Spoštovane državljanke in državljani! Bizarno je, do katere točke smo prišli. V tem mandatu smo očitno priča situaciji, ko je treba znova in znova preverjati, ali besede v zakonih sploh še pomenijo to, kar naj bi pomenile. Danes moramo preveriti nekaj povsem preprostega, kaj pomeni beseda preden. Skratka, osnove slovenščine. Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi v 28. členu jasno določa, navajam: "Državni zbor lahko razpiše posvetovalni referendum, preden končno odloči o posameznem vprašanju." Torej preden in ne potem, ne takrat, ko je parlament že odločil, in ne kot ponovljeno politično glasovanje o lastni odločitvi. Preden in prav to je jedro današnje razprave.

Državni zbor je junija letos sprejel novelo Zakona o lokalnih volitvah, s katero je državljanom tretjih držav s stalnim prebivališčem odvzel že pridobljeno pravico glasovanja na lokalnih volitvah. Pravico, ki so jo imeli četrt stoletja. O tem vprašanju je ta parlament torej že odločil. Zakonodajni postopek je s tem zaključen, zakon sprejet in s tem se vloga parlamenta konča. Nato so na vrsti ljudje. Nato je na vrsti postopek ljudske iniciative, ki je pred vrati in začenja zbiranje podpisov. Ista koalicija pa zdaj predlaga še posvetovalni referendum o istem vprašanju, o vprašanju, ki ga je sama zakonsko zapečatila že meseca junija. To je čisti cinizem, posmeh ljudem in neposreden napad na neposredno demokracijo. To je zloraba demokratičnih institutov proti demokraciji sami. Če bi koalicijo res zanimalo mnenje ljudi, bi jih to vprašala, preden je zakon sprejela. Ker pa izid posvetovalnega referenduma po 29. členu ZRLI za Državni zbor sploh niti ni zavezujoč, se zastavlja še dodatno ključno vprašanje, kakšen je sploh pravni učinek tega referenduma. Praktično nikakršen, nič, goli, nič ni ga.

Pred seboj imamo hibridni referendum, nekakšen naknadni posvetovalni referendum, ki ga naša zakonodaja sploh ne pozna. Gre za pravni zvarek vladajoče koalicije, ki pomeni nevaren precedens in unikum v celotni dosedanji parlamentarni praksi. Nekaj doslej nevidenega. Ozadje tega manevra je seveda gola politična taktika. Gre za politični dribling in izigravanje državljank in državljanov. Koalicija je ugotovila, da se je civilna družba odzvala, videla je, da želijo ljudje uporabiti ustavni mehanizem in odločati o zakonu, ki jim jemlje pravice. In to, kar pravkar počnete je dejansko skrajno nevarno. S tem precedensom rušite ustavni red in načela pravne države. S svojim ravnanjem koalicija ne krši le 28. člena ZRLI, temveč neposredno posega v 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna država. Načelo pravne države pa zahteva, da oblast deluje predvidljivo ter v skladu z vnaprej določenimi pravnimi normami in procesnimi pravili. Koalicija pa si ta pravila prikraja sproti, glede na dnevne potrebe in glede na to, kako želi

preusmeriti pozornost javnosti od številnih spornih ravnanj, ki so se nabrala v dobrih dveh mesecih od nastopa te Vlade. Prav tako se s tem manevrom izigrava 90. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja zakonodajni referendum. Naša ustava natančno razmejuje, kdaj odločajo poslanci in kdaj ter na kakšen način lahko ljudstvo na naknadnem zakonodajnem referendumu zakon zavrne, vi pa s tem predlogom ustvarjate ustavno nepredviden institut naknadnega posvetovalnega referenduma, ki ga slovenski pravni red, kot sem že povedala, preprosto ne pozna. In to vodi v ustavno anarhijo in popolno razgradnjo našega parlamentarnega sistema. Neposredna demokracija ne sme postati orodje parlamentarne večine za blokiranje volje ljudi, preprosto ne sme.

Ustava v 43. členu določa, da je volilna pravica splošna in enaka, hkrati pa izrecno dopušča, da zakon določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. Zakonodajalec ima torej pri urejanju tega vprašanja določeno polje odločanja. Drži. Nima pa neomejene politične licence, da bi že vzpostavljene pravice krčil na podlagi predsodkov, politične računice in kampanje proti določeni skupini prebivalstva. In vsaka kolikor toliko demokratična oblast to ve - no, je vedela do sedaj. Kajti ljudje, o katerih govorimo niso nek abstrakten problem tujcev, govorimo o posameznikih, ki imajo v Sloveniji stalno prebivališče, o ljudeh, ki so tukaj pet let ali več, Tukaj delajo, plačujejo davke in prispevke, tukaj živijo njihovi otroci, tukaj uporabljajo vrtce, šole, zdravstvene domove, javni prevoz in ceste. Lokalne politike, o katerih naj bi odločali, jih vsak dan neposredno zadevajo prav toliko kot njihove sosede s slovenskim ali evropskim državljanstvom. In zdaj naj bi nekdo iz Maribora, ki ima nemško državljanstvo, imel večjo politično pravico soodločanja o mariborskem vrtcu, javnem prometu ali stanovanjski politiki kot njegov sosed s srbskim državljanstvom? In ne le to, nemški državljan sploh ne potrebuje stalnega prebivališča, da lahko voli. Srbski državljan, ki pa ima stalno prebivališče, ki ga pridobi šele po petih letih bivanja pri nas, in je več kot četrt stoletja nemoteno volil na lokalni ravni, pa te pravice po novem ne bi imel več. Zakaj? Ker se eden piše Müller, drugi pa Petrović, a zato? Leta 2002 je bila ureditev zastavljena drugače. Ne zato, ker bi takrat kdorkoli izgubil razum, ampak ker je bilo razumljeno osnovno načelo: lokalna demokracija temelji na življenju v skupnosti. Če nekdo pet let živi v Mariboru, tam plačuje davke, njegovi otroci obiskujejo tamkajšnje šole in se vsak dan vozi po tamkajšnjih cestah, potem ga odločitve lokalnih oblasti še kako konkretno zadevajo, zadevajo na ravni vsakdanjega življenja. Njegovo državljanstvo ne spremeni dejstva, da je nepogrešljiv del lokalne skupnosti. Zdaj pa se tem ljudem pravica jemlje, kar pomeni velik politični korak nazaj in resno nižanje demokratičnih standardov.

Še bolj problematična pa je retorika, s katero se ta odvzem pravic utemeljuje. Poslušali smo trditve, da tujci množično vplivajo na izide volitev, da jih kandidati organizirano vozijo na volišča in da je denimo v Kranju takšnih volivcev kar 6 tisoč. Toda ko pogledamo uradne podatke, se te neresnice sesujejo kot hišica iz kart. V Kranju je bilo med tujci skupaj 3 tisoč 792 volilnih upravičencev, na zadnjih lokalnih volitvah pa jih je glasovalo natanko 324. Na ravni celotne Slovenije je glasovalo 7 tisoč 354 državljanov tretjih držav. To je pičlih 0,84 odstotka. Niti 1 odstotek. Iz tega ustvarjati skrito politično vojsko, ki naj bi krojila slovenske lokalne volitve, je skrajno manipulativna politična propaganda. Nato je tu še argument desnice o pripadnosti kraju, češ da ljudje, ki niso rojeni tukaj, ne poznajo tradicije, običajev in lokalnih potreb. Toda človek, ki pet let živi v neki občini, zelo dobro ve ali avtobus vozi pravočasno, ve ali je vrtec predrag, ve, koliko znaša njegova najemnina, in ve, ali je zdravstveni dom dostopen. Morda res ne pozna vaše

idealizirane predstave o tradiciji, več kot odlično pa pozna svojo položnico, svojo najemnino in svojo plačo. In mimogrede, mnogi od teh ljudi so zelo dobro spoznali tudi tradicijo izkoriščanja tuje delovne sile, tradicijo neplačevanja opravljenega dela in miselnost, da človeka potrebujemo le, dokler dela, nato pa ga želimo izločiti iz politične skupnosti. Pridi, delaj, plačuj in molči. To je dejanska politika, ki jo razkriva vaše referendumsko vprašanje. Tukaj pa trčimo ob širši problem. Ta referendum ni le referendum o tujcih. O ne, je del širšega političnega vzorca, v katerem oblast načrtno išče manjšinske skupine, ki jih lahko predstavi kot krivce za težave večine. Enkrat so to tujci, drugič prejemniki socialnih transferjev, tretjič so to Romi, četrtič LGBTQ+ osebe, petič nevladne organizacije. Vedno je treba najti nekoga, ki je dovolj šibek, dovolj drugačen in seveda dovolj priročen, da se ga izpostavi kot dežurnega krivca. To je vaša preizkušena politična receptura. Ko ne morete zagotoviti dostopnih stanovanj, ponudite tujca kot problem, ko ljudje nedopustno dolgo čakajo na zdravnika, ponudite tujca kot problem. Ko so plače prenizke in je javni sistem pod pritiskom, prst usmerite v nekoga drugega, medtem pa ključni realni problemi ostajajo nerešeni. Tudi zato je ta referendum politično tako priročen, ker ustvarja meglo. Ker se bo na isti dan odločalo o več vprašanjih in se bo razprava o odvzemu pravic izrabila za preusmerjanje pozornosti od tem, ki vas politično resnično skrbijo, recimo o politični policiji.

Problem torej ni le v sami vsebini vprašanja, temveč v grobi in doslej ne videni zlorabi samega instituta referenduma. Ustava v 90. členu jasno opredeljuje zakonodajni referendum kot orodje, s katerim lahko ljudstvo odloča o usodi zakona, ki ga je sprejel parlament. In prav to se zdaj dogaja. Civilna družba želi uporabiti ta ustavni mehanizem, oblast pa poskuša z lastnim manevrom ustaviti in prehiteti voljo ljudi. To je ključna razlika med resnično demokracijo in politično manipulacijo. Demokratičnih postopkov. Zato naš glas proti temu predlogu ni glas proti referendumu, prav nasprotno, je glas za referendum, ki ga zahtevajo ljudje, je glas za spoštovanje 28. člena ZRLI, ki zahteva, da je posvetovalni referendum predhodno posvetovanje, ne pa naknadno anketiranje o že sprejeti odločitvi. Je glas za 2. člen Ustave in načelo pravne države, je glas za pravico ljudi, da nemoteno izvedejo zakonodajni referendum po 90. členu Ustave, predvsem pa je to glas proti temu, da bi si parlamentarna večina poljubno prilagajala pravila igre za lastne politične potrebe.

Naj bo popolnoma jasno: Levica podpira pravice ljudi, ki so si tukaj ustvarili življenje. Da sodelujejo pri odločanju o skupnosti, v kateri živijo. Ne zato, ker so tujci, ampak zato, ker so ljudje, ki soustvarjajo našo družbo. Če bi vam bila pripadnost skupnosti resnično pomembna, bi razumeli, da pripadnosti ne ustvari žig v potnem listu, pripadnost nastaja skozi življenje, delo, sosedske odnose, skozi šole, vrtce, javni prevoz in vsakodnevna prizadevanja. Človeka ne moreš integrirati tako, da mu najprej odvzameš pravice, nato pa mu očitaš, da ni dovolj integriran. To je politično izživljanje in skrajno arogantna in cinična degradacija ljudi. Izjemno nevarno je, ko oblast začne poljubno določati, kdo je pravi člen oziroma član družbe in kdo ne. Zgodovina nas uči, da se kršenje političnih pravic nikoli ne začne pri večini, vedno se začne pri tistih, za katere je javnost najlažje prepričati, da so manj pomembni, manj vredni, manj naši.

Zato danes ne odločamo zgolj o nekem tehničnem referendumu. Odločamo o tem, ali bo parlamentarna večina neposredno demokracijo spoštovala kot ustavno varovano pravico ljudi ali pa jo bo zlorabila kot politično orožje proti njim.

V Poslanski skupini Levica bomo enotno glasovali proti razpisu tega posvetovalnega referenduma.

Ne zato, ker bi se bali ustavne presoje ljudstva, temveč ravno nasprotno, ker ljudem zaupamo preveč, da bi jim podtaknili politični nadomestek za referendum, ki ga sami utemeljeno zahtevajo. Če verjamete v resnično demokracijo, pustite ljudem, da odločajo o vnaprej znanih pravilih, ki veljajo za vse. Če verjamete v pravno državo, potem spoštujte besedo, ki jo določa 28. člen ZRLI preden. Danes je za posvetovalni referendum prepozno, spoštovana desnica oziroma koalicija, zakon ste že sprejeli.

Hvala lepa.