Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, lep pozdrav vsem tukaj prisotnim. Tudi jaz bom podobno začela, da imam enostavno malo problem z vsemi temi vašimi posvetovalnimi referendumi. Pa ne zato, ker ne bi cenila kako se bodo ljudje odločili na referendumih, ker je to seveda njihova demokratična pravica. Ampak pač imam tudi jaz nekako občutek, da vi na desni pač želite imeti ljudi kot neko statistično maso, bom rekla, ali pa pač ljudi uporabiti kot orodje za neko politično mobilizacijo, aktivacijo, ki samo moraš pravilno postaviti vprašanje, na katerega v bistvu ti dobiš želeni odgovor. Čisto enostavno. In to pač vi delate s temi vsemi tremi referendumi. V bistvu na nek način zlorabljate enostavno volilno maso, zlorabljate ljudi. Ker enostavno, ko sem si pogledala vsa ta tri vprašanja, se ponavlja skozi ista formula, ista formula. Naj prevzamete nek zapleten ali pa dolgoročen problem, ki je za nas vse problem, Potem pa izberete neko besedo ali pa en del stavka, ki seveda vzpodbudi čustva. Ne vem, tu

recimo v tem primeru socialni prejemnik, denarna socialna pomoč, v katerem pri vseh nas se vzbudijo določena čustva. Na to pa seveda vprašanje postavite tako, da je odgovor seveda samoumeven za vse nas. Pozabljate pa seveda na nekaj, kar molčite ali pa boste zamolčali seveda ljudem posledice takšnih vprašanj, posledice. To pa enostavno nekako pustite, pač enkrat se bo mogoče od tega kaj rešilo ali pa tudi nič. In to ni moč ljudem, to ni skrb za ljudi, to je čisto navaden politični marketing oziroma vaša politična manipulacija.

Zdaj, če pogledamo to vprašanje, o katerem je danes že bil, seveda je bilo govora. Torej, ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbenega koristnega dela. Torej, kot sem rekla že prej, ko vsak prebere to vprašanje, ja, pa čujte, pa saj se vsi strinjamo, avtomatično se strinjamo, da vsak, ki je sposoben, naj tudi dela. Pa jaz mislim, da tukaj ni v enega človeka, ki bi mislil drugače. Torej, kdo bo temu nasprotoval, ne vem. Jaz sem za to, da se seveda ljudi, ki so sposobni delati, da se spodbuja k delu, ker tudi to pomeni, da jim dajemo s tem neko odgovornost družbi, odgovornost sebi. In seveda sem tudi jaz za to, da pač socialna država človeku pomaga, da pride do zaposlitve in samostojnosti. Ampak o tem, kar se pogovarjamo, je to en kompleksen problem in to ni enostavno nek slogan, ki ga tukaj vržemo med ljudi. In to vprašanje, kot sem že prej rekla, se mi zdi zelo zavajajoče. ker človek pač ni številka na papirju. Problem, ki ste ga izpostavili, so delovno sposoben, objektivne ovire. In če je nekdo formalno delovno sposoben, to še ne pomeni, da bo jutri kar imel službo na tak ali na drugačen način. Kaj, če je recimo nekdo star 55 let, pa ga noben noče več zaposliti? Kaj če nima, kot je bilo že prej omenjeno, neke določene izobrazbe za tisto delovno mesto ali pa za tisto? Kaj, če je ne vem kaj, če živi v kraju, kjer služb ni. Kaj, če ima, ne vem, težave, ki niso dovolj velike, recimo za neko invalidsko upokojitev ali pa kaj drugega, so pa dovolj velike, da težko dobi ali pa da se drži nekega tempa dela kot, bom rekla, normalno zaposlen. In zelo lahko je seveda reči delaj, jasno. Veliko težje pa je seveda potem ljudem resnično najti delo. In zato se mi pač zdi zelo nevarno, da iz tako kompleksnega socialnega vprašanja seveda, delate tukaj kar ali pa postavljate vprašanje za referendum, ker ljudem tukaj ponujate zelo preprost občutek jaz delam ali pa mi delamo, zakaj bi, nekdo drug pa dobiva enostavno kar tako socialno pomoč in to je človeško, kot sem prej rekla. To je vsem razumljivo. To je tisto, kar kot sem prej povedala v tej vaši formuli, seveda spodbudi čustva pri ljudeh, ampak država seveda ne sme oblikovati svoje socialne politike na podlagi zavisti. Torej, jaz delam, zakaj on ne dela, ker socialna pomoč niti ni nagrada, niti ni dopust in tudi ni plača kot takšna. Je enostavno pomoč človeku, ki si pač minimalnega preživetja ne more sam zagotoviti. In če je človek sposoben delati, ga seveda moramo pripraviti, ga moramo spraviti v delo. To so pa rešitve socialne politike. In zato v bistvu nekako, lahko rečem, sem za aktivacijo, absolutno, ampak aktivacijo, ko gre za usposabljanje, ko gre za izobraževanje, ko gre za pomoč pri iskanju zaposlitve, torej takšno aktivacijo, da človek dobi možnost, da se seveda postavi na svoje noge. In ta referendum oziroma to referendumsko vprašanje, ki ga seveda postavljate, to ni neka institucija, kjer bomo mi odločali ali pa ljudje odločali o socialni politiki z enim stavkom, ki zveni sicer pravično, ko ga na hitro prebereš, ampak dokler resnično ne pogledamo koga, bomo s tem seveda resnično udarili. Ker če imamo problem s socialno politiko,

ga seveda je treba reševati tukaj, torej z nekimi konkretnimi številkami, s podatki, konkretnimi ukrepi in pa seveda tudi z zakoni, ne pa z referendumskim vprašanjem. Ker to je vprašanje, ki spodbudi jezo pri ljudeh do tistih, ki celo imajo manj. Kaj, to si želimo? In to se meni ne zdi niti malo neka resna razprava o socialni politiki. Kot sem že prej rekla, to je čisti politični marketing na račun najbolj ranljivih. In na koncu še naj dodam: ne podcenjujte ljudi, ne podcenjujte jih. Ker če jim že dajete glasovnico v roke, jim morate dati seveda tudi celo resnico, ne pa samo lepo zapakiranega vprašanja, na katerega že sedaj veste odgovor. Ker referendum ne sme biti vaša politična reklama. In če resnično verjamete v te predloge, kar ste seveda tukaj navedli in jaz se strinjam tudi z vami, potem jih povejte naravnost, postavite konkretno vprašanje, brez nekih bleščic, brez nekih teh čustvenih sprožilcev vedno, ko točno veste, na kaj palijo, bom rekla, ljudje. In probajte to narediti brez političnega marketinga, potem pa se naj resnično ljudje odločijo.

Hvala lepa.