Hvala lepa za besedo. Dobro jutro vsem prisotnim. Vrhovno sodišče je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa upravičence, ki smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče zahtevo vlaga v zvezi s konkretnim primerom, v katerem je ZVZ vložil začasni skrbnik obsojenca, ki je bil postavljen pod začasno skrbništvo. Ker začasni skrbnik obsojenca v izpodbijani zakonski določbi ni naveden med upravičenci. Vrhovno sodišče meni, da je določba v tem delu v neskladju s pravico do enakosti pred zakonom in v neskladju s pravico do enakega varstva pravic. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi protiustavnost izpodbijanega dela zakonske določbe ter določi način izvršitve svoje odločbe. V mnenju se najprej opredeljujemo do procesnega vprašanja ali je Vrhovno sodišče izkazalo koneksnost med konkretno zadevo, o kateri sodi in domnevno protiustavno ureditvijo. Na podlagi podatkov, ki jih je Državni zbor prejel od ustavnega sodišča v ustavnem sporu menimo, da Vrhovno sodišče ni izkazalo, da bi moralo v konkretni prekinjeni zadevi uporabiti izpodbijano zakonsko ureditev na protiustaven način. Iz vsebine zahteve izhaja, da je vrhovno sodišče upravičenost vlagatelja ZVZ presojalo le z vidika njegovega statusa začasnega skrbnika obsojenca, ni pa presojalo njegove upravičenosti z vidika njegovega statusa obsojenčevega zagovornika, čeprav je vlagatelj v ZVZ navajal, da je upravičen vložiti po obeh kriterijih. Menimo, da brez te presoje ni mogoče šteti, da je mogoče izpodbijano določbo uporabiti le na protiustaven način. V skladu z ureditvijo v Družinskem zakoniku se pri postavitvi odrasle osebe pod začasno skrbništvo slednji več ne odvzame poslovne sposobnosti, zato začasni skrbnik več ne nadomešča volje osebe pod skrbništvom. Veljavnost pravnih poslov, ki jih sklene odrasla oseba pod začasnim skrbništvom, pa se presoja primerljivo kot veljavnost pravnih poslov, ki jih sklene

mladoletna oseba, starejša od 15 let. V pooblastilu zagovorniku je enostranski obligacijsko pravni posel, ki ga po ZKP lahko veljavnost sklene tudi mladoletnik, saj ima slednji pravico, da si sam izbere zagovornika. Vrhovno sodišče pa ni preverilo, kaj za ustavno skladno uporabo izpodbijane določbe pomeni ta okoliščina. Če bi Vrhovno sodišče pred prekinitvijo postopka namreč ugotovilo, da je obsojenčev zagovornik upravičena oseba za vložitev ZVZ, bi po našem mnenju Vrhovno sodišče izpodbijano zakonsko določbo lahko uporabilo ustavno skladno tudi brez intervencije Ustavnega sodišča.

V nadaljevanju mnenja se opredeljujemo tudi do vsebinskih zatrjevanj neskladnosti z Ustavo, v kolikor bi Ustavno sodišče šlo v vsebinsko presojo menimo, da zatrjevana neskladnost izpodbijane določbe s pravico do enakosti pred zakonom ni utemeljena. Ne strinjamo se s trditvijo Vrhovnega sodišča, da so popolno procesno sposobni obsojenci z vidika dostopa do ZVZ obravnavani drugače kot obsojenci pod začasnim skrbništvom. Obema kategorijama je namreč dana možnost z lastno aktivnostjo doseči vsebinski preizkus ZVZ.

Končno še menimo, da ni utemeljeno niti zatrjevano neskladje s pravico do enakega varstva pravic, ki vsebuje tudi zahtevo po enakosti orožij med nasprotnima strankama. V obravnavanem primeru je ta enakost orožij zagotovljena, saj imata pravico vložiti ZVZ tako državni tožilec na eni strani, kot tudi obdolženec in njegov zagovornik na drugi strani. Pri tem pa ni pomembno, ali sta pravico do vložitve ZVZ izkoristila bodisi samo obdolženec, samo zagovornik ali pa oba hkrati.

Glede na navedeno Ustavnemu sodišču predlagamo, naj zahtevo za oceno ustavnosti zavrže, podredno pa ugotovi, da prvi odstavek 421. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. Hvala lepa.