Se sliši? Super.

Gospod predsedujoči, gospa podpredsedujoča, sprva najlepša hvala za povabilo, spoštovani kolegi, spoštovane poslanke, poslancev pa razen predsedujočega ne vidim.

Zdaj, na današnje vabilo sem se odzval z veseljem in to v znak spoštovanja Državnega zbora kot institucije. Zdi se mi pomembno, da tudi pravna stroka, kadar le ima čas, da se odzove, ker se s tem gradi neka institucionalna digniteta državnih institucij. Druga stvar, kar se tiče konkretnega vprašanja, bi se tu navezal na to, kar je že povedal profesor Cerar. Dejansko zadeve so tu tako jasne, da same po sebi niti ne terjajo interpretacije in razlage. Ustavna določba je jasna. Namen te ustavne določbe je varovanje opozicije, vsakokratne opozicije, zato tudi to je, manjšinska preiskovalna komisija in tudi poslovnik je v tem delu popolnoma jasen. Ravnanje, ki smo mu priča zdaj, podobnemu ravnanju smo bili priča pa tudi v preteklosti in zato bi želel izpostaviti, da Ustava je vedno pisana za vse poslance, za vse barve, za vsakogar in terja od vseh tistih, ki so enkrat na oblasti in tisti, ki so drugi v opoziciji, enako ravnanje, ker srž Ustave je preprečevanje samovolje oblasti in če se enkrat neka samovolja dopusti, potem to vodi v drugo in imamo nek tak začaran krog.

Zdaj v danem primeru, ko nekdo sicer ravna v skladu s črko Ustave, praktično

ne prepreči, pa doseg namena in cilja tiste ustavne določbe. Tudi za to obstaja rimska maksima, ki se ji reče "im fraudem legis agere". Gre torej v bistvu za zlorabo predpisa na način, torej da je predpis črki zakona, črki Ustave se ugodi, prepreči se pa doseči namen tistega ustavnega instituta in o tem ni nobenega dvoma. Po moji oceni in pač tukaj ne smete biti samo črkobralski pravnik, vedno je treba uporabiti vse metode razlage, logično, namensko, sistemsko. Če bi skupaj prebrali dotične določbe Poslovnika, je zadeva jasna že na poslovniški ravni do te mere, da pravzaprav kadar gre za preiskovalno komisijo, ki jo zahteva, torej ena tretjina poslancev, je to nekaj, kar mora iti na dnevni red in česar z dnevnega reda sploh ni mogoče umakniti. To velja recimo tudi za zahtevo predsednice republike, da nastopi v parlamentu in ravno tudi tiste točke, ki so uvrščene na dnevni red zavoljo sklicanja izredne seje. Tako, da ta manever tu ni mogoč, kakor tudi ni bil mogoč, po moji oceni v prejšnjem mandatu manever, ki se je skliceval na določene formalne pomanjkljivosti.

Zdaj, kar se tiče samih ustavnih določb, jaz bi tu apeliral praktično na vse državne organe, da razumejo, da je prva in temeljna ustavna določba iz katere vse izhaja, je druga določba slovenske Ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna država. In to, da je Slovenija pravna država pomeni, da so v prvi vrsti vsi državni organi, vsi nosilci javnih pooblastil podrejeni pravu, in seveda lahko oni delujejo po svoji vesti, tudi v skladu s strankarskimi navodili in ne vem še s čim, ampak v prvi vrsti je treba delovati v skladu z Ustavo in zakoni. Ker če se tako ravna, gre potem za samovoljno ravnanje. In če je izhodišče in to ni samo po mojem prepričanju, to je izhodišče, na katerem stoji slovensko ustavno sodišče, da je torej primarna norma to, da je Slovenija pravna država, ki preprečuje samovoljno ravnanje oblasti, potem je treba v tej luči brati vse druge. Ustavne določbe. Vključno s to določbo o svobodnem reprezentativnem poslanskem mandatu. Tako da tu zdaj, ko ocenjujemo to zgodbo po pravni plati, ni mogoče pravzaprav veliko reči. Zadeva je jasna, gre za kršitev, če je nekdo lahko še bolj strog, gre pa za zlorabo v tem, v tem primeru.

Zdaj, kar se tiče pravnih, pravnih poti, vi morate povedati, vi morate razumeti, da v pravni državi je sistem nastavljen tako, da ne more preprečiti vseh zlorab. Sistem predpostavlja ravnanje v dobri veri, sistem predpostavlja zavest in privrženost spoštovanju prava, tako da za vsako kršitev katerekoli norme nujno ne obstaja pravna sankcija. In kar se tiče parlamenta, vemo da je temeljna sankcija, ki jo imamo v rokah državljanke in državljani, politična sankcija, ki jo izrekamo na vsakokratnih volitvah. Zdaj, v kolikor bi se pa tako stanje v katerem ste tokrat vi kot konkretna opozicija, nadaljevalo v nedogled, potem pa je po moji oceni možno pred Ustavnim sodiščem izpodbijati ta Poslovnik, ki je vendarle splošen abstrakten pravni akt, predpis, in sicer kot 30 poslancev zahtevo za presojo ustavnosti tega Poslovnika, rekoč, da je v poslovniku protiustavna. Pravna praznina, ki omogoča vsakokratni večini pravzaprav implementacijo tistih konkretnih ustavnih določb, o katerih smo govorili, torej ta 93.

člen Ustave in tako naprej. Jasno, Zdaj, če bi tudi Ustavno sodišče tu ugodilo, pa seveda vsakokratna parlamentarna večina tega ne bi spoštovala, potem smo pa spet na tisti točki, kjer ni več nikogar, ker kot je povedal profesor Cerar, odločbe Ustavnega sodišča so obvezne, pa vi veste, da tudi v tej državi po navadi, ne glede na barvo tistih, ki so na oblasti, znajo biti tudi zelo podrejene politični oportuniteti. Tako da pod črto, slovenski ustavnopravni sistem predpostavlja določen nivo pravne in politične kulture. Ko zdrgnemo pod ta nivo, potem ta sistem nima več na razpolago učinkovitih sredstev, s katerimi bi lahko takšne ali drugačne kršitve in zlorabe popravljali. In ko smo enkrat tako daleč, smo v nekem začaranem krogu, kjer ne vlada več pravo, ampak vladajo pač tisti, ki so vsakič na oblasti, to pa ni več pravna država, ampak je

arbitrarna država in tudi zato sem se danes tu prišel oglasiti in to povedati. Ne v pričakovanju, da bo karkoli pomagalo, ampak tudi za to, da sem potešil lastno vest.

Hvala lepa za povabilo.