Hvala lepa. Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Torej, razpravljal bom seveda tudi jaz strogo pravno in seveda sem se odzval na to povabilo predsednika komisije še posebej zato, ker me skrbi kako se pravzaprav v Sloveniji krši neposredno Ustava v tem primeru.

Če grem najprej na to tematiko, seveda se bom precej ponavljal, ampak ne gre drugače, ker tukaj mislim, da je stroka res enotna. Iz Ustave neposredno izhaja, da če 30 poslancev zahteva parlamentarno preiskavo, potem ta mora biti odrejena, torej mora biti z odlokom določena in to je dolžnost Državnega zbora in s tem je to dolžnost vsakega poslanca, ne glede na to ali je opozicija v koaliciji. To je ustavna zaveza vsakega poslanca.

Slišal sem v teh javnih razpravah, polemikah, da naj bi poslanci lahko dali prednost svoji vesti pred to ustavno dolžnostjo, to enostavno ne drži. Pravo je torej ne samo ustava, tudi zakon, zakoni so tukaj močnejši od tega, kar ti narekuje lastna vest. Seveda lahko slediš lastni vesti in kršiš zakon, ampak to je kršitev zakona ali pa Ustave. Recimo, četudi dam samo eno ponazoritev. V prisegi, ki jo izreče predsednik države, ko nastopi funkcijo ali pa ministri in tudi predsednik Vlade pravi: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in deloval za blaginjo Slovenije. Se pravi, na prvem mestu je ustavni red, ki zajema tudi celotni pravni red. To je mogoče en poudarek.

No, v tem primeru, o katerem govorimo, se mi res ponuja nekako to, da rečem, da je že stari latinski rek povedal, da ko so stvari popolnoma jasne, jih niti ni potrebno kaj posebej razlagati in claris non fiT interpretacijo. Seveda v sodobnem času vemo, da pravzaprav vsako stvar interpretiramo, pa vendar tukaj s katerokoli metodo razlage prideš do istega rezultata. Parlamentarna preiskava v tem primeru mora biti razpisana, to je dolžnost Državnega zbora, s tem vseh poslancev. In seveda vsako nepotrebno odlašanje preko zapletanja postopkov ali neizglasovanja dnevnega reda Karkoli pomeni neizvrševanje te ustavne dolžnosti, ki jo samo še okrepi določba Poslovnika o parlamentarni preiskavi, ki kot je bilo že rečeno pravi: Državni zbor mora odrediti parlamentarno preiskavo, če to zahteva tretjina poslancev. Se pravi, tukaj je stvar res zelo jasna in zato pravzaprav je edino kar se da tukaj še vzeti v obzir kakšen razumen, neodložljiv razlog, ki bi morda postopkovno zadevo zamaknil za teden, dva, ne vem. Kakorkoli, jaz ga do zdaj v javnih razpravah po informacijah, ki so jih mediji posredovali, nisem zaznal. Vsekakor pa je treba o taki zahtevi za preiskavo odločiti v nekem razumnem roku, ki pa tukaj pomeni pravzaprav takoj, čim prej, če ni neke ovire. Se pravi, ta preiskava bi morala biti verjetno že uvedena. Torej, z odlokom določeno, da se uvede. Seveda je možno, to vemo, po Zakonu o ustavnem sodišču. Če bi imel potem, ko bi bil sprejet akt o uvedbi te preiskave kdo od poslancev ugovor, bi lahko najmanj tretjina poslancev, po mojem spominu tretjina, tistih, ki je niso predlagali, zahtevali pred Ustavnim sodiščem presojo tega akta o parlamentarni preiskavi.

To je seveda možno in to je tisto pravno sredstvo, ki ga ima lahko nasprotnik take preiskave, če govorimo o vprašanju njene ustavnosti ali neustavnosti. No, vse ostalo, kar ne vodi v čimprejšnjo odreditev take preiskave je pravzaprav neka zloraba ali obvod postopkov z namenom perpetuiranja nekega neustavnega stanja.

Tudi svobodni mandat poslanca, če še to rečem, prej sem omenil, vesta poslanca, tudi svobodni

mandat poslanca, če še to rečem, prej sem omenil, vesta, a ne, poslanca, tudi svobodni mandat, ki pravi, poslanec, ni vezan na kakršnakoli navodila, seveda nikakor ne pomeni, da ni vezan na Ustavo in zakon je, najprej na Ustavo, na zakone, potem šele pride na vrsto ta svoboda znotraj tega prostora.

Glede drugega tega vprašanja, ki pa zadeva pravno varstvo skupine poslancev, ki predlaga preiskavo, pa potem ta ni uvedena, sem pa jaz tukaj bolj skeptičen, podobno kot kolega profesor Igličar, namreč, seveda ima Poslovnik Državnega zbora neko naravo zakona, vendar tako Vrhovno kot ustavno sodišče so že ob določenih prilikah poudarili, da gre za interni akt Državnega zbora in da pravzaprav, če ne gre ob tem, ko je kršen poslovnik, tudi za neko kršitev Ustave, kot je bilo prej povedano, verjetno ne bo, vsaj ne Ustavno sodišče tega presojalo. Tako, da tu tudi ni bila sprejeta neka odločba državnega organa, v nekem smislu upravnega postopka, karkoli, da bi lahko sprožili tak postopek in tudi med pristojnostmi Ustavnega sodišča, če pogledamo, jaz takšne nisem našel, ki bi dajala možnost, da tukaj skupina poslancev ali kdorkoli izpodbija neko neaktivnost Državnega zbora v smislu preprečevanja razpisa tega, te parlamentarne preiskave.

Tu gre, če potegnem, saj bom zelo kratek, zdaj bom končal, če potegnem neko analogijo me to spominja na neizvrševanje odločb Ustavnega sodišča. Ko je tudi popolnoma jasno, da moraš izpolniti to odločbo, pa seveda se dogodijo težavne situacije, blokade v Državnem zboru, ki so politične narave, pomenijo pa kršitev pravzaprav Ustave.

Tako da, če zaključim, bi rekel, nedvomno mora, kot tudi moja dva predhodnika, kolega profesorja povedala, nedvomno mora Državni zbor v najkrajšem času, seveda sprejeti akt o ustanovitvi te parlamentarne komisije, to je njegova ustavna dolžnost in če pa do tega ne bo prišlo, se pa bojim, da nekega pravnega sredstva, ki bi ga videli prav zapisanega kot neko pristojnost organa, ne bomo našli. In apeliram pravzaprav na poslance, na, mislim, njihovo, tukaj pa vest in zavest, tudi pravno zavest, da seveda spoštujejo Ustavo. To mislim, da lahko vsak državljan reče, da to tudi jaz rečem, ker se mi zdi, da je Ustava taka, tako pomemben akt in vrednota, da če dopustimo, da se še tukaj ta erozija prava, bi rekel, povečuje, potem seveda smo pa res na poti v neko, lahko, kritično situacijo.

To bi bilo moj komentar oziroma ocena situacije zaenkrat, tako, da hvala lepa za besedo.