Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, predstavniki

javnosti, prav lepo vas pozdravljam in začenjam 3. nujno sejo Odbora za notranje zadeve in javno upravo.

Imam zaenkrat tri pooblastila, in sicer magistro Marjeto Šmid nadomešča poslanec Srečko Ocvirk. Oziroma obratno, ja, obratno, se opravičujem. To bi bilo dobro, da poslanske skupine poenotijo, da ni pri vsaki drugače, ta pooblastila. In sicer, Marjeta Šmid nadomešča Srečka Ocvirka, Martin Mikolič nadomešča Janeza Ciglerja Kralja in pa Zoran Mojškerc nadomešča Andreja Kosija.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik zadeve, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem, ki ste ga prejeli.

Še dodatno pooblastilo imamo, in sicer Natašo Sukič nadomešča Luka Mesec.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo predstavitve Francija Matoza, kandidata za ministra za notranje zadeve in javno upravo.

Predsednik Vlade Janez Janša je predsedniku državnega zbora Zoranu Stevanoviću 28. maja letos na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 229. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal listo kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre Vlade Republike Slovenije. Predsednik Državnega zbora je Odboru za notranje zadeve in javno upravo poslal predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministra za notranje zadeve in javno upravo imenuje Francija Matoza. V skladu s 1. in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sem sklical današnjo sejo odbora, na kateri se nam bo predlagani kandidat predstavil ter odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku, kot ga določa Poslovnik, poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Kot gradivo za sejo ste prejeli predlog liste kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre z dne 28. 5. letos, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Del gradiva, ki vsebuje osebne podatke, pa ste članice in člani odbora zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu UDIS.

Uvodoma vas obveščam, da je čas za izvedbo današnje seje omejen, kot ste lahko videli, do 15. ure. Zato vam predlagam, da kratko in jedrnato najprej kandidat predstavi svoj program dela, potem pa tudi poslanke in poslanci, da postavite tudi v tem duhu svoja vprašanja. Pri čemer sva se s kandidatom dogovorila dve zadevi, in - / hrup v dvorani/ na zdravje - sicer da je kandidat izrazil željo, da se ne sprejema sklopa treh ali petih vprašanj, ampak da kar direktno odgovarja tistemu, ki ga sprašuje. To je prva zadeva. Druga zadeva pa je, da sem se odločil, da bom na tem odboru vpeljal prakso, ki mi je všeč, z Odbora za zadeve evropske, Odbora za zunanje zadeve, to pa je, da bomo tudi na kakšni redni seji po novem imeli točko Vprašanja in pobude, kjer boste lahko takrat prisotnemu ministru tudi postavili kakšno vprašanje glede aktualnih zadev.

Zdaj pa, gospod Franci Matoz, kandidat za ministra za notranje zadeve in javno upravo, izvolite, beseda je vaša.

Franci Matoz (kandidat za ministra za notranje zadeve in javno upravo): Ja, hvala predsedujoči. Spoštovane članice in člani Odbora za notranje zadeve in javno upravo, spoštovani vsi prisotni, ki nas spremljate.

Na kratko bi v uvodu povedal nekaj besed o sebi, čeprav vem, da me večina vsaj poznate. Glede na to, da ne izhajam iz politike, menim, da ne glede na to, da so moji podatki več ali manj znani ali javni, kratka predstavitev je razvidna tudi iz predloga predsednika Vlade, menim, da je vseeno prav, da nekaj na kratko povem o sebi.

Torej rojen sem leta 1963 v Ljubljani, osnovno šolo sem obiskoval v Šentvidu pri Ljubljani, ki sem jo uspešno zaključil leta 1978. Torej sem po rojstvu Šiškar ali Ljubljančan, kakor bi temu rekli. Izhajam iz delavske

družine kjer se je pač garalo in nič ni bilo dano. Moja življenjska pot me je nato peljala v kadetsko šolo za miličnike v Tacen, kjer sem šolanje uspešno zaključil leta 1992. Postal sem miličnik in kot je bilo takrat v navadi, nisem smel službovati v Ljubljani, kot sem si to želel, ampak so me nedeljo poslali na takratni policijski oddelek milice v Divači. Tam sem dobil majhno sobico, zato zelo dobro razumem policiste, ki se danes vozijo na delo več 100 kilometrov, ker nimajo urejenih možnosti nastanitve v kraju dela, ampak o tem bom v nadaljevanju. Nato sem svojo poklicno pot nadaljeval v policiji. Izobraževal sem se ob delu in zaključil višjo šolo, postal pomočnik komandirja na policijski postaji Kozina in nato po osamosvojitvi Slovenije leta 1992, tudi komandir postaje prometne policije v Kopru. Eno večjih policijskih postaj sem tako vodil do leta 1994, ko sem se odločil, da študij nadaljujem kot redni študent na Univerzi v Ljubljani, Pravni fakulteti, kjer sem svoj univerzitetni študij zaključil leta 1996. Takrat sem se odločil, da iščem nov izziv in šel na pot odvetništva, opravil sem odvetniško pripravništvo in sem tudi leta 2002 postal odvetnik. Kmalu sem ustanovil svojo odvetniško družbo, v kateri sem zaposloval včasih tudi do 30 ljudi. Sedaj sem lastnik Odvetniške družbe Matoz s sedežem v Kopru, kjer pa imam zaposleno eno odvetnico, ki bo tudi prevzela vodenje odvetniške pisarne, seveda, v kolikor bom danes dobil vašo podporo, saj bom sam svoj poklic dal v mirovanje. Sem samski, oče dveh zlatih odraslih hčera, ekonomsko sem preskrbljen in neodvisen. Odločitev, da zapustim svoj dokaj dobro plačan poklic, ni bila lahka. Moje vodilo pri tej odločitvi je bilo zgolj in samo to, da za Slovenijo naredim nekaj dobrega, da poskušam kolikor je v mojih močeh, uspešno voditi to ministrstvo, za katerega kandidat sem.

Policijo poznam, javno upravo tudi, saj sem v tem času pri svojem delu veliko sodeloval tudi z zaposlenimi v javni upravi in procese dela dokaj poznam. Torej zaupanje, ki mi je bilo izkazano, da sem postal kandidat, zame pomeni veliko dolžnost, čast in odgovornost, da izpolnim obljube, ki si jih je koalicija zapisala v svoji koalicijski pogodbi. Torej odločitev, da sem danes tukaj pred vami kot kandidat za ministra za notranje zadeve in javno upravo sem sprejel po tehtnem premisleku. Kot veste, je bila zadnja sprememba zakona o vladi med drugim z namenom vzpostavitve učinkovite organizacijske strukture ministrstev, ki bo povečala učinkovitost državne uprave pri operativnem odzivanju na izzive v družbi, določeno, da se v delovno področje Ministrstva za notranje zadeve vključi tudi delovno področje dosedanjega Ministrstva za javno upravo, razen delovnega področja lokalne samouprave in tudi delno digitalizacija Ministrstva za digitalno preobrazbo. Za razliko od veljavne ureditve gre torej za bistveno širši obseg vsebinskih pristojnosti, ki narekujejo dobro načrtovano notranjo organiziranost ministrstva in njegovih organov v sestavi. Obstoječe službe iz dosedanjih resorjev se ne bodo zgolj prenesle v nespremenjeni obliki in delovale v okviru Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo. Naj že v uvodu poudarim, da bom v okviru združitve navedenih področij s pristojnimi službami opravil temeljit pregled utemeljenosti števila obstoječih organizacijskih enot, saj je učinkovito delovanje resorja. Za učinkovito delovanje resorja potrebno vzpostaviti vitko in učinkovito notranjo organiziranost ministrstva. Vse to pomeni, da v kolikor bo potrebno, bodo določena delovna mesta ukinjena zaradi podvajanja. Namreč pretirana organizacijska razdrobljenost v praksi ne omogoča sistemskega pristopa pri obravnavi kompleksnih vsebin, povzroča nepotrebno

kopičenje vodstvenih funkcij za ožje delovne procese, s čimer se zmanjšuje odgovornost za delo na posameznem področju in nenazadnje se ne izkorišča v zadostni meri tudi kadrovskih resursov, ki so v okviru sistema že na razpolago.

Torej, takoj ob nastopu kot minister bom poskrbel, da se pri novi organizaciji enega ministrstva preveri potrebnost posameznih služb in delovnih mest. Menim, da mora biti državna uprava bolj vitka in učinkovita. Naj začnem s ključnimi poudarki na delovnem mestu, na delovnem področju Ministrstva za notranje zadeve in policije kot organa v sestavi, ki sta za zagotovitev varnosti ključnega pomena. Varnost je ena pomembnejših dobrin sodobne družbe, glede katere ima družba upravičeno visoka pričakovanja. Nenazadnje je bilo to jasno vidno tudi z eskalacijo varnostnih razmer v Novem mestu. Razmerja med ministrom in generalnim direktorjem policije so jasno zakonsko strogo definirana, prav tako razmerja med ministrstvom in policijo, kar bom v času svojega mandata strogo spoštoval in izvajal, zato, o tem ne bi več izgubljal besed.

Znano je, da se policija sooča z zmanjšano razpoložljivostjo delovne sile in povečanim odlivom kadra, predvsem zaradi upokojevanja in seveda nezadostnega zanimanja za delo policista. V kolikor bi pogledali podatke za celotno policijo, ne samo za uniformiran del. Od leta 2022 do 2026 je v policijo prišlo 1400 novih zaposlenih, odšlo pa jih je 2064, če so moji podatki točni, torej to pomeni več kot 600 jih je več odšlo kakor prišlo, kljub temu, da je že policija tako ali tako podhranjena. Kaj storiti, da se to spremeni? V tem segmentu je potrebno pospešiti v preteklosti že začete projekte za vzpostavitev sodobnega in učinkovitega sistema izobraževanja ter usposabljanja policistov za promocijo poklica policista. Za vzpostavitev sistema štipendiranja za mlade kadre in ukrepov, s katerimi bomo v policijskih vrstah zadržali strokovno sposoben kader ter zagotovili medgeneracijski prenos osvojenega znanja, da se ne bo dogajalo, kot se zdaj, ko nam kandidate za policiste kradejo, če se lahko tako izrazim, varnostne službe za zasebno varovanje. Slednje, kar sem do zdaj opisal, naslavlja potrebo po nadgradnji kariernega sistema za policiste, ki bo vzdržen in trajnostno naravnan, kot je to tudi zapisano v koalicijski pogodb, ki ste jo vsi tudi prebrali. Mislim, da ja.

Vzpostavitev vzdržnega kariernega sistema, ki bo, ki bo zasledoval potrebe hierarhične organizacije, kot je policija, je predpogoj za uspešno pridobivanje, zadrževanje, spremljanje kadra, prepoznavanja talentov in karierni razvoj zaposlenih. Za vzpostavitev vzdržnega kariernega sistema je potrebna tudi zagotovitev ustreznih pravnih podlag v pravni ureditvi javno uslužbenskega sistema, kar dopušča v področnih predpisih policije, vendar je potrebno posebno ureditev umeščanja strukture delovnih mest policistov še urediti, pogojev za zasedbo delovnih mest, za spremljanje in pridobivanje kompetenc; vse to je pač nujno potrebno, da ta poklic naredimo bolj zanimiv.

Prav tako bo potrebno urediti, po mojem mnenju, ločen plačni sistem za policijo, vojsko, zdravstvo, izobraževanje in kulturo ter socialno varstvene storitve, medtem, ko lahko enoten plačni sistem ostane samo na administrativni ravni dela javnega sektorja. Poseben, posebej pomemben vidik spremljanja kadra in njihovega kariernega razvoja v hierarhični organizaciji, kot je policija, je

prepoznavanje talentov za vodstvena delovna mesta in razvoj vodstvenega kadra, vključno z napotitvijo in zagotovitvijo sredstev za doizobraževanje v zunanjih institucijah ter vzpostavitvijo sistemskega usposabljanja talentov za vodstvena delovna mesta in tudi tistih usposabljanj tudi tistih, ki že zasedajo vodstvena delovna mesta. Gre za nadgradnjo kariernega sistema in implementacijo kompetenčnega modela v smislu nadaljnjega razvoja kompetenc obstoječega kadra. Navedene ukrepe ni moč izpeljati čez noč, si bom pa prizadeval, da bodo projekti z jasno določenimi cilji realizirani v čim krajšem času. Seveda pa je potrebno predvsem v družbi vzpostaviti ustrezen družbeni in poklicni status policistov, ki ga sedaj nimajo, čeprav skrbijo za našo splošno varnost in varnost našega premoženja. Takoj bom naročil, seveda v kolikor bom dobil podporo, da se opravi podroben pregled vseh birokratskih postopkov, ki jih morajo policisti opravljati in so nepotrebni, vse v cilju razbremenitve, da lahko opravljajo svoje operativno delo za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja. Potrebno je vrniti policistom pooblastilo, da samostojno odkriva kazniva dejanja, predvsem manjša, kot tudi ostala po pisnih usmeritvah tožilstva.

Na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj je potrebno po moji oceni nujno redefinirati obstoječo organiziranost Uprave kriminalistične policije, v v okviru katere deluje tudi Nacionalni preiskovalni urad, imenovan NPU. Kot sem seznanjen, je na državni ravni precejšnje število kadrovskih resursov, ki niso izkoriščeni oziroma niso izkoriščeni v zadostni meri. Gre za kopičenje kadrov brez posebnih delovnih zadolžitev, na drugi strani pa imamo izrazito kadrovsko podhranjenost na regionalni in lokalni ravni, torej na ravneh, kjer so prebivalci in policiste se tam najbolj potrebuje. Pri tem imam v mislih tudi cel kup policijskih svetnikov, ki so v pisarnah, govorimo o uniformiranih policistih, v operativi pa seveda kronično primanjkuje kadrov. Proces kriminalističnega preiskovanja kaznivih dejanj mora temeljiti na regionalizaciji kriminalistične policije s koncentracijo le določenih funkcij vodenja, usmerjanja, preiskovanja in koordinacije z državne ravni, s čimer bo kriminalistična policija z obstoječim številom kriminalistov dosegla višjo raven učinkovitosti in delovnega izkoristka. Pri tem mislim na tisto, kar sem že prej povedal, na kopičenje vodstvenih funkcij tudi v kriminalistični policiji, ki menim, da je prevelika. Vlogo in položaj Nacionalnega preiskovalnega urada je ob kadrovskih kapacitetah, ki jih ima, po moji oceni premalo izkoriščen. Na drugi strani, na drugi strani pa ima tudi njegov zakonsko določen poseben položaj v hierarhičnem ustroju policije, po mojem ni dosegel tistega namena, kot je bil mišljen in v celoti ne opravičuje tega namena. Nacionalni preiskovalni urad je namreč notranja organizacijska enota uprave kriminalistične policije z določeno avtonomijo pri preiskovanju kaznivih dejanj. To pa pomeni, da njegova avtonomnost ni absolutna, temveč sta enota in direktor urada podrejena direktorju Uprave kriminalistične policije, enako kot tudi druge notranje organizacijske enote uprave kriminalistične policije. Pri izvajanju pristojnosti NPU je potrebno dosledno slediti verigi specializirane obravnave, kot je v nadaljevanju določena v relaciji državno tožilstvo - sodišča. In v tem kontekstu po moji oceni redefinirati obstoječe pristojnosti NPU in njegovo diskrecijsko pravico za prevzem preiskave v konkretnem primeru. Gre za to, da sam osebno menim, da ko se je določalo naloge NPU, se je s tako imenovanim obravnavo kaznivih dejanj, ki jih izvršujejo hudodelske združbe, razširilo

obveznost preiskave določenih kaznivih dejanj, ki seveda so lahko izvršena v hudodelski združbi, vendar niso tako nevarna, da jih ne bi morale preiskovati uprave kriminalistične policije. Torej regionalno.

Glede nezakonitega pridobivanja premoženja Torej nezakonito pridobivanje premoženja in njegova nadaljnja uporaba ima obsežne in škodljive posledice za družbo, gospodarstvo in pravni sistem. Povzroča finančno škodo za državni proračun in ima negativen vpliv na ustavno načelo socialne države in z njim povezane pravice, ter je tudi podlaga za širjenje korupcije, neenakosti, destabilizacijo institucij, ki bi morale služiti skupnemu dobremu. Nezakonito pridobljeno premoženje krepi organiziran kriminal in korupcijo, kar slabi na drugi strani zaupanje v pravno državo, povečuje se seveda socialno neenakost, vse pa to vodi do povečanega splošnega nezadovoljstva v družbi. V luči navedenega bo posebna pozornost namenjena ničelni toleranci do korupcije in prioritetni obravnavi korupcijskih kaznivih dejanj, ter gospodarske in organizirane kriminalitete s poudarkom seveda na operativnem sodelovanju z novim organom Skok, ki bo v kratkem ustanovljen.

Na področju prometne varnosti. Koalicijska pogodba določa, da se ponovno vzpostavi sistem avtocestne policije. Zaradi izgradnje avtocestnega omrežja, vinjetnega sistema in znatnega povečanja tranzitnega prometa na avtocestah, je ponovno treba okrepiti idejo o spremenjeni organiziranosti policije, ki bi omogočala večji, predvsem pa učinkovitejši nadzor na avtocestah in hitrih cestah. Avtocestna policija bo prispevala k sistematičnemu vzpostavljanju reda na avtomobilskih in hitrih cestah, izboljšanju pretočnosti prometa in prometne varnosti, zmanjšanju števila prometnih nesreč in mrtvih udeležencev, poleg tega pa tudi k povečanju raziskanosti kaznivih dejanj, saj se povečuje tudi število kaznivih dejanj in narašča tok ilegalnih migracij. Policisti specializiranih enot avtocestne policije bodo predvsem na prej na mestih prometnih nesreč in kaznivih dejanj, zagotovo pa bo k varnosti in pretočnosti prispevala tudi okrepitev nadzora na teh cestah, pri čemer je pomembno, da na ta račun ne bo zmanjšana prisotnost policistov na ostalih, to je glavnih in regionalnih cestah, saj bodo še naprej delovale obstoječe postaje prometne policije. V tem kontekstu je policiji potrebno zagotoviti tudi ustrezna orodja za opravljanje dela, med njimi tudi ustrezno tehnično opremo za nadzor prometa. Avtoceste so specifično okolje, ki praviloma ne omogoča izvajanja klasičnega policijskega nadzora oziroma je ta otežen, zato bi bilo potrebno uvesti tehnične možnosti, ki bi policistom v čim večji meri omogočile predselekcijo vozil, ki jih je treba ustaviti, kot na primer avtomatizirano preverjanje registrskih tablic in s tem povezano preverjanje vozil, ki ga s pozitivnimi izkušnjami uporabljajo številne druge države, seveda pa ob zagotovitvi ustavne skladnosti teh pooblastil.

Na področju migracij bo zaradi neaktivnosti v prejšnjem mandatu potrebno nemudoma pristopiti k izvajanju pakta o migracijah in azilu. Rok za pričetek izvajanja je že 12. 6. 2026. Svet Evropske unije je namreč 14. maja 2024 sprejel deset zakonodajnih aktov, ki skupaj predstavljajo pakt o migracijah in azilu, s katerim je reformiral celoten evropski okvir za upravljanje azila in migracij. S tem se vzpostavlja sklop pravil, ki bodo prispevale k celovitemu upravljanju migracij. Oblikovanju učinkovitih in enotnih postopkov, ter zagotovila pravično porazdelitev bremena med državami članicami. V nadaljevanju bo potrebno dosledno razmejiti med zakonitimi nezakonitimi migracijami in begunci, ki bežijo iz območij vojaških spopadov. Posebno pozornost bo potrebno nameniti zlasti nezakonitim migrantom, ki prihajajo iz varnih držav, kjer je treba

zagotoviti hitrejše postopke vračanja in v čim večji meri zmanjšati zlorabo instituta mednarodne zaščite. Dosledno bomo zavračali migrante, ki niso begunci in ki v Slovenijo ne vstopajo iz nevarnih držav. Ponovno bo treba proučiti aktualnost ocene za uvedbo ponovnega začasnega nadzora na mejah v skladu z Zakonom o schengenskih mejah, glede na to, da začasni nadzor na mejah negativno vpliva na pretočnost prehajanja notranje meje in na življenje prebivalstva ob meji. Republika Slovenija kot zagovornica schengenskega območja in pravice svobode gibanja, si mora na tem področju nadzora državne meje prizadevati za krepitev izvajanja izravnalnih ukrepov in operativnega sodelovanja s policijami sosednjih držav kot je na primer mešane patrulje, skupni nadzor, izmenjava informacij, redna posvetovanja, posvetovanja.

Namen imamo, da seveda se začne umikati kontrolo, stalno kontrolo na mejnih, na kontrolnih točkah, bivših mejnih prehodih in da se to usmerja v odkrivanje nezakonitih migracij na tako imenovano zeleno mejo. To bo predvsem potrebno tudi v poletnih časih, glede na to, da imamo na avtocestah že tako stanje, ki povzroča zastoje in mislim in menim, da bi bilo ne prav, da se ti zastoji pojavljajo še ob prehodih teh kontrolnih točk ob državni meji. Torej, da ljudje bodo bolj prosto prehajali državno mejo.

Na področju zagotavljanja splošne varnosti ljudi in premoženja bi želel izpostaviti še ureditev romske problematike, z upoštevanjem enakih meril za vse ter ustrezno spremembo zakonodaje, v kolikor je seveda v mojem resorju to možno. Varnostna situacija na območjih, kjer se nahajajo romska naselja, je kompleksna in zahteva usklajeno delovanje številnih deležnikov. V kontekstu dela policije pa izpostavljam nujno potrebo po krepitvi večje prisotnosti policistov na terenu in po sistematični ureditvi, seveda z umestitvijo v področno zakonodajo, nekaterih že predvidenih ukrepov v Zakonu o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, zlasti pa iz tega odpraviti številne anomalije, ki jih je navedeni zakon prinesel v praksi. In tudi seveda po moji oceni ni prinesel pravih rezultatov.

Naj omenim delno dekriminalizacijo prikrivanja po 217. členu KZ-1, torej kaznivo dejanje prikrivanja, zajema predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem, ne pa tudi predmetov, pridobljenih s prekrškom tatvine, kot je zdaj po novem v tem zakonu opredeljeno. Dekriminalizacija tatvine in poškodovanja stvari majhne vrednosti. Kot, kot sem omenil, dodatna administrativna obremenitev policije z vodenjem prekrškovnih postopkov, nedomišljena ureditev prekrškovnih postopkov, ki ni bila normativno dovolj prilagojena dejanskim potrebam dokazovanja in ugotavljanja materialne škode.

Posebej problematični so se pokazali v tem zakonu ocenjevanje vrednosti stvari, omejene možnosti dokazovanja po zakonu o prekrških ter otežen dostop do podatkov iz tujine, kadar gre za formalni, kadar gre formalno za prekršek, ne pa kazniva dejanja in nejasna razmejitev policijskih pooblastil v razmerju do obstoječih.

Eno od vodil policije mora biti tudi debirokratizacija, na podlagi njenih dolgoletnih izkušenj z odpravo administrativnih bremen v policiji, zlasti s poenostavitvijo procesov, postopkov in obrazcev ter uvajanjem sodobnih tehnoloških rešitev. Policija si mora prizadevati, da bo debirokratizaciji sledila tudi v svojih internih aktih. Seznanjen sem, da delo policistov poleg veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisov, urejajo številni notranji akti in usmeritve

za delo, kar pa policistu na terenu njegovega dela nedvomno ne olajšuje, ampak otežuje. Možnosti za debirokratizacijo in optimizacijo delovnih procesov policije pa je treba iskati tudi na normativni ravni. V tem segmentu bom z ministrom za pravosodje preučil možnosti za nadgradnjo institutov v prekrškovnih in kazenskih postopkov, na primer zagotavljanje prič pri hišnih preiskavah. Če želimo biti učinkoviti pri pregonu najhujših oblik kriminalitete, je nujno potrebno okrepiti raven konstruktivnega sodelovanja z državnim tožilstvom in drugimi deležniki. V ta namen bo potrebno posodobiti Uredbo o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih organov tako , da bo ta omogočala, da organi na operativni ravni med seboj sodelujejo hitro, učinkovito in s čim manj birokracije. Zagotavljanje zadostnega obsega finančnih virov je seveda nujno za doseganje dolgoročnih ciljev in tudi razvojnih prioritet policije. Pri tem je potrebno upoštevati tudi ustrezen obseg finančnih virov za redno izvajanje zakonskih nalog policije, zato je potrebno zagotoviti stalen, predvidljiv, stabilen in ustrezno visok delež finančnih sredstev v okviru proračuna policije. Če sem pravilno seznanjen, je bilo v letu 2026, prej pri rebalansu proračuna Ministrstvu za notranje zadeve oziroma predvsem policiji na podstavku materialnih stroškov znižano, znižana sredstva za 60 milijonov evrov, kar pomeni, da bo ob tako drastičnem znižanju stroškov ogroženo opremljanje policistov, nabav streliva, osebne opreme, iztrošene uniforme, zaščitna sredstva, operativno delo bodo morali omejevati, problem bo odzivnost varnostne akcije, omejitev sredstev za pomožno policijo in tako dalje. Pri tem, seveda pri zagotavljanju finančnih sredstev, morata biti upoštevana tudi strokovni in tehnološki razvoj na področju policijske opreme in zaščitnih sredstev. Velik poudarek mora biti namenjen zlasti digitalizaciji poslovnih procesov, uvajanju in uporabi modernih sodobnih tehnologij, vse z namenom povečanja učinkovitosti in uspešnosti svojega dela.

Mogoče je potrebno, da rečem še nekaj o kibernetski odpornosti, kjer nas čakajo številni izzivi. Kibernetska varnost ni več zgolj tehnološko vprašanje, ampak je postala strateška in varnostna prioriteta, enakovredna obrambi ter notranji varnosti. Zato moramo delovati proaktivno, ne le odzivno. Slovenija se podobno kot druge evropske države sooča s pomanjkanjem visoko usposobljenih strokovnjakov ter z ostalo informacijsko infrastrukturo, kar povečuje ranljivost sistemov, zato bo treba tudi na tem področju nekaj storiti. Še enkrat bi poudaril popolnoma kadrovsko podhranjenost policije. Predvsem je problem, kot sem že izpostavil, šolanje in pomanjkanje vpisov in zanimanja za ta poklic. Odprto imamo tudi stavko Policijskega sindikata Slovenije in mislim, da se bo z njim, z njimi potrebno začeti takoj pogajati in najti rešitve. V bistvu tisto, kar sem prej povedal, zahtevajo tudi delno oni v svojih stavkovnih zahtevah,

torej ovrednotenje karierne lestvice, določitev drugačno v plačnem sistemu, specifičnih delovnih mest, ureditev in sklenitev normativnega dela kolektivne pogodbe skozi izmensko delo, pravico do odklopa, starševsko varstvo in tako dalje.

Kar se tiče javne uprave. Na tem področju, je potrebna racionalizacija v organizaciji in delovanju celotne javne uprave. Pripravili bomo program racionalizacije za celoten sektor države, vključno s predlogom racionalizacije pri obstoju, organizaciji in delovanju institucij, ki nimajo neposredne podlage za ustanovitev v Ustavi seveda. V to sodi tudi obvezna rotacija za uradnike na vodstvenih položajih na ministrstvih in državnih organih. O tem sem vam govoril že pri podajanju svojega videnja policiji, in to tistih, ki delajo na področju javnih naročil v upravnih postopkih, nadzornih funkcijah, kadrovskih oddelkih in seveda zagotoviti možnost prostovoljne rotacije za druge profile. Predvsem pa je pomembno, čim hitreje izvesti decentralizacijo in državne institucije premestiti po celotni državi, pri tem pa upoštevati lastno državno premoženje, ki se po moji oceni v te namene ni izkoriščalo dobro in stroške obstoječih najemnin za prostore, kjer imajo sedeže državni organi. Pri tem je treba slediti načelu racionalizacije državnih stroškov. Predvidevamo ukinitev uradniškega sveta, začeti postopke za ustanovitev pokrajin, vendar seveda samo v okviru tega, kar je pristojnost. Torej javna uprava je servis državljanov in gospodarstva, ne more biti sama sebi namen. Iz tega temeljnega izhodišča izhaja celoten pristop k urejanju resorja. Upravo je potrebno preoblikovati v učinkovito, pregledno in odzivno institucijo, ki določa pravočasno, ki odloča pravočasno, zakonito in razumljivo. Ter v kateri je odgovornost nosilcev javnih funkcij in vodstvenih uradnikov dejansko uveljavljena, ne pa samo normativno zagotovljena in deklarirana. Digitalizacija pri tem ni ločen cilj, temveč osrednji vzvod za dosego tega namena. Sodobne digitalne rešitve in premišljena, etično urejena uporaba umetne inteligence omogoča razbremenitev upravnih postopkov, skrajšanje rokov ter prerazporeditev človeških virov tam, kjer je osebni stik z uporabnikom nujen in nenadomestljiv. Vsebine resorja glede javne uprave je mogoče razvrstiti v tri stebre, ki jim sledi tudi sklop aktualnih odprtih vprašanj. Torej, A, debirokratizacija in učinkoviti upravni postopki, kakovost pravnega urejanja, zavezujoči roki, pozitivna presumpcija in odgovornost. B digitalna digitalizacija javne uprave, ki pomeni enotno digitalno okno, e-storitve, umetna inteligenca, digitalne kompetence. In C, organizacija in upravljanje javne uprave, torej plačni sistem. Vodstveni kader. Rotacija kadra, racionalizacija in decentralizacija. Med gospodarstvom, občinami in občani in nasploh je največ nezadovoljstva povezanega z upravnimi postopki, ki so predolgi, nepredvidljivi in pogosto tudi nerazumljivi. Administrativne ovire zavirajo naložbe, podaljšujejo pravno negotovost in slabijo zaupanje v pravno državo. Potrebno je vzpostaviti upravo, ki odloča hitro, pregledno in razumljivo, ob doslednem spoštovanju načela zakonitosti. Predpogoj učinkovite uprave je kakovostno, notranje skladno in razumljivo pravno urejanje. Nepreglednost in prekomerno normiranje sta sama sebi vir administrativnih bremen, zato je treba pristopiti k sistematičnemu pregledu in razbremenitvi pravnega reda. Izvesti

je treba celovit pregled zakonskih in podzakonskih predpisov, odpraviti medsebojna neskladja, ki se dogajajo, podvajanja in nepotrebne omejitve oziroma prepovedi. Pri pregledu skladnosti področne zakonodaje je smotrno uporabiti tudi orodja umetne inteligence kot pripomoček pri analizi velikega obsega predpisov.

Mogoče vam ni neznano, da tudi Upravno sodišče v okviru umetne inteligence že uporablja to kot orodje pri pripravi in izdelavi sodb. Zagotoviti je treba, da so predpisi razumljivi, pregledni in dostopni naslovnikom. Nomotehnična kakovost in jasnost normativnih stil sta pogoj za učinkovito izvajanje. Uvesti je treba metodologijo merjenja administrativnih bremen po zgledu nizozemske metode standardiziranih stroškov. Standard Cost method. V zakonodajnem postopku naj velja pravilo obveznega ocenjevanja administrativnih stroškov vsakega novega predpisa. Skupaj z načelom, da se nov predpis ne sprejme, če ni hkrati sprejet ali ukinjen drug predpis, ki administrativna bremena zmanjša, zmanjša vsaj v ocenjenem obsegu, torej načelo "one in one out". Zainteresirano javnost, stroko in deležnike je treba vključiti že v začetni fazi priprave predpisov, s smisel, smiselnimi roki in spoštovanimi roki za odziv.

Rekel bi še nekaj o zavezujočih rokih in pozitivni persunciji, ki jo mislimo uvesti. Torej, predvidljivost trajanja postopkov je sestavina pravne varnosti. Kot sem prej navedel, se ne smemo in se ne bomo sprijaznili, da postopki umeščanja v prostor in izdaje gradbenih dovoljenj lahko trajajo tudi po šest let, kar hromi razvoj. Instrukcijski roki, katerih prekoračitev nima pravnih posledic, te varnosti ne zagotavljajo, zato moramo uvesti zavezujoče roke, ker je to pravno dopustno in to podpreti s fikcijo pozitivne odločitve. V upravnih postopkih je potrebno uvesti zavezujoče in ne zgolj instrukcijske roke za odločanje, pa naj bo to 30, 60 dni oziroma glede na naravo in zahtevnost zadeve. Naravo roka je treba opredeliti tako, da njegova prekoračitev sproži pravne posledice, ne le nadzorstvene mehanizme. Ker je to mogoče in ni v nasprotju s pravom EU, je potrebno vpeljati pozitivno persumcijo, kar pomeni molk organa, se smatra kot odločitev v korist stranke. Silence is consent. Če pristojni organ ne odloči v predpisanem roku, se šteje, da je v zahtevi odločeno pozitivno. Je pa res, da je pri tem treba skrbno opredeliti področja, na katerih je takšna fikcija dopustna, in izrecno paziti na postopke, kjer bi bili v nasprotju s pravom EU in varstvom pravic tretjih oseb oziroma javnega interesa. Na primer posegi z znatnimi učinki na okolje, zdravje ali varnost. V vsakem primeru pa bomo uvedli fiksne in ne zgolj instrukcijske roke in domnevo pozitivnega mnenja oziroma soglasja v primeru zamude. Potrebno je po moji oceni uvesti institut odgovorne kontaktne osebe, v vsakem upravnem postopku, ki naj za udeležence predstavlja enotno komunikacijsko točko skozi celoten postopek.

Glede kakovosti storitve in odzivnosti. Seveda kakovost upravnih storitev se v končni fazi presoja z vidika uporabnika, zato je potrebno vzpostaviti mehanizme, ki uporabniško izkušnjo merijo in jo povežejo z ocenjevanjem uspešnosti, uradniku in vodji, zagotoviti je treba hitre in do strank prijazne upravne postopke, z možnostjo, da uporabniki tudi ocenjujejo posamezne upravne storitve. Vzpostavili bi zavezo k hitremu, praviloma 48 urnemu in vsebinskem konkretnemu odzivu uradnikov na vsako vlogo, vprašanje ali pobudo državljanov in pravnih oseb. In te rezultate ocenjevanja uporabnikov je treba sistemsko upoštevati pri ocenjevanju uspešnosti. Digitalizacija javne uprave je ključni vzvod za

razbremenitev uprave in dvig kakovosti storitev. Cilj je državljanom omogočiti enostaven dostop do vseh storitev preko enotnega digitalnega okna, javni upravi pa avtomatizacijo rutinskih procesov, ki sprosti čas za osebni stik tam, kjer je ta nujno potreben. Pri tem je treba upoštevati tudi vidik tehnološke suverenosti, gradnjo lastne digitalne in podatkovne infrastrukture kot strateškega sredstva v sodelovanju z evropskimi partnerji. Vzpostaviti moramo enotno digitalno okno in e-storitve. Razdrobljenost obstoječih elektronskih storitev uporabnika sili k poznavanju notranje organiziranosti uprave. Storitve je zato potrebno združiti v enotno vstopno točko, urejeno po načelu življenjskih dogodkov in ne po pristojnosti posameznih organov. Pripraviti je treba koncept in arhitekturo enotne mobilne aplikacije ter spletnega portala e-Slovenija po načelu Vse na enem mestu - one stop shop, po zgledu uveljavljenih tujih praks za dostop do vseh javnih storitev in digitalnih dokumentov. Aplikacija naj deluje kot e-denarnica za ključne dokumente, na primer osebna izkaznica, vozniško dovoljenje. Vzpostaviti je treba zakonski okvir za upravljanje teh procesov. Umetna inteligenca seveda, v kolikor ima seveda svojo pravno podlago, lahko bistveno izboljša dostopnost informacij in učinkovitost odločanja, je pa seveda tudi res, da odpira vprašanje zakonitosti, preglednosti in varstva pravic. Potrebno bi bilo delati v smeri pogovornega pomočnika z umetno inteligenco, ki bi olajšal določene stvari, seveda pa je treba paziti na tehnološko suverenost in podatkovno infrastrukturo. Torej učinkovita država se začne pri urejenem in odgovornem vodenju sistema javne uprave, ki mora temeljiti na merljivih ciljih, profesionalnem upravljanju in dejansko uveljavljanje odgovornosti; kot sem že prej povedal, odgovornost vodij za rezultate, je temelj učinkovite uprave, zato je potrebno tudi to redno spremljati in vzpostaviti sistem, v katerem so cilji merljivi, in njihovo uspešnost dosledno spremljati in povezati z odgovornostjo.

Glede plačnega sistema in kadrovske politike je potrebno dokončati reformo plačnega sistema v javnem sektorju s krepitvijo stimulativnega dela, vezanega na uspešnost. In stebrni sistem javne uprave vzpostaviti kot podlago za pregledno in vzdržno ureditev službenih razmerij, kot sem že prej navedel, tudi ločiti, seveda narediti ločen sistem za določene poklice. Po moje bi bilo potrebno vzpostaviti tudi neko vodstveno licenco, ki bi bila kot nek obvezen razvojni program za vodstveni kader, iz katerega bi se potem lažje črpal nek bazen vodstvenih delavcev. Rotacija uradnikov, kot sem že povedal, na občutljivih položajih, kajti tisti, ki dolgo opravljajo določena dela, predvsem glede odločanja, iste naloge na korupcijsko izpostavljenih položajih, to seveda povečuje korupcijska tveganja in zato je pravilno, da bi seveda prišli do tega, da ti uradniki po vzoru uveljavljenih ureditev. Recimo Nizozemska, Švedska, obvezno rotirajo za uradnike na vodstvenih položajih. V ta namen bi bilo potrebno vzpostaviti en register delovnih mest, ki bi nas na to tudi opozarjal in bi se to lahko tudi preverjalo.

Torej decentralizacija in

realizacija države. Prvi ukrep oziroma prvi korak je bil že narejen z zmanjšanjem ministrstev. Drugi korak pa bi moral biti, kot sem že tudi prej povedal, da se del resorjev postopno preseli v regije zaradi bolj uravnotežene regionalne zastopanosti državne uprave, pa tudi zaradi izkoriščanja resursov in zmanjšanja stroškov, predvsem najema nepremičnin, kajti vemo, da so lahko v drugih regijah cenejše najemnine oziroma nižje najemnine kot v Ljubljani. Imamo pa tudi dosti svojih, svojega premoženja nakopičenega in za njega včasih tudi ne vemo, to govorim še iz izkušenj. Torej, treba je pametno upravljati z državnimi prostori. Država po mojem podatku, če je točen, seveda, letno plačuje tudi do 18 milijonov evrov najemnin, zato je potrebno izvesti revizijo obstoječih najemnih pogodb, oblikovati srednjeročno strategijo lastništva države nad poslovnimi prostori, ki bodo dolgoročno znižala stroške in povečala preglednost upravljanja nepremičnin oziroma državnih nepremičnin.

Torej, uvajanje umetne inteligence, kot sem prej povedal, v upravno odločanje in v komunikacijo z državljani, seveda istočasno z željo, da to vpeljemo v čim večji možni meri. To odpira tudi vprašanje glede zakonitosti, preglednosti varstva osebnih podatkov in pravnega varstva strank, zato bo potrebno vzpostaviti jasen pravni okvir, ki bo opredelil dopustni obseg avtomatiziranega odločanja, možno pa je to zlasti v nekaterih rutinskih postopkih. Z umestitvijo notranjih zadev, javne uprave in digitalizacije v en resor, bo potrebno seveda takoj jasno razmejiti pristojnosti, vzpostaviti učinkovite mehanizme notranje koordinacije, ter zagotoviti, da področje digitalizacije in javne uprave ohranijo ustrezno organizacijsko težo in vire.

To je v bistvu, predsednik, na kratko, moje videnje tega, kar mislim, da je potrebno kot minister, da bi v začetku povedal. Zdaj pa seveda sem ne samo dolžan, ampak tudi odprt za vprašanja.