Najlepša hvala.

Kdo bi želel nadaljevati? Morda doktor Igličar, izvolite.

Dr. Igličar: Hvala lepa. Morda najprej v zvezi z morebitnimi pravnimi potmi, ki bi sledile, če bi se taka situacija nadaljevala. Tukaj je gotovo potem treba izhajati iz same narave. Po

eni strani ima poslovnik v nekem smislu kar težo Ustave, ker ureja ustavno materijo, določa način sprejemanja zakonov, odnosa do drugih državnih organov, zakonodajni postopek, tudi, kot je bilo že omenjeno, se sprejema z dvotretjinsko relativno večino, se pravi večino na seji navzočih poslancev ob predpostavki kvoruma. Potem je tisto vmesno stališče, ki ga pravzaprav zastopa Ustavno sodišče, da v tem delu, kolikor Poslovnik ureja postopek sprejemanja zakonov, pa odnos z zunanjimi, dobi Poslovnik nekako naravo zakona tudi se na enak način oziroma s kvalificirano večino potem tudi sprejema. Pri čemer je pa seveda verjetno pri tem treba biti previden, ker je Ustavno sodišče ekstremno zadržano pri presojanju določb poslovnika. Tako recimo tudi kar zadeva zakonodajnega postopka, Ustavno sodišče pravi, ja, presojamo samo kolikor je kršena recimo v procesu sprejemanja zakona, kakšna norma Ustave, ne pa, ne pa določila poslovnika. Zelo ozko se je opredeljevalo Ustavno sodišče tudi pri oceni ustavnosti tega zakona, ki je skušal, nekako imel ponesrečen naslov, o vzpostavitvi pravne države, kjer je reklo, da, ja, saj to, če ni bilo javne razprave, je vseeno, saj ni napisana javna razprava v Ustavi. Tako da tukaj je verjetno zelo malo možnosti, da bi se Ustavno sodišče lotilo Poslovnika, še posebej zato, ker ga v veliki meri potem ob upoštevanju parlamentarne avtonomije šteje v vsem ostalem, pravzaprav, in tudi to seva, na tudi ta osrednji del poslovnika, kot izrazito notranji avtonomni splošni pravni akt in se vsaj do sedaj, po dosedanji praksi Ustavnega sodišča v to ni spuščalo. Tako da je to vprašanje presoje poslovnika pred Ustavnim sodiščem. Torej zelo, zelo vprašljivo, koliko bi se Ustavno sodišče v to kaj spustilo.

Seveda, če pa poskušam nekako odgovoriti na sedanjo situacijo, kolikor sem pogledal, pa se meni zdi seveda pot, ki bi jo bilo mogoče ubrati v tem smislu, da seveda v skladu s 93(?) členom Ustave, zahtevo za parlamentarno preiskavo, zahteva ena tretjina poslancev in kot je kolega že utemeljeval, je to pač ustavna norma, ki jo je treba, torej kjer še posebej poudarjeno ta, to obveznost. Itak pa norme Ustave tako tolmačimo, da če je rečeno, da predsednik države oziroma predsednica razglaša zakone, je to všteto kot njena dolžnost, ne kot pravica in zato je ta besedica mora po svoje odveč, ampak verjetno želi ravno, ne vem, anticipirati to situacijo, da je to posebej jasno.

Če na osnovi te zahteve za odreditev parlamentarne preiskave s strani ene tretjine poslancev preidem na Poslovnik o parlamentarni preiskavi. V drugem odstavku 4. člena je pravzaprav dikcija o zahtevi za uvedbo parlamentarne preiskave. Državni zbor ne glasuje. To je enostavno v tem Poslovniku o parlamentarni preiskavi. Tako, da pravzaprav glasovanje o tej zahtevi glede na veljavni Poslovnik o parlamentarni preiskavi, niti ni potrebno.

In seveda v nadaljevanju, ne vem, bi na prvi naslednji redni seji na dnevni red pač med drugimi točkami šel potem lahko tudi akt o odreditvi parlamentarne preiskave. In takrat pa verjetno teh ovir oziroma glasovanja proti dnevnemu redu ne bi bilo. Morda, ja. Hvala lepa.