Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vabljeni s strani različnih resorjev Državnega sveta, civilne družbe in vsi prisotni lep pozdrav!

Zagovornik načela enakosti mora po zakonu o varstvu pred diskriminacijo do 30. aprila v letu oddati letno poročilo, v katerem mora predstaviti tako svoje delo kot stanje na področju diskriminacije pri nas. To poročilo smo oddali letos že v marcu, poskrbeli pa smo, da ste vsi, veliko je novih poslank in poslancev, prejeli tudi fizične izvode tega obsežnega dokumenta. Prav tako smo vam posredovali publikacijo ob deseti obletnici obstoja te inštitucije, v kateri različne nevladne organizacije ocenjujejo prispevek te inštitucije k razvoju varstva pred diskriminacijo pri nas. Glede na obsežnost letnega poročila bi v uvodu predstavil samo nekaj osnovnih dejstev, ki so pa morda relevantna za razpravo in seveda za vaša vprašanja. Veseli me tudi, naj kar takoj povem. Da tokrat prvič po desetih letih redno letno poročilo te institucije predstavljam na tej komisiji, in da je udeležba državnih institucij, torej resorjev, tako velika, saj to je glavni metodološki namen. Zagovornik skozi leto inštitucijam izreka priporočila, to pa je točka, kjer se te lahko do priporočil opredelijo, predvsem pa javnosti in poslankam in poslancem razložijo, kako in v kakšni meri ali pa zakaj ne jih bodo upoštevali. To je nujen del funkcionalnega dialoga, tako je predvideno v evropskih direktivah in v priporočilih Sveta Evrope in veseli me, da je sedaj, danes takšna zasedba pravzaprav prisotna. To kaže tudi na pomen, ki ga vsi pripisujete varstvu pred diskriminacijo.

Zakaj imamo institucijo zagovornika načela enakosti? Pred desetimi leti je bila Slovenija pred tožbo Evropske komisije, saj kot članica Evropske unije deset let ni uspela implementirati direktiv, ki so tovrstno aktivnost nalagale članicam, ko je bil ustanovljen ta organ, pa smo te zaveze izpolnili. Izpolnili pa jih nismo samo na papirju, ampak je zagovornik načela enakosti v desetih letih, kot je bilo v teh dneh že večkrat poudarjeno, zrasel, postal institucija, ki opravlja vse z zakonom določene naloge. Torej izpolnjujemo evropske direktive izpred desetih let.

Zakaj pa ta inštitucija ni bila postavljena v okvir varuha? To vprašanje je seveda vprašanje preteklosti izpred desetih let. Namreč, takratna izvršna in zakonodajna veja oblasti je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, takratna varuhinja se je zavzemala za model dveh institucij, ki je v Evropski uniji prevladujoč.

Osemnajst članic ima po naših podatkih tako ureditev, 11 pa nekakšen model, kjer sta instituciji združeni v eni. Ko sem sam kandidiral, sem seveda kandidiral na obstoječo zakonodajo in se že v prvem mandatu trudil, da bi inštitucija opravljala vse z zakonom predpisane naloge, namreč, le tako služi ljudem, zaradi katerih je tukaj. To je moje stalno vodilo pri mojem delu. Tukaj nismo zato, da odkljukamo kljukico v Bruslju, ampak za to, da so ljudje, ki so v stiski, da najdejo tisto pravno pomoč, socialno podporo, kadar jo iščejo, da najdejo razumevanje ali so diskriminirani in ali imajo dejansko sredstva s katerimi lahko svoj položaj izboljšajo. Ali se podvajamo z varuhom ali ne? Naj jasno povem, da se inštituciji ne podvajata, sodelujeta in se dopolnjujeta že ves čas obstoja. Vodimo redno delovne odnose, v katerih pazimo prav na to. Namreč, da ne bi pošiljali mešanih signalov, in da bi ves čas pazili, da ne bi nekoga obravnavali dvakrat in pošiljali mešana sporočila. Imamo namreč zelo različne pristojnosti po zakonu, o teh lahko še kasneje potem podrobneje razložimo, ampak samo na hitro, mi smo zadolženi tudi za zasebni sektor, kadar so delodajalci osebe zasebnega prava ali pa ponudniki dobrin in storitev, mi imamo formalne postopke ugotavljanja, preiskovanja diskriminacije in mi imamo mandat zastopanja ljudi na sodiščih. To je popolnoma drugače kot pri varuhu. Torej različne rezultate produciramo za različne vrste ciljev.

Glede stanja organa po desetih letih njegove rasti, organske rasti in števila zaposlenih. Ko država sprejme zakon in ljudem obljubi, da bo inštitucija delala približno deset nalog, kolikor je alinej v 21. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo, je predstojnik pred dilemo: ne more prvi dan, ko je izvoljen, zagotavljati ljudem vseh teh storitev. Predstavljajte si, da ste zadolženi za izgradnjo zdravstvenega doma na podeželju, pridete tja in vam rečejo, to je nov direktor zdravstvenega doma, vi pa nimate niti stavbe niti laboratorija niti ljudi, niti rentgena in tako naprej. To je bila moja naloga prvega mandata, da sem ljudem rekel, ne moremo še dati vsega kar je v zakonu napisano, da vam pripada, ampak gradimo in za to gradnjo smo potrebovali sredstva. Ta sredstva so šla večinoma v kadre. Danes je v inštituciji 11 pravnikov in 14 drugih družboslovnih profilov, dva socialna delavca, štirje sociologi in tako naprej, ki opravljajo delo za ljudi in za cilje tega zakona, delo pa je vso opisano v tem poročilu. Izvajamo namreč na prvi liniji svetovanja okoli 600 na leto ljudem, ki pridejo v institucijo za svojo izkušnjo, večinoma je ne znajo izraziti v pravnem besednjaku, občutijo stisko, so šikanirani, izgubili so službo, niso napredovali. invalidi, ki ne uspejo priti iz kraja A v kraj B, naše svetovalke in svetovalci se z njimi pogovorijo, posvetijo se jim in jim večinoma poskušajo razložiti, zakaj je njihov primer stvar varstva pred diskriminacijo ali pa ni. In potem, ko naredimo nek izbor in to vam bo ali pa vam je, če ste že utegnili prebrati poročilo, tudi povedalo, se iz teh 600 na letni ravni približno 100 primerov preseli v oddelek za preiskovanje diskriminacije. Tam veljajo druga pravila in naša institucija spremeni obraz, tam gre za to, da ima tudi kršitelj svoje pravice in da je treba ugotavljati objektivno. V prihodnje je največji izziv tega delovanja, ne pod katero streho ali imenom bo potekalo, ampak ali bo ta postopek ločen od tistega zagovorniškega. Kajti eno je pomoč osebi v stiski, eno so pravice s stališča odvetniškega zagovorništva, drugo pa je to, da ima ta institucija tudi mandat, da ne pristrano, odloči na podlagi dokazov, ali je bila to kršitev zakona ali ne. Tukaj mora obstajati zelo jasna linija, sedaj isti predstojnik dela obe funkciji. Trudim se, da ne prenašam ene funkcije v drugo, ampak to je objektivno gledano težko je v nasprotju z novimi direktivami. To so popravki, ki bodo povečevali učinkovitost tega organa za ljudi.

Poleg tega pa smo zadolženi tudi za sistemska vprašanja, zakonodajo komentiramo, izdajamo priporočila, zakonodajo lahko izzovemo na Ustavnem sodišču. Nekaj zahtev za ustavnost smo uspeli v tem preteklem obdobju tudi izpeljati, imeli smo pravne spore. Ni samoumevno, da smo proti velikemu farmacevtskemu podjetju z ogromno pravno ekipo, lahko rečemo kar največjemu v Sloveniji, po dolgih letih dobili tožbo na upravnem sodišču, da je njihov sistem, božičnic diskriminatoren do nosečnic, do žensk na porodniškem dopustu in do tistih, ki jemljejo bolniško. Namreč, zaradi vseh teh okoliščin, ki jih kot družba ščitimo, one dobivajo manjšo božičnico. Naša ekipa je s tem uspela. En mali vidik naše učinkovitosti.

Obstajajo pa tudi drugi načini, kako jo merimo. Po torku smo malo pogledali magnetograme izjav poslank in poslancev na takih srečanjih zadnjih devet let. Večinoma smo sprejemali pohvale, zelo konkretne, tako na strukturo poročila, na doprinos k temu polju, torej smo dobili tudi nek interni dober feedback. Obstaja pa seveda tudi evropski kriterij, kdaj je inštitucija učinkovita, kdaj ne, pozitivne feedbacke smo dobili od Evropske komisije na obisku komisarke dali pred tremi leti.

Nenazadnje pred enim mesecem ob deseti obletnici inštitucije na Pravni fakulteti. Gospa Jerneja Jug Jerše v imenu Evropske komisije, da gre za vzoren evropski organ. In pa kriteriji obstajajo v najnovejših direktivah, rok, za katere implementacijo pa je potekal 19. junija. Ali so te direktive o standardih za organe za enakost pri nas implementirane, ne? Ali se lahko objektivno pogovarjamo o naši učinkovitosti? Ne. Ne samo, da niso implementirane, celo kršile so se v času po tem, ko jih je prejšnja vlada potrdila v Bruslju. Kako so se kršile? Arbitrarno se je organu jemalo sredstva, za program, ne za kadre. Kaj je ta program? Raziskave, ozaveščanja, izobraževanja in tako naprej.

Na to sem ves čas opozarjal. No, naj spomnim, da na Odboru za finance nisem smel priti, ko se je razpravljalo o proračunu zagovornika, to je bilo leta 2023. Ker nisem smel priti, sem v zvezi s tem obvestil javnost, pa so bile z netočnimi informacijami mediji dezinformirani. Jaz pa sem bil označen za nadležnega ali kako smo slišali v torek.

Torej, moje vprašanje in seveda želja je, da bi potem, ko smo spet prišli v položaj, da po desetih letih kot država nismo naredili nič za implementacijo direktiv na področju enakih možnosti in varstva pred diskriminacijo. To sedanji vladi uspe. Slišali smo tudi razne neustrezne metodološke primerjave o številu ljudi in zaposlenih na teh inštitucijah, ta metodologija ne zdrži. Že včeraj sem poudaril. Francija ima 577 poslancev in 69 milijonov ljudi na prebivalca, torej okoli devet poslancev. Slovenija ima na prebivalca 45 poslancev, pa ne bo noben rekel, da je zato treba skrčiti na 16. Treba je paziti in evropske direktive so tu zato, da nam ponudijo metodologijo, kako se meri učinkovitost naših organizacij. Sta dva vidika. Taka institucija mora, kot rečemo, deliverat. Če človek pride, mora dobiti odgovor, naše odločbe morajo biti izdane, ampak obstaja pa drugi del našega dela, če mi napišemo priporočila, ki jih več kot 116 najdete v letnem poročilu, tukaj pa rdeče pike, približno 80 procentov. Potem ugotovimo, da ni obveljalo, kakor je bilo rečeno v začetku prejšnjega mandata, da bo ta vlada bolj upoštevala priporočila zagovornika. Ni, ampak to ni naša učinkovitost, to je neodzivnost inštitucij, za katere smo mi tukaj. Mi smo tisti, ki moramo osvetliti bolečino ljudi. Ja, jih poslušati, ko so šibki, sprejeti in jim dati adekvaten odgovor in jih pravilno usmeriti in podpreti v pravnih postopkih. Potem pa moramo osvetliti izvor te bolečine. To naredimo z raznimi poročili, formalno včasih celo z ugotovitvijo, ki je možno na njo upravno sodišče in tako naprej.

To je naša metoda dela. Ampak, ko pa izdamo priporočilo ministrstvom in Državnemu zboru, je pa to izvršna veja oblasti, ki mora to prevzeti. Brez tega krog ne deluje. O tem bi se morali pogovarjati, ko se pogovarjamo o učinkovitosti varstva pred diskriminacijo. Ne pa o tem, kako na pamet kdo misli, kdo kaj tam dela ali pa kdo ne dela. Kazalniki učinkovitosti so v direktivah in med njimi bom citiral samo en izjemno pomemben člen, številka štiri viri: Države članice v skladu z nacionalnimi proračunskimi postopki zagotovijo, da ima vsak organ za enakost na voljo človeške, tehnične in finančne vire, ki jih potrebuje za učinkovito ugotavljanje vseh svojih, opravljanje vseh svojih nalog in izvajanje vseh svojih pristojnosti v zvezi s podlagami in na področjih, ki jih zanimajo direktive, potem so naštete štiri direktive. To je poanta učinkovitosti in to ponavljam že nekaj let. Nimamo te institucije zaradi kljukice in zaradi 25 delovnih mest, ki to delajo, ampak za to, da izvaja svoje naloge in v direktivah jasno piše, da mora institucija sama pokazati, da z danimi viri dobro in učinkovito izvaja svoje naloge. Državni zbor pa se seveda z rezultati tega dela vsebinsko ukvarja. Kolikokrat sem sedel na teh odborih, brez da bi imel občutek, da je kdo sploh prebral kaj smo napisali, večkrat od opozicije konstruktiven feedback in ne. Premaknili smo tudi nekaj velikih stvari v Sloveniji. Mi smo ja naredili poročilo o šolah. Tretjina šol je bila nedostopnih. Zakaj? Ker je pri nas prišel dijak, ki ni mogel na Bežigrajsko gimnazijo. V tej dvorani smo predstavili ta problem. In potem, ko je šel na Škofijske zavode v Šentvid, je mene zanimalo, ker to mora zagovornik vedeti, en se pojavi s krivico, koliko je tega strukturno. Kaj so mi rekli na Ministrstvu za šolstvo. Ja, to imamo pa eno staro tabelo. Mi pa to ne vemo. To se pa ne da. Kaj sem jaz naredil? Kolegom sem rekel, pišemo vsem šolam, vprašajmo jih, kako so dostopne. In takrat dobra četrtina, 30 procentov šol ima približno fizično dostopnost. Naredili smo poročilo, prvič smo dali številke na mizo, strinjali smo se, da je to alarm. In kaj je naredilo šolstvo na naše priporočilo? Rekli smo, naredite si bazo, osvežujte jo, pomagajte šolam obnavljati. In danes oni sami nam poročajo, ko jim predstavimo letno poročilo, da naredijo po pet do deset obnov na leto. In danes vemo, da se nam na šolskem področju premika. Vemo, koliko je še neobnovljenih šol. In ko me kdo vpraša kakšna je učinkovitost institucije, ki jo vodiš, to srednje šole so se posodobile, bolj so dostopne, ampak to je samo eno področje. Poročila so naša metoda, kako pomagamo premakniti stvari, ki se ne. Tudi to je skladno z zakonom in z direktivami. Naj bo to dovolj za uvod. Potrebno se mi je zdelo, da po desetih letih obnovimo ta kontekst. In prav je, da se vprašamo, čemu ta institucija služi, ali bi to lahko delal kdo drug. Ampak naše čakalne dobe so zame še vedno predolge. In tudi če boste 25 strokovnjakov, ki so se deset let učili in so dobri v svojem delu, prestavili pod drugo streho, se s tem ne bo prišparal niti evro, niti nič ne bo hitreje rešeno, še nekaj se bo v tej selitvi zamude naredilo. To si jaz mislim o združevanju institucij. Za vsa vprašanja smo pa seveda, tako kot že deset let, vedno na voljo.