Spoštovana predsednica komisije, hvala za besedo. Lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni tudi poslanke in poslanci, predstavniki zagovornika načela enakosti, predstavniki Vlade in ostali prisotni.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se je z zagovornikom poročilu o delu v lanskem letu seznanila včeraj na 72. seji. Poročilo ocenjujemo kot kakovostno, sistematično, analitično, predvsem pa informativno. Tako kot predstavniki prisotnih državnih organov ter Sveta za invalide in Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, smo tudi mi izrekli pohvale zagovorniku. O delu v zadnjih desetih letih. Večina je bila namreč namenjena rezimeju opravljenega dela v tem času glede na to, da zagovornik načela enakosti, gospod Miha Lobnik poslavlja s te funkcije, ugotavljamo, da je zagovornik v teh desetih letih delal zelo zavzeto, poglobljeno analiziral posamezne primere in odločno zagovarjal tiste, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili deležni diskriminacije. Pohvale smo izrekli tudi strokovni službi zagovornika, ki je sledila zadnjemu intenzivnemu tempu dela in se uspešno soočila z vsemi izzivi na tem področju. Tako naša komisija kot Državni svet sta sicer že od samih začetkov delovanja organa zagovornika aktivno podpirala njegovo delo, še zlasti, ko se je v začetnih fazah soočil s pomanjkanjem ustreznih prostorov, kadrov in financ. Zavedali smo se namreč, s kakšnimi izzivi se sooča novoustanovljeni organ, ki mora poskrbeti ne samo za ustrezne razmere za svoje delo, ampak se mora tudi hkrati uveljaviti napram drugim organom tako doma kot tudi v tujini. Še najbolj pa smo bili veseli, da je zagovorniku v vseh teh letih uspelo pridobiti zaupanje ljudi, na kar kaže statistika obravnavanih primerov že to, da je nekdo prisoten in ustrezno usposobljen za to, da prisluhne ljudem, ki so v stiski, ker ocenjujejo, da se jim je zgodila krivica, je izrednega pomena. Ugotavljamo tudi, da zagovornik ni pomagal zgolj posameznikom, ampak tudi večji skupini ljudi, če so se primeri, ki jih je obravnavalo, nanašali na sistemsko diskriminacijo. Več kot zadovoljni smo bili tudi z včerajšnjo prisotnostjo in odzivom ključnih predstavnikov posameznih ministrskih resorjev, ki so se odzvali na naše povabilo na seje, v njej aktivno sodelovali in pojasnjevali svoje delo na tem področju, s tem pa izkazali priznanje tako zagovorniku, nam in predvsem obravnavani tematiki.

V svojem mnenju opozarjamo tudi na to, da se odprava diskriminacije začne pri vsakem od nas, tudi v tej hiši. Če bodo vsi deležniki v verigi opravili svoje delo, bo slednje po naši oceni lahko v bistveni meri vplivalo na zmanjšanje pojavnosti diskriminacije v družbi, z dobrim zgledom javnega sektorja pa bo lahko sledil tudi zasebni sektor. Kot že več let zapored smo v svojem mnenju izpostavili določena zagovornikova priporočila, ki kažejo na to, da se v naši državi še vedno ne spoštuje zavez iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, tako glede dostopnosti grajenega okolja, kjer se je rok iztekel, od decembra 2025, kot tudi glede nedostopnosti medkrajevnega avtobusnega prometa za invalide, ki je sicer dolg, dolg prehodni rok potekel že pred šestimi leti. Na voljo ni namreč niti ene linije za prevoz invalidov v okviru javnega medkrajevnega avtobusnega prometa, so se pa potrudili zasebniki in prilagodili štiri avtobuse za prevoz v turistične namene, torej se da, če je motivacija za to dovolj velika. Izpostavljamo tudi področje na katerega je zagovornik tudi s posebnim poročilom v preteklih letih intenzivno opozarjal, to je področje dostopnosti izobraževalnih ustanov za invalide. Veliko število slednjih na primer kar samo 25 do 30 procent srednjih šol za gibalno ovirane je dostopnih v slovenskem prostoru, kar vpliva na zmožnost izbire izobraževalne smeri in s tem na kariero, pot mladih invalidov v skladu z njihovimi željami, interesi in talenti. Ob tem naša komisija opozarja, da si brez ustrezne izobrazbe invalidi težko zagotovijo samostojnost, ekonomsko neodvisnost in s tem boljšo kakovost življenja. Nedostopnost izobraževalnih ustanov v povezavi že s prej omenjeno dostopnostjo medkrajevnega avtobusnega potniškega prometa po ugotovitvah komisije vodi do dvojne diskriminacije in omejuje življenje in potenciale invalidom, še zlasti tistim,

ki živijo izven mestnih središč in imajo že tako omejene možnosti za aktivno vključevanje v družbo. Ob koncu razprave smo zagovornika vprašali, kakšne so njegove usmeritve za nas, za prihodnost in na srce nam je položil, da naj takšen nivo podpore, kot smo ga zagotavljali v njegovem delu, zagotovimo tudi njegovemu nasledniku oziroma naslednici, Kot trenutno kaže. na tem mestu lahko potrdim, da bomo njegovo željo tudi spoštovali.

Toliko na kratko z naše strani in hvala za pozornost.