Ja, hvala za besedo.

Torej, pri zahtevi za oceno ustavnosti s strani Državnega sveta gre pravzaprav za to, da je Ustavni svet dal v ustavno presojo prav tiste rešitve v tem Zakonu o upravnem postopku, na katere smo mi takrat v prejšnjem mandatu pri sprejemanju te novele zakona tudi opozarjali.

Cilj, zdaj državni sekretar, ki opravlja tekoče posle, je povedal, da je bil cilj torej pohitritev in večja učinkovitost ter debirokratizacijo upravnih postopkov, vendar sem že takrat povedal in sem danes enakega mnenja, da te rešitve, ki so bile podane, teh upravnih postopkov ne pohitrujejo. Ti upravni postopki, zaradi tega zakona niso bolj učinkoviti in tudi niso nič bolj debirokratizirani postopki.

Zdaj, na štiri zadeve se ta ustavna presoja nanaša. Zdaj, prva zadeva so glede jezikovnega pomočnika, kjer je pač podana rešitev, da to ne more, da pač ni mus, da je to nek uradni tolmač, ampak je lahko tudi druga opravilno sposobna oseba v katerem torej Državni svet opozarja na to, da je lahko prihaja do procesnih položajev oziroma nezdružljivosti procesnih položajev, ko posamezna oseba ne more istočasno nastopati, na primer kot tolmač, pa hkrati kot priča. In pa tudi lahko je zelo problematično v tem smislu, kako ta opravilno sposobna oseba na neke zadeve upravnih postopkov tudi tolmači. Če imaš ti uradnega tolmača, potem je jasno, da bo uradni tolma praviloma torej prevajal in tolmačil ta upravni postopek medtem lahko neka druga oziroma tudi zavezan k temu, medtem lahko neka druga oseba, na katerega seveda pa upravni organ presodi, ali je ta oseba prava ali ne, potem na koncu tudi nekako prilagodi in torej stranke v postopku nekako napačno poda informacije, ki so pri upravnem postopku zelo pomembne. Predvsem, kar je problem, je pa vročanje. Prav tu sem tudi osebno, pa tudi moji kolegi takrat so na to opozarjali, da sistem spremembe vročanja odločb spremembo, ki ste torej iz 15 dni na 7, tako da dejansko, če se ni možna osebna vročitev in potem da torej obvestilo v poštni nabiralnik, torej poštar velja sedem dni

in potem 21 dni za pritožbo. Da s tem zmanjšujete torej pritožbeni rok oziroma to možnost na, torej ta postopek iz 30 na 28 dni in s tem seveda stranki v postopku zmanjšujete neko večjo, bolj pravno možnost glede teh zadev. Seveda je pa zelo sporno predvsem pri vročanju, pri navadnem vročanju, ko se šteje sedem dni od oddaje pošte, da je pošta vročena, kajti nedolgo nazaj sem bral eno informacijo, da je recimo pošta potrebovala eno pismo iz enega konca Ljubljana, drugega konca Ljubljana, štiri dni. Zdaj si pa vi predstavljate torej nekoga, ki mu je upravna odločba izdala odločbo po navadnem vročanju, datum opreme je bil, ne vem, današnji dan, dobiš pa potem komaj čez štiri dni potem pošto v svoj kaslc ali pa celo peti dan. To je totalno noro, kajti s tem ste zmanjšali možnost pritožbenega roka. S tem pa niste bolj učinkovito, upravni postopek ni bolj učinkovit in ni bolj pohitren, kajti to je v škodo, v škodo uporabnikov.

Vi s tem varujete samo zaposlene na uradnih, na uradih, pač tisti, ki ta upravni postopek vodijo, kajti, tudi sam sem bil, prej 20 let, ko sem se ukvarjal s pridobitvijo gradbenih dovoljenj, veliko soočal s temi težavami v upravnih postopkih in problem je bil naslednji. Torej, rok za izdajo neke odločbe je bil 30 ali pa 60 dni, ampak upravni organ je za, da je pregledal, torej to vlogo, potreboval tudi dva, tri, štiri, pet mesecev. Ko pa je ugotovil določeno nepravilnost ali pa je potrebna dopolnitev, je pa potem poslal zahtevo za dopolnitev in dal rok osem dni ali pa pet dni. Ker dejansko je tako uradnik vedel, da v tem roku ne boš moral dopolniti in je potem lahko vlogo zavrnil. Torej, Zakon o upravnem postopku bi moral imeti rešitve glede pohitritosti in učinkovitosti, da bi dejansko bil zavezan, torej upravni delavec k temu, da spoštuje pravne roke. In mi smo se dejansko tudi v koalicijski pogodbi sedaj zavezali, da če nekaj ne bo izdano v predpisanem roku, gre za molk organa in je s tem tudi izdana odločba. Torej to dejansko to soglasje oziroma to odločbo torej potem velja in tako bi moralo biti.

Problem, ki ga imamo tudi v upravnih postopkih, je v tem, da nekateri upravni delavec, ki dobro opravlja svoje delo, za to ni nagrajen. Tisti, ki pa ne, ki pa delo opravlja slabo, pa za to tudi ni nekako kaznovan. Na koncu dobita oba enako plačilo. Celo vem, da je bilo po upravnih enotah, nekatere upravne enote, so rekli, ja, mi delamo tako, druga upravna enota je rekla, ja, mi delamo tako, čeprav so pravila v Sloveniji enaka in tudi upravna enota je bilo tako, nekdo je bil, zaposlen, tisti zaposleni svetovalec je bil dejansko zelo ažuren, se je dejansko zelo zavzel pri izdaji, pač pri postopku, je zelo hitro opravil, torej postopek, izdal odločbo, nekdo pa se je na to požvižgal, pa je rekel, ja, bo čez 14 dni, pa bo čez tri tedne, pa sedaj eno, pa sedaj drugo, ampak na koncu sta dobila za to enako plačilo in to ni prav.

Zato taka rešitev glede vročanja, ki je sedaj v rešitev, torej sedem dni takoj in potem 21, predvsem pa kar se tiče navadnega vročanja, ni ustrezno, ker je v škodo uporabnikov, ker je to v škodo državljanov in državljank in ne v dobrobit boljšemu, hitrejšemu, bolj učinkovitemu pravnemu postopku, ampak gre zgolj za zaščito, torej zaposlenih na javnih, javnih, javnih zavodih oziroma v vseh tistih ustanovah, kjer Zakon o upravnem postopku velja.

Tudi naslednja, izpodbijanje glede informativne odločbe, kjer nekako enačite informativno odločbo z informativnim izračunom, kar ne more biti enako. Informativni izračun je seveda nekaj, kar

se izračuna po številkah, medtem ko je informativna odločba lahko povsem nekaj drugega, predvsem pa tudi, kaj nasprotuje, torej Državni svet, je pa tudi odločba brez obrazložitve. Odločba ne more biti brez obrazložitve, kajti vsak, v postopku ni nek pravnik, ni pravni, nima pravnega znanja in če izdaš odločbo brez obrazložitve, čeprav se nekdo potem mogoče tudi v postopku strinja in ne bo pritožbe, se lahko pa kasneje karkoli zgodi, s tem, torej, mislim, da mora biti jasno določeno, da odločba mora biti obrazložena, na katerih pravnih, kako je ta postopek potekal. In tudi določene vse tiste kar določbe, kar pač v obrazložitvi mora biti. Ne glede na to, ali so se torej stranke v postopku ali stranski udeleženci strinjali s to odločbo ali ne. Tudi če potem pride, če je odločba pravnomočna, lahko pride torej tudi do ponovitve postopka, lahko pride karkoli in tudi zaradi pravnega varstva mora biti kasneje nekako tudi zdaj kasneje določeno, da odločba mora imeti obrazložitev. In v tej dobi digitalizacije mislim, da to ne bi smel biti problem. Danes vam lahko umetna inteligenca napiše odločbo v nekaj minutah. In prav zadnjič sem o tem razpravljal na Odboru za zadeve Evropske unije, ko smo v stališču, ko je bilo v stališču vaje navedeno, kar se tiče digitalizacije, da je Slovenija ima primer dobre prakse s tem, ko smo vedeli v Sloveniji na področju izdaje gradbenih dovoljenj sistem e-graditve. Mi s tem sistemom e-graditve nismo naredili nič, dobesedno nič. Mi s tem sistemom nismo pohitrili postopkov, nismo poenostavili postopkov, torej še vedno postopki izdaje gradbenih dovoljenj trajajo mesece in mesece in še vedno so postopki enako birokratizirani kot so bili prej. Digitalizacija bi morala dejansko pomeni pohitritev in poenostavitev postopkov. Žal s tem nam ni uspelo narediti, čeprav smo imeli tudi v mandatu prejšnje, v prejšnjem mandatu tudi za to svojo ministrstvo, ki pa tako ali tako mislim, da iz njega ni bilo neke učinkovitosti. Zato bi tu moralo biti tudi v Zakonu o upravnem postopku, ki torej potrebuje neko novelo, ki je pomlajeno, glede na to, da se digitaliziramo, ampak dejansko rešitve bi morale biti takšne, da bi torej bili postopki poenostavljeni in bolj učinkoviti za uporabnika, ne pa za zaščito uradnikov v teh državnih ustanovah, nekaterih ne da ne bom vse metal v isti koš? Kajti res nekateri zelo dobro delajo, so zelo učinkoviti, vendar žal za to svoje delo niso, niso nagrajeni. Torej, spomnim se tudi tega primera, ko je bil, ko je upravni inšpektor ugotovil nepravilnosti na eni upravni enoti v zvezi z izdajo gradbenih dovoljenj, in je potem upravni inšpektor vprašal, torej vodjo oddelka oziroma načelnika, kako boste pa sedaj ukrepali, ja, bom to upošteval torej pri vsakoletnem nagrajevanju, oceni uspešnosti, ampak na koncu so vsi bili ocenjeni z oceno pet. Nobenemu ni potem bil uradnik, ni bil ocenjen z neko slabšo številko, z neko slabšo oceno, na koncu so bili vsi ocenjeni za pet in to je nepravilno. Zato seveda nekako to oceno ustavnosti, ki jo je dal Državni svet, podpiram, se torej ne strinjam z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, da je torej, da ta zakon ni protiustaven, kajti že takrat smo opozarjali na to, da zakon, da rešitve, ki so bile podane niso ustrezne in seveda še najbolj je pa problematično ta rešitev glede vročanja, kajti vemo, da pošta danes ni več tako učinkovita, kot je bila, kot je bila včasih. Da mi danes, letos, torej leto 2020, 26 navadna pošta potrebuje iz enega konca Ljubljane na drugi konec štiri dni, potem prihajamo v obdobje, ne vem, srednjega veka in ne v obdobje neke moderne, modernem času, kot živimo danes. Dogaja se tudi, da poštarja ni, vsak drugi dan pride drugi poštar, ne pozna naslovov in velikokrat se zgodi, da pošta roma v drugi nabiralnik, da ni

na pravem naslovu in s tem dejansko državljani in državljanke, uporabniki upravnih storitev niso dovolj zaščiteni, zato takšni sistem vročanja ne bi smelo biti v tem zakonu.

Hvala.