Ja, hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj. Torej, danes bomo govorili o temi, o kateri se ljudje velikokrat vsakodnevno pogovarjajo, in sicer na tem mestu v takšnih razpravah je velikokrat pogosto tudi vprašanje ali je prav, da nekdo vsako jutro ostane, gre v službo, dela 8 ur, plačuje davke in prispevke, nekdo drug, ki pa je prav tako zdrav in delovno sposoben, pa več let prejema denarno socialno pomoč, ne da bi po drugi strani kot družba od njega pričakovali bolj aktivno aktivacijo v sam sistem zaposlovanja.

Zdaj naj na tem mestu najprej povem, da to vprašanje seveda ni uperjeno proti ljudem v stiski. Nikakor. Namreč, vsakdo lahko izgubi službo, lahko mu propade podjetje, vsak človek se lahko znajde v življenjski situaciji, ko kljub trudu za nekaj časa ne more si zagotoviti sredstev za preživljanje. In prav zato je prav, da imamo za ta namen tudi socialno državo, torej da država, ki je socialna, v tem primeru človeka ne pusti samega. Toda po drugi strani denarna socialna pomoč mora biti predvsem varnostna mreža, ki človeku pomaga premostiti težko obdobje. Pri človeku, ki pa je sposoben delati, pa mora biti cilj sistema predvsem njegova ponovna aktivacija in kjer je to mogoče, seveda tudi vrnitev na delo. In tu pridemo do problema, o katerem se danes premalo govori in po katerem, vsaj predlagatelji tega referendumskega vprašanja menimo, da ni dovolj sistemsko urejeno.

Zdaj, število brezposelnih prejemnikov denarne socialne pomoči se je res v zadnjih letih zmanjšalo. Kar je dobra novica. Toda za to številko se skriva nekaj predvsem manj spodbudnega. To pa je, in sicer, da če operiram z zadnjim javnim podatkom Zavoda za zaposlovanje, in sicer decembra 2025 je bilo med 18480 brezposelnimi prejemniki denarne socialne pomoči, kar 11097 oziroma približno 60 odstotkov takšnih, ki so dolgotrajno brezposelni. Njihovo povprečno trajanje brezposelnosti pa je znašalo 34,3 mesece, torej skoraj tri leta. Torej, kot sem povedala, to so uradni podatki Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. To torej pomeni, da naš glavni problem danes ni število ljudi, ki so brezposelni oziroma ki prejemajo denarno socialno pomoč, ampak problem ostajajo predvsem tisti, ki več let ostajajo zunaj trga dela oziroma brez kakršnekoli zaposlitve. In na tem mestu si moramo zastaviti vprašanje, ki seveda ni prijetno, je pa nujno. Torej, ali človeku, ki je delovno sposoben in nima nekih objektivnih ovir za delo, res pomagamo s tem, da mu skozi vse te mesece, leta zagotavljamo denarni transfer, ne da bi od njega tudi pričakovali neko bolj aktivno vključevanje v sam sistem zaposlitve. Zdaj, predlagatelji referenduma menimo, da mora dobra socialna država pomeniti oboje. Prvič, pomoč takrat, ko je človeku potrebno, in na drugi strani tudi aktivacijo, kadar je človek sposoben delati.

Da je prav dolgotrajna odvisnost delovno sposobnih ljudi od denarne socialne pomoči eden od izzivov našega socialnega sistema, kažejo tudi uradni vladni dokumenti, pa ne samo trenutne vlade, ampak tudi prejšnje in še prejšnje za nazaj. Namreč, med cilji vladne socialne politike skozi več let je bilo posebej opredeljeno zmanjševanje števila dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči, ki so za delo tudi zmožni. Torej, cilj ostaja jasen: človeku pomagati, ko pomoč potrebuje, in hkrati preprečiti, da bi pri delovno usposobljenem posamezniku ta začasna pomoč postala tudi dolgotrajno stanje. In vprašanje je, ali imamo trenutno v veljavni zakonodaji za to tudi dovolj učinkovite instrumente. Zdaj takšno razumevanje kot gremo v smeri predlagatelji referenduma, torej takšno razumevanje socialne države seveda ne bi bila neka slovenska posebnost, ampak ta nova ideja gre v isto smer kot že vrsto let tudi evropska socialna politika. Namreč Svet Evropske unije je leta 2023 sprejel priporočilo o ustreznem minimalnem dohodku, ki zagotavlja aktivno vključevanje v sam sistem zaposlitve. Torej, že sam naslov dokumenta pove, da gre za minimalni dohodek, ki pa zagotavlja aktivno vključevanje v sistem zaposlovanja. Torej,

cilj je boj proti revščini in socialni izključenosti ter na drugi strani hkrati spodbujanje vključevanja na trg dela tistih, ki so za to sposobni. Pristop torej, ki ga zagovarjamo, je zagotoviti človeku socialno varnost, ko jo ta potrebuje. Tistega, ki je sposoben delati, pa spodbuditi in mu pomagati k njegovi ponovni aktivaciji oziroma zaposlitvi. Seveda, da ne boste me napačno razumeli, Evropska unija državam članicam ne predpisuje družbeno koristnega dela kot konkretnega instrumenta. In tega ne trdim, ampak odpira pa vprašanje, ali bi lahko bilo družbeno koristno delo eden od instrumentov nadaljnje aktivacije brezposelnih ljudi tudi v Sloveniji. V slovenski zakonodaji že imamo načelo odgovornosti in aktivacije posameznika in nam torej to načelo ni tuje glede na to, kako poteka trenutni sistem. Namreč, že danes mora posameznik v okviru svojih sposobnosti sodelovati pri izboljšanju svojega socialnega položaja. Namreč, Zakon o socialno varstvenih prejemkih pozna tako imenovane krivdne razloge v primeru, če posameznik brez utemeljenega razloga zavrača, se izogiba ali pa opušča aktivnosti, ki bi lahko pripeljale do zaposlitve oziroma drugega načina izboljšanja njegovega socialnega položaja in seveda to lahko vpliva tudi na njegovo upravičenost do denarne socialne pomoči. Zdaj na to v svojem mnenju opozarja tudi Zakonodajno-pravna služba. Torej niti načelo, da ima delovno sposoben prejemnik denarne socialne pomoči poleg pravic tudi določeno obveznost, torej ni novo in tudi v tem primeru, v kolikor bo referendum dobil zeleno luč, ne bi bilo novo. Vprašanje, ki pa ga odpiramo na tem mestu z referendumom pa je, kaj takrat, ko nič od tega, ki je trenutno na voljo v določenem trenutku pri posamezni osebi, ne vpliva na to, da bi se aktivno angažirala v sam sistem zaposlitve. Namreč, če je človeku na voljo primerna zaposlitev, je seveda cilj jasen, da se zaposli. Če je na voljo ustrezen program trenutne aktivne politike zaposlovanja, usposabljanja, izobraževanja ali socialne aktivacije, je prav, da se posameznik v to tudi vključi. Kaj pa v primeru, ko trenutni instrumenti, ki so na voljo, ne ponujajo zadostne rešitve za to, da bi se posameznik v sistem zaposlovanja tudi aktivno angažiral? Tukaj pa se pojavi vprašanje, ali je za človeka in družbo bolje, da ostane potem tak posameznik popolnoma neaktiven? Ali pa je smiselno torej, da se v razumnem obsegu in seveda v skladu z njegovimi sposobnostmi vključi tudi v delo, ki pa bo na drugi strani tudi v korist skupnosti? Zdaj, predlagatelji tega referendumskega vprašanja seveda vsekakor menimo, da je aktivacija boljša, tako seveda za posameznika kakor tudi za družbo. In na drugi strani si ne moremo zatiskati oči, seveda, da takšnih del v Sloveniji zagotovo ne manjka. Namreč, lokalne skupnosti potrebujejo pomoč, pomoč pri urejanju okolja in javnih površin, humanitarne organizacije pri svojih dejavnostih. Pomoč je potrebna pri raznih okolijskih akcijah, kulturnih, športnih dogodkih, tudi pri različnih dejavnostih za starejše in tako dalje. Še enkrat želim opozoriti, da bo popolnoma jasno o kom govorimo, ker seveda pri tem vprašanju nimamo v mislih tistih ljudi, ki so bolni. Ne govorim o invalidih, tudi ne o ljudeh, ki zaradi zdravstvenih, družinskih in drugih objektivnih okoliščin ne morejo delati. Ne govorimo o staršu ali skrbniku, ki zaradi skrbi za otroka ali drugega družinskega člana objektivno ne more biti vključen v takšno delo. Govorimo pa o delovno sposobnih osebah, ki objektivnih ovir za to delo nimajo. In trenutno glede na sistem, ki ga imamo mu noben instrument ne zagotavlja, da bi se na ta način v ta sistem zaposlovanja tudi aktivno vključil. Strinjamo se torej, da mora socialna država človeka, ki ne more delati,

delati, zaščititi, a hkrati menimo, da je povsem upravičeno od človeka, ki lahko dela, tudi pričakovati določeno mero odgovornosti in angažiranja do skupnosti. In zato se naše referendumsko vprašanje, o katerem naj odločijo ljudje, glasi takole: ali ste za to, da se pravica do denarne socialne pomoči za delovno sposobne osebe, ki nimajo objektivnih ovir za delo, pogojuje z njihovim aktivnim opravljanjem družbeno koristnega dela? Pri tem pa je treba seveda zelo jasno določiti tudi meje tega, kar predlagamo. Namreč seveda ne zagovarjamo, da bi bilo to družbeno koristno delo kakršnakoli kazen ali pa stigmatizacija posameznika in predvsem seveda ne sme postati to poceni ali brezplačna delovna sila, ki bi nadomestila redno zaposlitev. Njegov namen je izključno biti aktiviran oziroma aktivacija posameznika, ohranjanje delovnih navad, socialna vključenost, pridobivanje izkušenj in vzdrževanje stika z delovnim okoljem, kjer je to mogoče. Pa seveda tudi posledično približevanje tega posameznika kasneje tudi redni zaposlitvi. Zdaj vlada predlog za razpis posvetovalnega referenduma s takšno vsebino podpira. V svojem mnenju celo vlada ugotavlja, da gre za pomembno družbeno in socialno politično vprašanje, povezano z razmerjem med solidarnostjo in odgovornostjo posameznika, socialno vključenost ter pravičnim, učinkovitim in vzdržnim sistemom socialnega varstva. In prav pravičnost je pri tem pomembna, ker mora delovati seveda v obe smeri, kar pomeni zaščititi človeka, ko ta pomoč potrebuje, po drugi strani pa menimo, da je povsem legitimno govoriti o ljudeh tudi, ki ta sistem vzdržujejo, namreč o človeku, ki vsak dan vstane, gre na delo, o delavcu, podjetniku, obrtnikov, kmetu, torej o vseh tistih, ki plačujejo te davke in prispevke ter s tem financirajo naš sistem socialne varnosti. Namreč tudi oni imajo pravico pričakovati, da je sistem pravičen, da bo država pomagala človeku, ki je pomoči resnično potreben in tudi da bo na drugi strani posameznik, ki lahko nekaj stori za izboljšanje tega svojega položaja, to tudi naredil. Torej to pomeni pravičnost v obe smeri, ki mora biti zagotovljena.

Zdaj, pred seboj imamo tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki opozarja predvsem na jasnost nekaterih pojmov referendumskega vprašanja. Med drugim tudi izraz aktivno upravljanje ter formulacijo "nimajo objektivnih ovir za delo". Opozarja na pomembno razlikovanje med človekom, ki je sicer delovno sposoben, vendar zaradi objektivnih okoliščin ne more zagotoviti preživetja, in človekom, ki brez utemeljenega razloga zavrača aktivacijo. To so seveda povsem legitimna opozorila Zakonodajno-pravne službe in če bodo državljani to predlagano načelo v referendumskem vprašanju podprli, jih bo pa seveda potrebno pri pripravi konkretne zakonske ureditve tudi upoštevati. Toda Zakonodajno-pravna služba hkrati opozarja tudi na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pri posvetovalnem referendumu ni potrebno, da je že iz referendumskega vprašanja razvidna konkretna prihodnja zakonska ureditev. In to je bistveno, ker danes torej ne pišemo zakona, ne določamo ali bo nekdo opravljal tri, štiri, pet ur družbeno koristnega dela, ne določamo seznam del, ne določamo izjem, ne določamo postopkov in tudi ne konkretnih posledic. Zdaj, če bodo državljani predlagano načelo podprli, bo torej naloga zakonodajalca, da pripravi ureditev, ki bo jasna, sorazmerna, izvedljiva in seveda ustavno skladna. Takrat bo tudi potrebno natančno opredeliti okoliščine, kot so zdravstvene, družinske in druge objektivne okoliščine, določiti obseg del, ureditev pogojev dela, poskrbeti seveda, da bo družbeno koristno delo ne samo nadomestilo redno zaposlitev, ampak hkrati seveda tudi zagotovilo varstvo človekovega dostojanstva. In vse to, kot sem že povedala, je predmet oziroma vprašanje samega izvedbenega dela,

ki se določi v zakonskem besedilu. Danes pa torej odločamo samo o načelu ali naj se v naslednjih fazah takšno zakonsko besedilo pripravi oziroma bodo ali naj o tem odločajo tudi naši volivci. Res je, da je posvetovalni referendum Državnega zbora pravno nezavezujoč, a njegov namen lahko ima za pripravljavca zakona veliko težo, saj lahko še pred sprejemom pomembne odločitve pridobi mnenje ljudi o posameznem pomembnem družbenem vprašanju. Tudi Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da gre za vprašanje iz pristojnosti državnega zbora, ki je širšega pomena za državljane in o katerem Državni zbor še ni dokončno odločil. Vlada pa seveda po drugi strani tudi ocenjuje, da glede na naravo vprašanje je utemeljeno in omogoča javno razpravo ter pridobitev pomembnega mnenja volivk in volivcev, zato predlog za razpis podpira. In zato tudi predlagatelji smo se odločili, da predlagamo, da o tem vprašanju svoje povedo tudi državljani. Torej, če ljudje menijo, da dodatna oblika aktivacije delovno sposobnih prejemnikov denarne socialne pomoči ni potrebna, bodo tako odločili. Če pa menijo, da je potrebna, pa bodo tudi to povedali.

Zato še enkrat, spoštovane kolegice in kolegi, da zaključim. Danes torej ne odločamo o konkretni zakonski ureditvi, o njej bo torej moral zakonodajalec odločiti šele, če bodo ljudje predlagano načelo tudi podprli. Danes torej odločamo o tem, ali bomo državljankam in državljanom omogočili, da odgovorijo na temeljno vprašanje: ali naj od delovno sposobnega človeka brez objektivnih ovir za delo, ki prejema pomoč skupnosti, pričakujemo tudi njegovo aktivno sodelovanje? Predlagatelji referenduma menimo, da je odgovor na to vprašanje da. In menimo tudi, da ni nobenega razloga, da o tem ne bi vprašali tudi ljudi. Zato torej matičnemu delovnemu telesu predlagamo, da predlog za razpis posvetovalnega referenduma tudi podpre.

Hvala.