podobnega recimo v Sloveniji in v večini drugih pravnih redov. Za kaj gre? Pravo Evropske unije je del nacionalnega prava držav članic in to pravo se mora uporabljati v mnogih primerih celo neposredno, tudi pred nacionalnimi organi vsak element prava Evropske unije, ampak zelo pogosto pa ja. Seveda obstaja nevarnost, da bi neko določbo prava EU na nek način razlagali. V Romuniji na drug način, v Estoniji, na tretji način, na Irskem, pa na Portugalskem in tako naprej kar je seveda nedopustno. Če je to neki pravni, enoten pravni red. Državljani Evropske unije morajo imeti enako pravno varstvo, ne glede na to, kje so. In za to, da bi zagotovili enotno uporabo

imamo ta postopek predhodnega odločanja, kjer lahko sodišča nacionalnih držav sprožijo postopek in vprašajo nas, kako je treba razlagati neko določbo prava EU in tisto, kar mi rečemo, kako da je treba razlagati. Je potem nujno razlagati na enak način povsod v Evropski uniji. Najvišja sodišča držav imajo pa celo dolžnost, da ko se srečajo z vprašanjem, ki ni oziroma vprašanje razlage določbe prava EU, ki ni popolnoma jasno že na prvi pogled vsem, ki to preberejo, pa celo morajo zastaviti vprašanje, to pa zato, ker če bi neko najvišje sodišče reklo, kar bomo mi po svoje to razložili, bi to postala obvezujoča razlaga v tistem pravnem redu, kar bi bilo pa lahko v Romuniji na en način, v Estoniji na drug način in tako naprej. Zato mi to skušamo poenotiti skozi take postopke. Zdaj bomo govorili, ker sem že skoraj govoril pol ure, 28 minut že po mojem tajmerju tukaj, po mojem merjenju. V zadnjih dveh letih sta bili dve pomembni zadevi, ki sta ju sprožili slovenski najvišji sodišči, eno Vrhovno sodišče, eno pa Ustavno sodišče zadeva / nerazumljivo/ in zadeva Intersero. Obe sta šli pred veliki senat. Torej, sodišče je presodilo, da je šlo za posebej pomembni zadevi. In sta pomembni tudi širše, ne samo za slovenski pravni prostor. Končno in nenazadnje sodišče odloča tudi na drugi stopnji, tako kot sem povedal kot pritožbeni organ zoper sodbe Splošnega sodišča. Torej, če splošno sodišče odloči na en način, se lahko v skoraj vseh primerih posamezniki pritožijo pred sodišče, če jim ni všeč sodba splošnega sodišča oziroma če se z njo pravno ne strinja, če jim ni všeč. Tako, da sem bolj natančen. In potem odločamo mi. Zdaj konkretnega primera ne bom predstavljal, ker čas teče. Tukaj je nekaj statistike. Kot vidite, to so neke številke. Mi rešimo nekaj manj kot tisoč zadev na leto, pripad se ne spreminja bistveno, postopki pa trajajo v povprečju nekaj manj kot leto in pol. To se pravi, to je na nek način še znosno z našega vidika in z vidika tistih, ki iščejo pravico pri nas. Končno še razmerje z nacionalnimi parlamenti. Nacionalni parlamenti načeloma ne morejo nastopati kot stranka pred Sodiščem EU. Načeloma države članice zastopajo njihove vlade, v Sloveniji je to državno odvetništvo. Zdaj evropski parlament kot inštitucija pa lahko nastopa kot stranka, bodisi tožeča, tožena ali pa kot intervenent. No, posebnost je pa prvi odstavek 8. člena protokola številka dve v Lizbonski pogodbi o uporabi načela subsidiarnosti in sorazmernosti. Načelo subsidiarnosti, zelo na hitro, pomeni, da v zadevah deljene pristojnosti, tistih pristojnosti, ki si jih delijo Evropska unija in države članice, je Unija lahko pristojna takrat oziroma Unija lahko ravna takrat, kadar cilja ne morejo ustrezno doseči države same in ga lahko bolje dosežejo skupaj tako da ravna unija. Zdaj po slovenskem pravnem redu, ne more direktno nastopati kot tožnik Državni zbor in tudi v večini drugih držav je tako, da ne more Nacionalni parlament nastopati kot tožnik, zaradi kršitve tega načela pred sodiščem. Pri nas je tako po Zakonu o sodelovanju državnega zbora in vlade v zadevah Evropske unije, da državni zbor ob kršitvi subsidiarnosti sprejme nalog za vložitev tožbe, nato pa Državno odvetništvo v imenu Republike Slovenije vloži tožbo. Imamo pa recimo izjemo v primeru Francije, kjer lahko njihova narodna skupščina, kar je njihov parlament ali smo bili nacionalni, sama vloži tožbo in je to tudi storila v zvezi s Paktom o migracijah. In imamo trenutno pendentno zadevo, o kateri bolj

podrobno ne smem govoriti, ker sem celo član velikega senata in je zadeva odprta pred velikim senatom, ki jo je pa pri njih lahko vložila. Narodna skupščina in vlada. Francoska izrecno poudarja, to ni naša tožba, to ni francoska tožba, mi s tem nimamo nič, to je stvar parlamenta, francoskega. Tako da kot zanimivost. Če boste želeli kasneje v razpravi, lahko govorimo še o kakšnih odprtih slovenskih zadevah, o sodelovanju Slovenije in tako naprej. Ampak zdaj tako, da ne bo to samo monolog, ampak res dialog bi se jaz vam zahvalil za vašo pozornost in bi se prepustil vam z vprašanji za to, da se bomo pogovorili o tistih zadevah, ki vas res najbolj zanimajo. Hvala lepa in se veselim diskusije.