Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovani vsi tu prisotni.

Predsedniku Vlade Republike Slovenije se na začetku najprej lepo zahvaljujem za zaupanje, ker me je predlagal za vodenje tako, tako zelo pomembnega ministrstva, zakaj pravim, da je to ministrstvo tako zelo pomembno. Prihodnost naše države Republike Slovenije ne določajo predvsem naravni viri ali geografska lega, temveč znanje ljudi. Zato je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino po mojem trdnem prepričanju eno ključnih razvojnih ministrstev. Odločitve tega ministrstva vplivajo na generacije otrok, mladih raziskovalcev, delavcev, inženirjev, podjetnikov, umetnikov in tako naprej. Vsaka napaka je lahko draga. Naloga tega ministrstva je ustvarjati pogoje, da bo Slovenija družba znanja, ustvarjalnosti, odgovornosti, ambicioznosti in priložnosti. Kot tako to ministrstvo zasluži in potrebuje skrbno vodenje in pa delo z vsemi deležniki na področjih, kjer ti deležniki pač igrajo pomembno vlogo.

Svojega življenjepisa ne bom podrobneje predstavljal, ker ste ga imeli priložnost prebrati. Naj samo poudarim, da sem večino profesionalne poti oddelal akademski sferi in kar nekaj tega časa na vodstvenih področjih. Skoraj devet

let sem bil dekan, pet let sem bil direktor, direktor inštituta, eno leto sem bil, sem vodil Direktorat za visoko šolstvo in znanost, v letih 2012-2013, eno leto pa sem tudi vodil, v mlajših letih, oddelek na Mestni občini Novo mesto. Torej sem imel tak, recimo malce širši nabor izkušenj, pretežno pa so bile akademske. Treba je tudi poudariti, da je ta sfera, visokošolska in znanstvena, po svojem bistvu mednarodna. Zato, ker velik del svojega življenja do sedaj sem preživel v tujini, kjer sem seveda lahko opazoval različne sisteme, se pogovarjal z ljudmi, prebiral in se učil. Do sedaj sem imel manj stika s področjem vzgoje, izobraževanja in mladine, z eno večjo izjemo, ko sem kot ekspert analiziral sistem financiranja investicij na področju celotnega, celotne šolske vertikale. To je bila študija, ki je potekala za potrebe Evropske komisije. Jaz mislim, da to ni manko, kajti v svoji karieri sem se moral večkrat ukvarjati z novimi področji zaradi same narave mojega raziskovanja in razvoja. Pomembno je, da si učljiv, in pomembno je, da se obdaš z ljudmi, ki od tebe o določenem področju vedo veliko, veliko več.

Če bom postal minister, bom član 16. Vlade Republike Slovenije. Ta Vlada oziroma koalicija iz katere nastaja ta Vlada ima en dokument, ki se mu reče koalicijska pogodba. In če vas zanima, kaj bo ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino delalo, je pač potrebno pogledati v ta dokument, saj skrivnosti ni. Moja naloga danes pa seveda je, da vam odgovorim na vaša vprašanja in pomisleke povezane s tem. In morda tam, kjer je možno, malce bolj podrobno pojasnim, kaj konkretno imamo v mislih. Povsod ne bo možno podati podrobnih pojasnil, ker je, kot rečeno, potreben širši pogovor s stroko, z deležniki, z vsemi, ki imajo interes v tem procesu.

Iz koalicijske pogodbe v delu, ki ureja področje izobraževanja, znanosti in mladine izhajajo štirje cilji mandata. Prvi cilj je kakovostno in ideološko nevtralno izobraževanje. Drugi cilj razbremenitev učiteljev in krepitev njihove avtoritete. Tretjič: močnejša povezanost znanja, raziskav in gospodarstva, seveda v tistem delu, kjer lahko naše ministrstvo k temu prispeva. In pa seveda nasploh kreirati boljše možnosti za mlade pri izobraževanju in s tem kasneje pri zaposlovanju in osamosvajanju.

In sedaj bom skladno z napotilom oziroma prošnjo predsedujoče, malce krajše kot sem mislil, šel skozi mojo predstavitev in se bom seveda s tem tudi povečal količino časa, ki jo boste imeli. Za vprašanja in zahteve po pojasnilih. Na prvem mestu je uveljavitev ideološko nevtralne šole, ki jo zagotavlja 41. člen Ustave Republike Slovenije. Slovenski javni šolski sistem mora ostati prostor znanja, kritičnega mišljenja in spoštljive izmenjave različnih pogledov. Šola nikakor ne sme biti prostor politične ali ideološke indoktrinacije. Za to bomo poskrbeli, da se bodo pregledali učni načrti, gradiva in pa strokovne smernice ter zagotovili, da bodo temeljili na strokovnih standardih, znanstvenih spoznanjih in pa tudi na ustavnih vrednotah Republike Slovenije. Pri tem bomo seveda upoštevali strokovno avtonomijo učiteljev, akademsko svobodo, hkrati pa skrbeli seveda za pluralnost in uravnoteženost izobraževalnega procesa.

V medijskih zapisih na to določilo koalicijske pogodbe je bilo kar nekaj vprašanj na temo kaj je to ideološko nevtralna šola. In sem se odločil, da bom to tudi povedal takoj na začetku. Zame ideološko nevtralna šola pomeni šolo, ki učence ne uči, kaj morajo misliti, ampak jih uči, kako misliti. Naloga šole ni politična socializacija v korist katere koli ideologije, ampak posredovanje znanja, razvijanje kritičnega mišljenja ter vzgoja

odgovornih in aktivnih državljanov, to si želimo. Zato bomo posebno pozornost namenili strokovnosti, pluralnosti in pa transparentnosti pri pripravi vseh materialov.

Druga točka je dvig ugleda učiteljskega poklica in krepitev učiteljske avtoritete in avtonomije. Jaz se še zelo dobro spomnim tistih časov, ko sem bil mulc, ko smo na učitelje gledali kot na nekaj strašno pomembnega, smo jih zelo spoštovali, res. Mnogi so si ali pa smo si želeli biti učitelji že zaradi statusa, ki ga to prinaša. Občutek imam, ne samo jaz, da se je to skozi čas malce izgubilo. Starši v šole hodijo z odvetniki. Vsak korak je prereguliran in načrtovan in te zadeve je seveda treba dodelati, kajti vsi si želimo, da gredo naši otroci v šole, kjer so kakovostni in motivirani učitelji, ki spoštujejo sami sebe in ki jih njihova okolica spoštuje. Tako da ukrepi, ki jih bomo razvijali skupaj z deležniki, bodo šli seveda zelo močno v tej smeri. In če nam bo uspelo postaviti osnove za dvig ugleda tega strašno pomembnega poklica, bomo rekli, da smo že kar velik del našega poslanstva na ministrstvu dosegli.

Naprej reševanje kadrovske problematike v vzgoji in izobraževanju. To je zagotovo ena največjih razvojnih omejitev v slovenskem šolstvu. Treba se je s tem resno in odgovorno ukvarjati. Želimo ustvariti pogoje, v katerih bodo tudi najboljši diplomanti kot nekoč ponovno videli učiteljski poklic kot res privlačno karierno izbiro. To si želimo. Vendar pa bi želel vseeno opozoriti, da se kadrovske problematike ne da rešiti zgolj z dodatnimi zaposlitvami, ampak je seveda potrebno pogledati in temeljito pretresti tudi nove pristope pri preučevanju in pa seveda nove tehnologije, ki zelo temeljito spreminjajo način, na katerega se opravlja pedagoško delo kot tudi vsi drugi pravzaprav vidiki dela.

Posodobitev študijskih programov za pedagoške poklice. Pedagoški študijski programi morajo seveda slediti spremembam v družbi, tehnologiji in potrebam sodobne šole. V sodelovanju z univerzami, seveda z globokim spoštovanjem do njihove z ustavo zagotovljene avtonomije bomo pregledali obstoječe programe in jih pač nadgradili z vsebinami s področja digitalnih kompetenc, sodobnih pedagoških pristopov, tudi vključevanje otrok s posebnimi potrebami in pa učinkovitega dela v zelo raznolikih učnih okoljih. Morda več o tem, kasneje, ko me boste vprašali. V koalicijski pogodbi tudi piše, da se bo združevalo strokovne zavode s področja izobraževanja, ki izvajajo analize rezultatov kurikularne zasnove in posodobitve. Namen: to se ne bo zgodilo seveda v enem tednu. To je zelo, zelo resen poseg. Bi pa želel poudariti, da namen ni centralizacija zaradi centralizacije, gre pač za povečanje učinkovitosti, odpravo podvajanj in pa boljše povezovanje funkcij, ki danes pogosto v nekem delu deluje tudi ločeno.

Vrnitev sestave svetov šol na razmerje 3 + 3 + 3. Tukaj se dogajajo spremembe kar naprej. Vsakič, ko se zamenja oblast, spreminjajo sestave svetov teh šol. Cilj te spremembe je pač ponovno vzpostaviti ravnotežje med tremi ključnimi deležniki šole, torej zaposleni, starši in ustanoviteljem. Šola je javna institucija, katere uspešno delovanje zahteva sodelovanje in pa ravnovesje teh skupin, zato pač želimo menimo, da je potrebno zagotoviti njihovo ustrezno enakovredno zastopanost.

Ravno tako želimo zmanjšati birokratske obremenitve učiteljev. Učitelji pač morajo večino svojega delovnega časa namenjati poučevanju, vzgojnemu delu, se pravi delu z učenci, ne pa administraciji. Ministrstvo bo sistematično zmanjšalo

administrativne obremenitve, ki odvračajo čas in energijo od njihovega temeljnega in plemenitega poslanstva. Logika je, kot bi morala biti sicer verjetno na večini področjih. Če že obstaja administrativno pravilo, mora to pravilo upravičiti svojo dodano vrednost za kakovost tega vzgojno izobraževalnega procesa. Če te funkcije nima, se je potrebno vprašati ali je to res potrebno. Torej, da naj ponovim, cilj je preprost, več časa za učence, manj časa za obrazce.

Učiteljski poklic sodi med ključne poklice za razvoj družbe, zato si zasluži močno strokovno institucijo, ki bo skrbela za njegov razvoj, razvoj, ugled in profesionalne standarde. Zato smo si za nalogo postavili ustanovitelj, ustanovitev učiteljske zbornice. Ustanovitev te zbornice, to je tudi zapisano, kot sem rekel, v koalicijski pogodbi nikakor ni, nikakor ni namenjena zmanjševanju vloge sindikatov ali kakor koli drugega, želimo okrepiti strokovno avtonomijo tega poklica in pa seveda povečati vlogo učiteljev pri samem razvoju slovenskega izobraževalnega sistema. In verjamemo, da bo taka zbornica postala osrednji prostor dialoga, razvoja kakovosti in pa tudi krepitve profesionalne identitete in pa ponosa učiteljev.

Naprej, zagotavljanje svobode odločanja o vzgojnih pristopih otrok, vzpostavitev pravičnega sistema financiranja zasebnih vrtcev in šol. Starši imajo pravico izbrati vzgojno izobraževalni pristop, za katerega menijo, da je najprimernejši za njihove otroke. Naloga države ne sme biti določiti ene same pedagoške poti, temveč zagotavljati kakovostno, dostopno in pluralno izobraževanje. Zato bomo sistem dodelali, sistem financiranja, da bo pravičen in pregleden, ki bo zagotavljal enako obravnavo izvajalcev pri izvajanju javno veljavnih programov, hkrati pa seveda tudi ohranil visoke standarde kakovosti, dostopnosti in tudi, to posebej poudarjam, javnega nadzora nad porabo javnih sredstev. Tukaj ne gre za vprašanje javnega ali zasebnega šolstva, gre za vprašanje enakega financiranja, enakega javno veljavnega programa z različnimi pristopi ter za spoštovanje pravice staršev do izbire.

Nadalje določitev pripravljalnic in njihova uvedba v lokalnih skupnostih, ki bodo to želele. Gre za otroke migrantov. Migracijski trendi so taki, da se število migrantov v Sloveniji zelo hitro povečuje. Primarno zaradi potreb gospodarstva po delovni sili in zelo pogosto se dogaja, da že starši in zaradi tega tudi otroci zelo slabo obvladajo Slovenski jezik. In ko gredo taki otroci v šolo, so seveda strahovite težave z znanjem, s spremljanjem pouka. Jaz sem doma iz Novega mesta in tam ta fenomen poznamo že zelo dolgo časa, ko so iz različnih razlogov, ampak tudi zaradi slabega znanja slovenščine, romski otroci dosegali zelo slabe rezultate in jih je nadpovprečno velik del moral iti v šolo s prilagojenim programom. Jaz sam se spomnim sošolk in sošolcev, ki so prišli v osnovno šolo in so dejansko smo se na začetku zelo težko, zelo težko sploh pogovarjali kot otroci, pa med nami ni bilo socialnih barier. Otroci to pogosto ne opazijo, tisto, kar opazijo odrasli. Tako da to se nam zdi kot strašno pomembno za hitro in učinkovito integracijo teh otrok v izobraževalni sistem in tudi rešitev enega velikega problema, ki ga imajo v kar nekaj že okoljih po Sloveniji. Potrebno je uvesti tudi dodatne vsebine, ki so nujno potrebne za življenje v sodobni družbi digitalizacija, računalništvo, informatika,

podjetništvo. Želimo si, da so otroci podjetni, ker če se bodo otroci učili podjetnosti, obstaja dosti velika verjetnost, da so podjetni tudi odrasli in mi si želimo podjetnih odraslih. In pa seveda, kar je zelo pomembno, tudi področje finančne pismenosti. Potrebujemo generacije mladih, ki bodo sposobne uspešno delovati v digitalni in tehnološko čedalje bolj zahtevni družbi.

Na seznamu imamo tudi reformo nacionalnega preverjanja znanja in mature, poudarjam, ne odpravo reformo. Nacionalno preverjanje znanja in matura sta pomembna instrumenta spremljanja kakovosti slovenskega izobraževalnega sistema ter zagotavljanja primerljivih standardov znanja. Hkrati pa se seveda morata prilagajati spremembam v družbi, tehnologiji in pa potrebam sodobnega izobraževanja. Cilj te reforme nikakor ne bo zniževanje standardov, temveč njihova posodobitev. Preverjanje znanja mora poleg vsebinskega znanja v večji meri ovrednotiti tudi sposobnost razumevanja znanja, uporabe znanja, kritičnega presojanja in pa pri reševanju problemov. Reforma se ne bo zgodilo danes na jutri. Temeljila bo na strokovnih analizah, najširšem možnem dialogu z deležniki in mednarodnih primerjavah. Njen cilj bo oblikovati sistem, ki bo pravičen, pregleden in pa tudi razvojno usmerjen.

Preprečevanje nasilja in krepitev preventivnih programov. To je en fenomen, ki ga včasih nismo poznali, ko smo hodili v šolo moja generacija pa nekaj mlajši, predvsem pa starejši oziroma precej manj. Sedaj pa postaja čedalje bolj prisoten. Ogroženi so tako otroci kot tudi učitelji in ostali delavci na šoli. Vsak otrok in vsak zaposleni v vzgoji in izobraževanju mora imeti pravico do varnega okolja, v katerem lahko razvija svoje potenciale. Nasilje pa ne glede na obliko nasilja zmanjšuje kakovost učnega procesa, negativno vpliva na duševno zdravje otrok in pa otežuje delo učiteljev. Zato bomo poleg učinkovitega odzivanja na posamezne incidente, ki se občasno dogajajo, posebno pozornost namenili preventivi. Naš cilj je ustvariti pač tako šolsko okolje, ki spodbuja spoštovanje, odgovornost, sodelovanje in medsebojno, medsebojno razumevanje.

Krepitev preventivnih programov o pomenu dobrih medčloveških odnosov in dobrega duševnega zdravja je strašno pomembno. Starše, otroke, mladostnike in zaposlene moramo pač opolnomočiti za ukvarjanje s sodobnimi izzivi, ki so povezani z duševnim zdravjem, z medsebojnimi odnosi in pa tudi zelo pogosto vplivom digitalnega okolja. In to okolje zahteva celovit in preventivno usmerjen pristop. Potrebno je krepiti zdrave odnose, spoštljivo komunikacijo, empatijo in pa odgovornost do sebe in do drugih, saj so prav kakovostni medčloveški odnosi eden najpomembnejših dejavnikov dobrega duševnega zdravja. Slabo duševno zdravje pa škodi tako tistemu, ki ima slabo duševno zdravje, kot tudi povzroča družbene stroške zaradi absentizma, zaradi zdravljenja in tako naprej.

Spodbuda za čim več lokalno pridelane hrane v vrtcih in šolah in pa obvezno vključevanje hrane v razpise. Mislim, da je to samo po sebi zelo jasno zapisano. Če boste seveda želeli, vam lahko kasneje to malce bolj natančno pojasnimo. Želja ni zgolj ekonomska ali pa ekološka hrana, je tudi del kulturne dediščine, kulinarika in je prav, da ščitimo in varujemo to našo kulturno dediščino.

Omejitev uporabe mobilnih telefonov v šolah. Mobilni telefoni so postali pomemben del vsakdanjega življenja. Vsi jih uporabimo, motijo nam zbranost in motijo tudi zbranost otrokom, ki sodelujejo v procesu, moti kakovost njihovih medsebojnih odnosov. In zaradi tega bomo pač

predlagali ukrepe, ki ne bodo prepoved tehnologije kot take. Ne mislimo iti nazaj v čas, ko je Gutenberg tiskal Biblijo. Ampak želimo pač vzpostaviti ravnotežje med koristmi digitalnih orodij in pa seveda potrebami kakovostnega vzgojno izobraževalnega procesa. Šola ne sme biti prostor, ne vem, Facebooka, Instagrama, Snapchata, kar pač otroci danes uporabljajo, ampak mora biti prostor učenja, sodelovanja, osebne komunikacije in pa socializacije.

Posodobitev sistema vajeništva. Slovenija je industrijska družba. Slovenija potrebuje industrijske delavce. Robotika to deloma spreminja, ne bo pa robotika, robotizacija tega odpravila. In tiste države, ki so med najbolj razvitimi, imajo zelo dobro razvite in vpeljane sisteme vajeništva. To ne bo prispevalo zgolj k temu, da bodo, da bo ta mladina dobila kompetence, ki bodo nepotrebno uporabljive v delovnem procesu. Tukaj se bo zgodila še ena posledica, na katero marsikdo niti ne pomisli. Ampak dandanes večina zaposlitev sploh več ne izhaja iz prijav na razpise, formalno morda, ker je treba prijaviti potrebo na zavodu. Večina zaposlitev, zdaj bom povedal podatek za univerzitetni nivo študija, 60 procentov prvih pogodb o zaposlitvi je sklenjeno med študentom in delodajalcem, za katerega je študent delal preko študentskega servisa.

In mi upamo, da bo ta kakovosten sistem vajeništva, ki ga bomo razvijali tudi skupaj z gospodarstvom, prispeval tudi k temu. Vzpostavili bomo nove izobraževalne programe z dvojno rabo na področjih, kjer Slovenija že ima znanje in industrijsko tradicijo, ki bi povezali civilna in vojaška tehnična znanja v obstoječih medpodjetniških izobraževalnih centrih. Slovenija kot industrijska država ima tudi zelo močan sistem tehniškega izobraževanja, tudi študija, ampak tukaj govorimo o izobraževanju. Na to smo lahko ponosni in ta sistem želimo še dodatno okrepiti z vsemi temi vidiki dvojne rabe, pri čemer ne gre, bom rekel, ali pa ne gre samo za, ne vem, za puške, pištole in tanke. Vemo, da v sodobnih doktrinah zagotavljanja varnih in odpornih družb čedalje večjo vlogo igrajo seveda tudi nove tehnologije.

Krepitev povezave med univerzami in gospodarstvom počasi zaključujem, samo še dve alineji imam. Znanje je eden najpomembnejših razvojnih virov Slovenije, to sem povedal. Univerze seveda morajo ostati prostor akademske svobode in odličnosti, hkrati pa je prav, da so tudi tesno povezane ali pa vsaj, da dobijo priložnost, da so tesno povezane z razvojnimi potrebami družbe in gospodarstva. Spodbujali bomo sodelovanje na področju raziskav, razvoja inovacij, prenosa znanja, vključevanja študentov v razvojne projekte podjetij in tako naprej. Naj omenim na tem mestu samo en konkreten ukrep. V Sloveniji je izjemno težko, skoraj nemogoče ali pa zelo dolgotrajno doseči spinoff podjetja, ki je nastal v raziskovalnem delu, v okviru javne raziskovalne organizacije ali pa javno raziskovalnega zavoda, se pravi univerze ali inštituta, skoraj nemogoče, ker ne moreš dobiti soglasja ali pa ekscesno dolgo traja, da dobiš soglasje po leto, leto pa pol ali pa več ali ga pa nikoli ne dobiš in to onemogoča. Tako da mi želimo ta sistem popraviti, dodelati na način, da znanje ne bo, da se znanje ne bo, produkcija znanja ne bo ustavila takrat, ko napišeš in objaviš članek, kar raziskovalci moramo delati za to, da ohranjamo, jaz temu rad rečem licenco, pravilno se temu reče habilitacija, ampak da gre to znanje lahko tudi naprej v konkretno aplikacijo in

mimogrede, to je lahko tudi pri nas, kot v številnih drugih razvitih državah zelo pomemben dodaten vir financiranja ta iste razvojno raziskovalne dejavnosti.

In še zadnjič, krepitev decentralizacije in kakovosti slovenskega univerzitetnega prostora. Nikomur ne želimo nič vzeti, želimo pa dodati. Smo mnenja, da bi morala vsa regijska središča, ki imajo interes in ki seveda tudi izkažejo določene kapacitete, morali imeti možnost, da razvijejo taka razvojna jedra. Teh ukrepov bo lahko več. Konkretno bomo preučili dve dodatni zadevi. Prvi je uvedba dodatne organizacijske oblike visokošolskega zavoda. Trenutno v Sloveniji po Zakonu o visokem šolstvu obstajata samo dve obliki visokošolskega zavoda: samostojni zavod, to je lahko visoka šola, fakulteta ali akademija, malo odvisno od področja in drugih kriterijev ali pa univerza. In država sme ustanoviti izključno univerzo, za univerzo pa je potrebno izpolniti zelo zahtevne pogoje, kar je pravilno in to pozdravljam, univerza ni kar tako. Ampak to pa tudi pomeni, da je univerza praktično nemogoče ustanoviti, skoraj nemogoče. To je proces, ki traja 20, 30 let. In zato je ideja, ki jo bomo proučili, da bi uvedli še neko vmesno obliko zavoda, ta vmesna oblika zavoda ne vem, lahko ji rečemo Politehnik ali kako drugače, pač ni samostojni zavod, mora pa imeti programe na manjšem številu področij, pa morda samo na prvi ali drugi stopnji študija, kakorkoli bo pač pokazala javna razprava. Na ta način lahko tudi v teh drugih razvojnih središčih omogočimo začetek, se pravi, tega razvojnega procesa. Sicer smo ostali in obstali v statusu quo. In druga stvar, ki jo bo ta sprememba prinesla, je možnost konsolidacije v tej zasebni sferi. V Sloveniji imamo ob štirih javnih pa treh zasebnih univerzah še nekaj ducatov manjših visokošolskih zavodov. Če bomo določili neko tako obliko, potem bomo tem zavodom tudi omogočili, da se bodo združili in na ta način bomo seveda zmanjšali število teh zavodov. Jih bomo na jih bomo, se bodo, če se bodo tako odločili. Ta hip te odločitve niti ne morejo sprejeti se bodo lahko združili, dosegali sinergije in seveda tudi lažje zagotavljali najvišjo stopnjo kakovosti.

Toliko z moje strani.

Hvala lepa za vaš čas.

Predsednica mag. Marjeta Šmid: Doktor Borutu Rončeviću se zahvaljujem za podano predstavitev.

V nadaljevanju pa dajem besedo članicam in članom odbora, da kandidatu za ministra postavi vprašanje. Pred tem pa dovolite še kratko pojasnilo.

Vprašanja članic in članov odbora se lahko nanašajo na delovno področje Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino, ki v skladu z 38.č in 39. členom Zakona o državni upravi opravlja naloge na področju predšolske vzgoje, osnovnega, srednjega in višjega šolstva, izobraževanja odraslih, mladine, športne vzgoje otrok in mladine, visokega šolstva, znanstveno raziskovalne in inovacijske dejavnosti ter tehnološkega razvoja. Doktor Borut Rončević, ali se strinjate, da članice in člani odbora najprej postavijo določen sklop vprašanj? Na primer, da trije člani postavijo vprašanja na katera odgovorite, potem pa sledi naslednji sklop.