Hvala lepa.

Ravno zato, da ne bo ostalo neprikazano tudi z druge strani. Namreč, to, kar je bilo zdaj izrečeno, je tako zelo enostransko prikazana zadeva pa bom jaz mogoče šla zdaj malo po vrsti glede vsake stvari posebej, ne kar tako na splošno.

Najprej je treba povedati, da zakon sploh še v resnici ni mogel dati rezultatov na terenu, zaradi tega, kar imamo danes na svojih klopeh in se še v celoti sploh ni mogel začeti izvajati, tako da rezultate tega ali gre dejansko za neko pohitritev postopkov ali pa gre ali pa gre za debirokratizacijo in tako naprej, to sploh ni možno v tem trenutku ne trditi kaj šele tako de facto zdaj tukaj razlagati, kakor je to zdaj naredil kolega Kosi. Ampak dajmo, pojdimo po vrsti.

Torej, kar se tiče jezikovnega pomočnika. Najprej je treba za začetek povedati, da se nikomur ne jemlje pravica do tolmača in da tudi to ni zdaj postalo obvezno, ta jezikovni pomočnik, ampak je ta jezikovni pomočnik v zakonu kot dodatna možnost, torej dodatna možnost, ne kot nadomestitev pravice do tolmača. Torej tista stranka, ki ne zna uradnega jezika, ima še vedno pravico spremljati postopek po samem tolmaču. Jezikovni pomočnik pa pride v poštev le, če ga stranka, torej ta oseba, ki ne razume jezika, sama želi, če mu zaupa predvsem pa in tukaj je ta varovalka, torej uradna oseba, ki vodi postopek, mora oceniti ali v tem konkretnem postopku dejansko lahko pride v poštev jezikovni pomočnik. To pa torej pomeni, da je sama zahtevnost postopka na takšnem nivoju, da uradna oseba reče, prav, potem pa lahko si pomagate z jezikovnim pomočnikom, ker je postopek toliko enostaven, da do nekih večjih pomot ali pa napak ne more priti in je s tega vidika jezikovni pomočnik smiseln. Če je postopek zahtevnejši, seveda jezikovnega pomočnika uradna oseba ne bo dovolila, ampak bo dodelila osebi tolmača, tako kot ga je tudi že do uveljavitve tega zakona.

Torej, tisto, kar je zdaj problematizirano, je treba odločno zavrniti. Tu ne gre za nobeno kratenje pravice do tolmača. Ta pravica v celoti ostaja, zraven pa se dodaja jezikovni pomočnik kot ena posebna oblika načina izvrševanja te pravice torej v primerih, v katerih uradna oseba oceni, da je takšno izvrševanje te pravice tudi možno.

Potem naprej, kar se tiče vročanja.

A ja, pa mogoče samo še to. Kolega je govoril, da je v določenih situacijah tolmač tudi priča. Seveda ne, uradna oseba nikoli ne bo dodelila takšnega tolmača, ki je na kakšen drug način v točno določenem postopku v neki drugi vlogi vpleten. To ne bo šlo. Tako da to sploh nisem razumela, kaj bi s tem želeli.

Kar se tiče vročanja in največji del se v resnici tega predloga oziroma zahteve ukvarja z vročanjem. Pri vročanju je tisto, kar je pomembno za stranko, je, ali ima stranka v resnici možnost, da se pravočasno seznani z dokumentom. Zdaj, primer, ki ga je kolega naštel, da je torej pošta vse manj učinkovita, pri čemer vi nasprotujete tudi elektronskemu uročevanju, to je treba vendarle povedati. Torej, tukaj problematizirate učinkovitost pisne pošte, torej te stare pošte, po drugi strani pa nasprotujete tudi elektronskemu uročevanju. Tako da, zdaj ne vem,

kako bi zdaj to vi reševali z golobi mogoče ali pa kako drugače, ampak to je zdaj eno v nasprotju z drugim. Tako da ne vem, mogoče boste svojo inovativno rešitev kmalu tudi predstavili. Jaz jo res pričakujem. Torej, četudi pošta potuje štiri dni, to še vseeno pomeni, da ima stranka še nadaljnje tri dni, preden nastopi fikcija vročitve, torej še nadaljnje tri dni ima stranka lahko to pošto doma in jo prebira, preden dejansko po zakonu nastopi trenutek, ki predvideva, da je to trenutek, v katerem se je stranka s tem dokumentom seznanila. Potem pa ima vsaka stranka še nadaljnjih 21 dni, v katerem ima rok, da reagira na dokument, ki ga je prejela, če tako zelo poenostavim. Povedati je potrebno tudi naslednje. Če do tega prejema v teh sedmih dneh dejansko ni prišlo, potem seveda to stranka lahko tudi oporeka in se šteje, da je bila vročitev opravljena takrat, ko je ta oseba dokument dejansko dobila. Torej, če oseba pove, da v tem sedemdnevnem roku tega pisanja ni prejela, se potem šteje, da je bila vročitev opravljena takrat, ko ga je dejansko prejela. Torej niti v tem primeru niso na noben način osebi kršene kakorkoli pravice. Potem je treba dodati tudi to, da takšno vstavljanje te pošte v hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da lahko to pošto sprejme, da takšen način ni nov, ampak je takšen način uveljavljen že v številnih področnih zakonih, na primer tistih, ki se tičejo tistega, kar smo na prejšnji seji govorili, malo pred to, ki jo imamo zdaj, torej pravic iz javnih sredstev, starševskem varstvu in družinskih prejemkih, štipendiranju, pa tudi v kmetijstvu. In nikoli ni bilo do sedaj to problematizirano. Je pa treba tudi povedati, da zakon uvaja diskrecijsko pravico uradne osebe, da torej uradna oseba, ki stranko pozna, je mogoče že z njo komunicirala, pozna tudi, pozna tudi način strankinega delovanja, lahko tudi sama oceni, kdaj je smiselno, da se na tak način, torej po novem, vroči, kdaj pa bi bilo bolj učinkovito, da se pošlje po pošti, kot se je to tudi počelo, oziroma daje to diskrecijsko pravico zakon uradni osebi, ki lahko to učinkovitost tudi sama oceni glede na svoj stik, ki ga je predhodno s to stranko imela ali pa tudi ne. Potrebno je povedati tudi, da se je pritožbeni rok po tem zakonu podaljšal iz 15 na 21 dni. Torej tako kot ste prej pravilno povzeli, sedemdnevni rok plus potem 21 dni za pritožbo in je to skupaj 28 dni, kar jaz ocenjujem, da ni bistveno drugače od 30 dni, kar zdaj vi problematizirate. Zdaj, če gre pa za elektronsko vročanje, pa seveda praviloma takšno, takšen dokument naslovnik prejme celo isti dan, tako da tukaj tudi tu ni težave. In enako tudi pri elektronskem vročanju, da ne bo kakšne pomote. Tudi tukaj lahko stranka sporoči, da tega dokumenta ni prejela, se potem vnovično pošilja in se tudi ta fikcija vročitve prestavi na trenutek, ko se je stranka dejansko z dokumentom seznanila. Tako da tudi neke subjektivne okoliščine na to ne morejo vplivati, ker je dovolj samo seznanitev, da ta dokument ni bil prejet. Kar se tiče elektronskega vročanja, še enkrat ponavljam, tudi to problematizirate, kljub temu, da na eni strani govorite, da fizična pošta je danes že precej neučinkovita, pa vendarle se vam tudi aktiven elektronski predal, ki ga je stranka sama sporočila organu, torej sama je rekla, da želi pošto prejemati na ta elektronski predal, ker sicer seveda

ne dobiva elektronsko ali pa je recimo tak elektronski naslov že uporabila za neko vlaganje te iste vloge in podobno, da je to zdaj problem. Še enkrat ponavljam, stranka sama sporoči elektronski predal ali iz njega to vlogo že vloži in potem se šteje enako, da je v sedmih dneh neko odločbo prejela, čeprav vsi vemo, da če gre po elektronski poti, se z njo seznani praviloma že isti dan.

Kar se tiče informativne odločbe, je treba povedati, da ta informativna odločba postane pravnomočna šele, če stranka ugovora sploh ne vloži. Čim stranka ugovor vloži, pa potem sam organ nadaljuje postopek in izda novo odločbo. Za sam ugovor pa ni pomembno, da stranka strašno podrobno obrazloži, s čim vse se v tej informativni odločbi ne strinja, ampak zadostuje že samo to, da se, da izjavi, da se ne strinja in bo vložila ugovor. Torej, ni potrebno, da ne vem kako podrobno to razlaga, kar pomeni, da je dovolj že to, da stranka sama oceni, da ne razume dovolj te informativne odločbe in v takem primeru takoj seveda sledi na podlagi te izjave nova informativna odločba oziroma odločba o glavni stvari. S tega vidika tudi tukaj jaz ne vidim nekega posebnega problema, zakaj bi bile v takem primeru pravice stranke, kot vi zatrjujete, ogrožene, zmanjšane, kakorkoli, mislim, da temu ni tako.

Kar se tiče odločbe brez obrazložitve, jasno je napisano, da je takšna odločba dopustna izjemoma, kadar se zahtevi stranke ugodi, torej, da v celoti organ ugodi temu, kar je stranka želela, vložila in da nihče od tistih, ki so vpleteni v določen postopek temu ugoditvenemu, tej ugoditveni odločitvi ne nasprotuje. To pomeni, da organ v vsem, v vsem ugodi stranki, torej ji prizna določene pravice, ji prizna nekaj, kar ji pripada in stranka se s tem strinja samo v takem primeru je dopustna odločba brez obrazložitve. V trenutku, ko stranka reče, da se s čimerkoli ne strinja, pa seveda, takoj, organ je dolžan izdati tudi polno obrazloženo odločbo. In rok za to nestrinjanje oziroma za napoved pritožbe je 15 dni. In enako kot predhodno, tudi pri tej napovedi pritožbe zadostuje zgolj in samo kratka izjava, da se bo stranka pritožila, brez kakršnekoli obrazložitve, brez kakršnihkoli argumentov, zadostuje samo ta izjava. V primeru, da gre za postopek oziroma za neko uveljavljanje nekih pravic, kjer organ, še enkrat ponavljam, v polnosti gre stranki nasproti in ji prizna vse pravice, ki ji pripadajo, jaz res ne vidim problema v tem, da v takem primeru ta obrazložitev izostane.

Zdaj pa mogoče samo še nekaj številk, ki je kolega Kosi govoril o tem, da se glede gradbenih recimo dovoljenj z digitalizacijo pri nas ni nič spremenilo, recimo. Pa vzemimo samo primer, ker imam ravno tule statistične podatke, pa bom od vseh teh podatkov, ki so tu, gledala recimo povprečen čas, torej število dni od vloge do dneva izdaje odločbe. Pa grem kar po abecednem vrstnem redu, pa rečem, občina Ajdovščina. V letu 2025 je bil ta povprečen čas 65,53 dni. V letu 2026 za isto občino Ajdovščina je bil ta povprečen čas 28,91 dni. Pa gremo recimo na

občino Celje, na mojo občino. Je bil v letu 2025 ta čas 56,67 dni. V letu 2026 je bil ta čas 26,78 dni. Želite, da še nadaljujem z ostalimi občinami?