Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik odbora Matjaž Han, podpredsednik odbora in nekdanji minister za to področje Zvone Černač, spoštovani članice in člani odbora, poslanke in poslanci, spoštovani predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Marko Lotrič in pa ostali prisotni, strokovni sodelavci, moji sodelavci!

Hvala za priložnost, da se vam lahko danes predstavim. Najprej neka kratka osebna predstavitev. Rojena sem v Mariboru, vse življenje stanujem na Spodnji Polskavi v občini Slovenska Bistrica, od koder se tudi dnevno vozim na delo in nazaj. Študij sem opravila na ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru in pa na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer sem leta 2002 diplomirala, 2005 magistrirala, doktorat pa sem opravila nekoliko kasneje na Fakulteti za državne in evropske študije, vse pravzaprav s področja, ki vam ga danes predstavljam oziroma za katerega se zagovarjam, to pa tudi zaradi tega, ker sem diplomirala ravno v obdobju, ko smo vstopali v Evropsko unijo. Leta 2003 sem torej začela kot pripravnica, na Ministrstvu za finance Republike Slovenije, nato sem delala v Novi Ljubljanski banki, na Službi Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko,

na Mestni občini Maribor in pa na Občini Slovenska Bistrica. Torej pod črto imam 23 let delovne dobe oziroma izkušenj. S področja, ki ga zagovarjam, tako na državni kot na lokalni ravni oziroma tako na pripravi strateških dokumentov, kot tudi na področju izvajanja evropskih projektov. Trikrat do zdaj sem bila državna sekretarka za področje kohezijske politike in sicer v letih 2012, 2013 in pa tudi v letu 2020, nazadnje, takrat v času covid dobe, sem tudi vodila operativno skupino vlade za pripravo načrta za okrevanje in odpornost in pa strateških dokumentov, ki so podlaga za črpanje evropskih sredstev za obdobje 2021 do 2027. Trenutno sem zaposlena v Državnem svetu Republike Slovenije, kjer sem od leta 2022 generalna sekretarka.

Svojo današnjo predstavitev bi razdelila na tri dele, ki se mi zdijo bistveni. Prvič je obdobje kohezijske politike, ki se počasi zaključuje, to je 2021 do 2027. Drugič, obdobje kohezijske politike, ki se pričenja, se pravi 2028 do 2034. In pa pod tretji, lokalna samouprava in regionalni razvoj. To pa tudi zaradi tega, ker obstoječe ministrstvo z novim zakonom o vladi priključuje tudi področje lokalne samouprave, za kar smo se tudi zelo zavzeli, ker se nam pač zdi, da ta tri področja sodijo skupaj. Če bo šlo vse v skladu s časovnico, imamo namen, da v ponedeljek začnemo na resorju z resnim delom. Seveda bomo najprej pregledali situacijo. Kolikor se je dalo sem vladna gradiva in te informacije, ki sem jih lahko dobila ali pa so javno dostopne, pogledala. Na ministrstvo grem petič, tako da ljudi tam poznam, ekipo poznam. Žal se je tekom teh let, 20 let tudi marsikaj spremenilo, marsikdo, ki je bil zelo dober je odšel tudi z ministrstva, kar mi je žal, bodisi v gospodarstvu bodisi v tujino, to se pač dogaja, ampak verjamem, da bo ekipa dobra in da bomo pač dosegli te cilje, ki smo si jih zastavili. Tiste zadeve, glede na to, da imam izkušnje s tem ministrstvom, ki tečejo, naj tečejo dalje, potrudili pa se bomo premakniti zadeve naprej na tistih področjih, ki so trenutno najbolj rizična.

To ministrstvo je vedno razvojno ministrstvo, je tudi v vlogi tega, da na področju evropskih sredstev koordinira ostale ministre v vladi in pa nekako sodeluje tudi z Evropsko komisijo. Nasproti pa mu tudi nekako vedno stoji Ministrstvo za finance, ki pa nenazadnje odreja sredstva, ki so za črpanje in za izvajanje projektov na razpolago v proračunu.

Najbolj je v bistvu tudi situacija, ki me skrbi ta, kaj imamo mi v proračunu v obdobju 2027 do 2030. Na enem zadnjih nastopov tukaj v parlamentu je minister za finance rekel, da smo pri črpanju sredstev izjemno uspešni. A smo res? Ko greš pogledati podatke Evropske komisije, običajno se pač na te zanašam, zaradi tega, ker z domačimi podatki se večkrat tako ali drugače manipulira, je pač situacija taka, da smo na 20. mestu, kar se tiče črpanja evropskih sredstev za obdobje 2021 do 2027. Kar je sreča za vse države članice je, da je obdobje upravičenih izdatkov podaljšano za eno leto, kar pomeni, da bomo imeli čas da zadeve zaključimo do 31. decembra 2030.

Zdaj pa poglejmo malo realne številke. Slovenija ima za obdobje 2021 do 2027 na voljo skupaj 3,2 milijardi evrov sredstev. Podatki na dan 15. 5. so naslednji: odločitev o podpori, se pravi to je tista zelena luč, da se projekti lahko začnejo izvajati, je bilo do 15. maja izdanih za 2,1 milijarda milijarde, to je 68 odstotkov sredstev, najmanj na ministrstvu za naravne vire in prostor 36 odstotkov in na ministrstvu za solidarno prihodnost 35 odstotkov potrjenih operacij oziroma

podpisanih pogodb, ki so pravna podlaga, da se lahko začnejo izvajati izplačila, je do 15. maja za 1,5 milijarde evrov oziroma 47 odstotkov. Najmanj, ponovno, Ministrstvo za solidarno prihodnost, 19 odstotkov, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo 22 odstotkov, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje 32 odstotkov, Ministrstvo za digitalno preobrazbo in pa Ministrstvo za naravne vire in prostor pa 33 odstotkov.

Kar se tiče izplačil, smo trenutno na 14 odstotkih pravic porabe ali 446 milijonov evrov. Najmanj ponovno Ministrstvo za solidarno prihodnost, 3 odstotke, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo ter Ministrstvo za kulturo 4 odstotke, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije 7 odstotkov in Ministrstvo za digitalno preobrazbo 9 odstotkov. Ta ministrstva pač naštevam, ker to so tisti resorji, kjer bodo ministri morali stvari vzeti v roke in jih pospešiti. Do 31. marca je bilo na Evropsko komisijo posredovanih zahtevkov skupaj deset, in sicer v znesku 404 milijone evrov.

Zdaj pa gremo na proračun. V tem letu, se pravi v letu 2026 mora Vlada doseči dva mejnika. Prvi je sklad za pravični prehod, kjer je treba do 31. oktobra certificirati še 39 milijonov evrov, sicer bo Republika Slovenija sredstva trajno izgubila. Ti podatki so iz vladnega gradiva, ki ga je pred kratkim oziroma 14. aprila pripravilo Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj. Kar se tiče celotnega programa kohezijske politike, pa je treba do letošnjega decembra certificirati še 452 milijonov evrov, sicer bo Slovenija trajno izgubila nepovratna sredstva. V proračunu za leto 2026, sredstva so zagotovljena. Slišali smo včeraj tudi od ministra za finance, da bo rebalans in za leto 2026 in za leto 2027. Tako da upam, da bomo tam te stvari uredili, ampak je treba realizirati 90 procentov tega planiranega proračuna. Težave nastopijo v letu 2027, tam pač prostih pravic porabe ni, kar pomeni, da tudi se projekti ne morejo izvajati oziroma tudi iz terena dobivamo številne informacije, da projekti stojijo, kljub temu, da so izdane odločitve o podpori, stojijo pa zato, bom večkrat ponovila, ker v proračunu sredstev ni rezerviranih.

Potem kar se tiče skupnega sprejetega proračuna za leti 2028, 2029, je planiranih za enkrat 1,5 milijarde evrov, kar je premalo za sto procentno koriščenje evropskih sredstev. Če pa vzamemo v obzir še varnostno rezervo, to je pač pravica, ki nam jo Evropska komisija da. To pomeni, da lahko izdaš za 15 procentov več odločitev o podpori oziroma podpišeš toliko več pogodb, da na koncu zagotoviš sto procentno črpanje, pa je potrebno v obdobju 2028 do 2033 zagotoviti 2,2 milijardi evrov oziroma 744 milijonov evrov letno. Se pravi, če zdaj vzamemo presek, če se poglobimo v proračun, se Slovenija pravzaprav odpoveduje že sedaj 218 milijonov evrov.

Tako da moja prva naloga seveda je, da se ta sredstva ne izgubijo. Tu bomo apelirali na vse resorje in ko se bo delal rebalans, proračuna, je seveda to prioriteta tudi po mnenju ministra za finance in bo sredstva treba planirati. Sama sem pač izjemno razočarana, zaradi tega, ker vedno, ko sem bila na resorju, sem razmišljala v smeri, da moramo najprej črpati evropska sredstva, se potruditi in šele nato domača sredstva. Tako da me preseneča, da so se tudi proti koncu obdobja te vlade evropska sredstva zaustavila, po drugi strani pa so se delili bombončki iz domačega proračuna, ki so povzročili nemalo težav, ne bom pa jih naštevala, ker vsi vemo, kateri so ti bili.

Če se malo dotaknem še načrta za okrevanje in odpornost, sicer ni na tem

resorju, ampak je na ministrstvu za finance. Letos se zaključuje. Glede na podatke ocenjujem, da ne bi smelo biti večjih težav. Trenutno je izpolnjenih 59 odstotkov mejnikov in ciljev. Nepovratna sredstva so počrpana v višini 81 odstotkov, povratni viri pa skoraj v celoti oziroma v 99 odstotkih.

Zdaj, kohezijske politike se drži sloves, da je zelo zbirokratizirana, da je zelo kompleksna. S tem se lahko strinjam, definitivno je delati evropske projekte in pa z evropskimi sredstvi težje kot pa s tem, kar je financirano iz domačega proračuna. To pa zaradi tega, ker če delaš kaj narobe, te slej ko prej ujamejo. Vsak projekt je namreč podvržen vsaj sedmim kontrolam v svoji življenjski dobi, od resornih ministrstev do urada za nadzor proračuna, Računskega sodišča, Evropske komisije, Evropskega računskega sodišča. Tako da s temi sredstvi je treba delati skrbno. Številne težave izvirajo iz tega, ker si pravila nadgrajujemo v okviru domače zakonodaje. Evropske regulative sicer so zahtevne, vendar ne nazadnje postavijo samo nek zgolj osnovni regulativni okvir. Tako da bi bilo zelo dobrodošlo, da si tudi sami v Sloveniji nehamo ustvarjati ovire, ki niso potrebne.

Sistem je precej centraliziran na državni ravni, se pravi, vsi tokovi gredo čez ministrstva, čez državne agencije, čez državne sklade. Sama bi si želela, da se po tolikih letih začne tudi bolj zaupati lokalnim skupnostim, regijam in da se vsaj določen del sredstev spusti na regionalni nivo v malo bolj samostojno upravljanje. Sistem na državni ravni je precej razdrobljen. Tudi zaradi tega sama pozdravljam to, da je število resorjev manjše, kot je bilo v preteklosti, ker tudi 20 resorjev na področju kohezijske politike je izredno težko koordinirati. Sami veste, da imamo velike težave z večjimi infrastrukturnimi projekti zaradi številnih postopkov, ki jih imamo predpisane. Primer bom dala pomurski vodovod. Tam je trajalo, iz prejšnjih ne bom niti razlagala iz katere vlade, ampak tam recimo smo potrebovali deset let, da smo sploh prišli do tega, da je lahko bila izdana odločitev o podpori za projekt. Samo obdobje kohezijske politike pa traja sedem let. Tako da mi v bistvu večjih infrastrukturnih projektov v trenutni zakonodaji niti nismo sposobni spraviti v okviru enega programskega obdobja kohezijske politike. Sredstva so tudi zelo razdrobljena, zaradi tega, ker se pač vsak resor, ko se zadeve programirajo, bori za svoj del evropskih sredstev. Logika se je nekoliko spremenila s covid krizo. Takrat je bil uveden mehanizem za okrevanje in odpornost, ki je spremenil računovodsko logiko. Se pravi, ni več treba predlagati vsakega posameznega računa, vsakega posameznega naročila, ampak se zastavijo v začetku pri programiranju mejniki in pa cilji reforme. Tudi zaradi tega smo bili zavezani reformam na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in pokojninskega sistema in jaz mislim, da se jih niti ne bi lotili, če nam to Evropska komisija ne bi na nek način predpisala.

Če bi imeli pokrajine sem sama prepričana, da bi lažje in bolj učinkovito črpali evropska sredstva in bili tudi konkurenčni našim sosednjim državam, ki pokrajine imajo, se pravi Avstrija, Italija, Hrvaška. Trenutno tudi kot projektni partnerji. Zaradi tega, ker so pri nas samo država in občine, za njih nekako nismo zanimivi.

Probleme, kar se tiče obdobja 2021-2027 sem si razdelila na tri dele. Torej, kot prvo, administrativna zapletenost in birokracija. Se pravi, župani, podjetja ne rabijo novih obrazcev, ne rabijo nove regulative, ampak pač od države in pa od tistih, ki delamo na državni ravni, pričakujejo samo to, da smo korektni in pa hitri. Tako da vse, kar se predpisuje na novo in kar ni potrebno, je pač treba odpraviti, zaradi tega, ker potem to povzroča upravičencem finančne utvare.

Kar se tiče sprememb v domači zakonodaji, menim, da bo treba poseči v zakon o urejanju prostora, zakon o varstvu okolja, zakon o financiranju občin, o graditvi objektov, zakon o javnih financah in pa verjetno še v številne druge predpise.

Kar bi naredila, bi tudi uvedla enoten portal za prijavo teh evropskih projektov po vzoru Evropske komisije. Pri nas je zadeva taka, da so razpisne dokumentacije po različnih resorjih povsem različne in potem prijavitelji so zmedeni. Recimo, ko se ti prijavljaš na Evropsko komisijo, je sistem izključno elektronski, tudi ne odgovarjajo ti posamezni uradniki. Ko zastaviš vprašanje, vedno dobiš odgovor, ampak v bistvu ne veš, od katere osebe konkretno na Evropski komisiji in s tem se tudi izogneš morebitnim pritiskom, možnosti korupcije ali pa česarkoli pri teh evropskih projektih. Programi so tudi vnaprej sprejeti, zapisano je v teh programih, kaj so upravičeni stroški, koliko veliki projekti se bodo financirali, kakšne vsebine se pričakujejo, kdaj bodo naslednji roki in takrat res kot upravičenec, kot tisti, ki projekte prijavlja, imaš občutek, da so zadeve poštene in pa pravilne. Pravočasno je tudi za novo, treba zagotoviti vso digitalno podporo in pa aplikacije za hitrejšo obdelavo zahtevkov.

Zdaj, kar se tiče kadrov, to sem opredelila kot drug problem. Upravičenci na terenu, se pravi tisti, ki se ukvarjajo s projekti, edino, kar pričakujejo na drugi strani, je profesionalna javna uprava. V koalicijsko pogodbo smo zapisali tudi, da bo uvedeno obvezno kroženje visokih uradnikov po ministrstvih, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z rizičnimi področji, kot so recimo javno naročanje. Ostali javni uslužbenci pa se tudi nekako pričakuje kroženje po nekem določenem času, ki je prostovoljno. Na ta način so zadeve urejene na Evropski komisiji, na Evropski komisiji so uradniki zadolženi za določeno število držav članic in po sedmih letih je pač obvezna rotacija, zaradi tega, da potem tudi uprava deluje bolj profesionalno.

Kar se tiče terena, nekatere občine, zlasti tiste manjše, tudi podjetja, imajo precej težav s samo pripravo in pa z izvajanjem projektov, ker to vzame, prvič je zelo zahtevno, drugič vzame precej časa. Zaradi tega bi uvedli tudi svetovalne pisarne oziroma skupne projektne pisarne občin in pa gospodarskih združenj v pomoč prijaviteljem.

Zdaj, kar se tiče projektov. Težava pri določenih evropskih projektih je, da na dolgi rok niso vzdržni. Da bi lahko pripravljali kakovostne projekte, bi potrebovali letni oziroma večletni plan razpisov. Se pravi, vsi, ki projekte prijavljajo, nekako pričakujejo, da bi si lahko vsaj konec leta, nekje v novembru, decembru pogledali kateri razpisi bodo objavljeni v naslednjem letu in na ta način bi tudi bila dokumentacija, ki jo je potrebno pripraviti, ki ni enostavna, veliko bolj kakovostna.

Zdaj, kar se tiče lokalnih skupnosti, je priporočljivo, da se med seboj povezujejo glede na to, da nimamo vzpostavljenih regij. Obvezno je tudi sodelovanje med občinami, gospodarstvom, institucijami znanja in raziskovalnimi ustanovami. Projekti morajo zasledovati tudi ključne razvojne prioritete in morajo biti finančno vzdržni, se pravi sposobni preživeti tudi po zaključku evropskega financiranja. Priporočljivo pa je tudi kombiniranje vseh razpoložljivih virov, ki so na razpolago, se pravi državnih, to kar je na lokalni ravni na razpolago in pa različnih evropskih skladov, da se iz enega projekta doseže maksimum.

Zdaj, kar se tiče nekaterih vsebin, ki so bile v preteklosti aktualne, menim, da so po večini že pokrite, recimo vodovodni sistemi, kanalizacijski sistemi. Tu bo pa treba pogledati, potrebno pogledati kolikšne so na terenu še potrebe. Nismo pa nikdar znali rešiti problema kanalizacij, kanalizacijskih sistemov pod 2000 populacijskih enot. To je velik problem. Še takrat, v mojih časih smo naredili eno analizo tako za zahodno kot vzhodno kohezijsko regijo in videli, da je teh potreb za okoli milijardo. Tako, da tu bo potrebno še

razmišljati na kakšen način te zadeve reševati. Kot eno izmed prioritet, ki jih Evropska komisija tudi izpostavlja in bi jo bilo smiselno izkoristiti, pa je tudi stanovanjska problematika oziroma tako imenovani Housing. Za to bo na razpolago precej sredstev in smiselno je, da se tudi Slovenija za ta sredstva dobro izpogaja.

Zdaj, če preidem na obdobje 2028 do 2034. Na tem našem ministrstvu se bo programiralo, se pravi, se bo na koncu tudi nekako odločilo v katero smer bo Slovenija šla do leta 2034. Žal mi je, da smo ta neformalna pogajanja na Cipru zamudili, ker pač na teh pogajanjih je treba biti prisoten, ne glede na to, ali so formalna ali so neformalna. Zdaj, trenutno se razpravlja o tem, koliko bo nenazadnje visok ta naš skupni evropski proračun, koliko bomo imeli sredstev za kohezijo in kmetijstvo. Trenutno berem v medijih, da se nam obeta med deset in pa do 13 odstotno znižanje zaradi tega, ker prihajajo v ospredje druge prioritete, zlasti varnost, obramba in pa poudarek na konkurenčnosti. Uvajajo se novi evropski davki oziroma tako imenovani lastni viri. To večkrat poudarim, da tisti, ki misli, da so evropska sredstva, da nam na pladnju, se moti, ker ni res. Pač država vsak mesec plačuje v evropski proračun svojo kvoto za to, da lahko potem sredstva v obliki projektov tudi črpa nazaj. Trenutna številka je takšna, da bo Slovenija v naslednjem obdobju vplačala v evropski proračun osem do devet milijard, iz evropskega proračuna pa pridobila 5,4 milijarde. Tu vidite, da je minus in ta minus se pričakuje, da se bo prvič pravzaprav pokrival s pomočjo centraliziranih programov Evropske komisije. Ti centralizirani programi so precej zahtevni. Pomembni bodo zlasti na področju ministrstva za gospodarstvo oziroma za podjetja. In tudi podjetja bodo morala biti ustrezno opremljena, da se bodo na te razpise lahko prijavljala in računam, da bo moralo tudi ministrstvo pri tem pomagati. Logika v kohezijski politiki se spreminja. Tu se je dejansko naredil miselni preskok, se pravi, gre se, kar se tiče pravil, bo zadeva bolj podobna načrtu za okrevanje in odpornost oziroma od držav članic se še vedno pričakujejo mikro reforme. Se pravi, ne zdaj te makro zdravstvena, dolgotrajna, kot je bilo zdaj, ampak recimo, da mikro reforme, s pomočjo katerih bi lahko potem bolj pospešeno izvajali investicije, recimo v našem primeru prenova sistema prostorskega načrtovanja. To bomo pač morali zapisati v dokumente in se tega dejansko tudi držati. Res pa je, da če v nekih primerih občina čaka 16 let na spremembo prostorskih planov, je praktično investicije tudi na ta način nemogoče kakovostno izvajati.

Zdaj, predlogi rešitev, kar se tiče novega programskega obdobja, se pravi, nekako se pričakuje, da se bo v novembru, decembru, da se bodo ta politična pogajanja na nivoju predsednikov vlad zaključila. Trenutno je za pogajanja tudi oblikovana posebna skupina, ki se na tem področju več ali manj pogaja že za vsa programska obdobja. Potem v letu 2027 se pričakuje, da se bodo te evropske uredbe tudi sprejele, tako da bomo vse države članice lahko v letu 2028 pripravljene na izvajanje.

Kar se tiče programiranja je treba na ministrstvu narediti kompetentno ekipo, da bo tem dogajanjem na Evropski komisiji tudi parirala. Izvesti bo treba delavnice z vsemi deležniki, za katere se pač pričakuje partnerski odnos oziroma je tudi zapisan v uredbah. Mislim, da smo imeli takrat, v prejšnjem obdobju vključenih okrog 2000 deležnikov v ta pogajanja. In to potem potegne za seboj tudi to, da je proces usklajevanj zahteven. V programiranje vključi tudi gospodarska združenja, da povedo tudi svoje predloge na področju gospodarstva.

Nekako smo se tudi vedno zavezali, da velja pravilo, da ena tretjina sredstev kar se tiče kohezije, je namenjena podjetjem. Včeraj sem tudi prebrala v Večeru glede mestnih občin, celostne teritorialne naložbe. To so pač malo večji projekti, do katerih so trenutno upravičene mestne občine, da se bojijo, da bi bili iz tega izključeni oziroma da bi se ti CTN-ji ukinili. To nikakor ne drži, ker so omogočeni in jih bomo tudi z veseljem vključili. Res pa je, da bi jih radi z mestnih občin prenesli še na ostale občine, ki do tega trenutno niso upravičene, zlasti tiste občine, kjer so locirane tudi upravne enote. Sama sem mnenja, da je teh sredstev dovolj, da se vedno mučimo z njihovo porabo in zato ne vidim smisla, da se pri tem nekatere občine pač omejuje. Posebna zgodba so obmejna območja, kjer se nam prebivalstvo izseljuje in pa manjše občine, ki pa trenutno pravzaprav nimajo dostopa do evropskih sredstev in tudi tukaj bo treba najti določene rešitve.

Kar se tiče predstavništva v Bruslju, tu je Slovenija zelo šibka. Jaz imam izkušnjo tudi iz preteklosti z eno predstavitvijo, ko sem se sama podala na pot. Z menoj je bil sicer veleposlanik, ampak bila sem v stavbi, ki so jo imeli prav zakupljeno Italijani, podobno ravnajo tudi Hrvati, hočem reči, nasproti mene je sedelo 150 Italijanov, midva sva pa bila dva. To pač Slovenija premalo pozornosti posveča temu, da bi imela svoje ljudi, svoje predstavnike v Bruslju.

Kolikor sem seznanjena, je bil nazadnje narejen razpis, en predstavnik naj bi v tej pisarni trenutno bil, ampak te zadeve je vsekakor treba okrepiti, da bomo imeli tudi pravočasne informacije o tem, kaj se v Bruslju dogaja in pa zlasti o tem, kateri razpisi se pripravljajo, na katere razpise lahko naši ljudje kandidirajo in da se jim že v fazi, ko se zadeve nekako kreirajo, dajo določene informacije.

Zdaj bi prešla še pa na zadnje področje, preden zaključim, to je pa lokalna samouprava in regionalni razvoj. Jaz verjamem, da smo vsi v tej dvorani mnenja, da mora vsaka regija imeti možnost razvoja. ne glede na to, koliko je oddaljena od centra in če se razvija center, država dolgoročno slabi. Slovenija je centralizirana država. V bistvu, tako odločanje kot načrtovanje kot finančna sredstva, vse je skoncentrirano na državnem nivoju. Tisti, ki ste kdaj delali na projektih, veste, da se morate dobesedno za vsak evro, ki ga želite investirati ali pa prestaviti v okviru enega projekta, pogajati z uslužbenci na ministrstvih. Se pravi, ni pravzaprav skoraj nobenega avtonomnega odločanja na nižjih ravneh. To, kar se pa zadnje čase dogaja, ko se nas že več kot 140000 dnevno vozi v Ljubljano, pa postaja popolnoma nesprejemljivo. In ta statistika tudi raste, če si pogledate podatke o dnevnih migracijah. Zapisalo jih je tudi to ministrstvo v zadnjo strategijo o regionalnem razvoju, se pač iz leta v leto, iz desetletja v desetletje. Povečujejo in na tem bo treba nekaj narediti.

Sama sem zagovornik, tudi z ekipo, s katero smo sodelovali, uvedbe pokrajin. Pokrajine imamo zapisane v 143. členu naše Ustave, od leta 2006. Načeloma smo jim vsi naklonjeni, tudi mi v Državnem svetu. S predsednikom sva obiskala pravzaprav v začetku mandata in predsednika vlade tudi vse poslanske skupine, malo smo potipali, kako je mnenje. Vsi načeloma podpiramo uvedbo pokrajin. Res je, ne moremo se zediniti glede števila, glede sedežev, ampak na koncu, ko pa pride dejansko tudi do glasovanja v parlamentu, pa nimamo dovolj moči, da bi to politično podprli. Sama sem sicer spremljala takrat v kabinetu ministra Žagarja, leta 2008, zadevo, on je dejansko na tem projektu delal štiri leta, se pravi cel mandat. Ampak čisto v zadnjih dneh mandata se je tudi izvedel referendum in tudi v parlamentu potem ni bilo zadostne podpore. Potem v drugo se je projekta pokrajin lotil Državni svet, tako da v Državnem svetu, ki je nadgradil tisto prejšnjo verzijo, je celotna

Nadaljevanje) zakonodaja pripravljena, pripravljeni so trije zakoni, se pravi Zakon o ustanovitvi in pa potem zakon, ki bi določal financiranje in pa naloge pokrajin. S tem se je ukvarjalo 60 strokovnjakov dve leti, tako da jaz ne najdem več strokovnjaka v Sloveniji, ki bi lahko to zadevo še nadgradil. Čakamo pa na ustavno večino, kdaj bo dovolj glasov, da bo ta zakonodaja podprta. Trenutno je uvedba pokrajin zapisana v koalicijski pogodbi. Navedena tudi kot eden izmed štirih prioritetnih projektov. Glasove pa bo potrebno iskati izven koalicije oziroma pričakujemo pač, da se bo pristopilo tudi k podpisu partnerstva za razvoj in prihodnost oziroma konvencija o prihodnosti Slovenije, ker bi se pač potem pomenili tudi o tem projektu. Dejstvo je, da se razlike med regijami, to tudi piše v tej strategiji vladni, povečujejo, se pravi, se ne zmanjšujejo, povečujejo se pa razlike med samimi regijami in pa tudi znotraj njih. Tako da moramo tudi pri uvajanju pokrajin paziti, da ne bi prihajalo do nekih notranjih centralizmov, ampak to je pa potem spet v naslednjem koraku. Mnenja sem, da če bi imeli pokrajine, bi imeli tudi večjo politično stabilnost. Za to je primer Avstrija. Zaradi tega, ker se razvojne naloge dobesedno izvajajo na nivoju regionalnih ministrov, medtem ko na državni ravni ohranjajo te državotvorne funkcije obrambe, notranje zadeve. In zato tudi potem politika manj niha kot pri nas. Samo na tem resorju se je minister v nekem določenem obdobju menjaval na vsako leto ali pa na leto in pol. In to je potem za delovanje sistema nevzdržno in tudi neodgovorno. Dokler ne pridemo do pokrajin so za decentralizacijo na voljo še neke kratkoročne rešitve. V koalicijski pogodbi smo se zavezali k delokaciji, se pravi prenosu javnih inštitucij tudi v druge dele Slovenije. Sama lahko povem za svoj resor, da bo sedež tega ministrstva v Mariboru. Bomo pa seveda pogledali, ko bomo prišli na ministrstvo, od kod se ljudje vozijo na delo. Tako da bomo tudi pri tem racionalni in pa dosledni. Dalo bi se kaj rešiti, verjetno tudi s fleksibilnostjo delovnega časa. Trenutno celotna državna uprava prihaja na delo ob isti uri, tudi zaradi tega gneča na cestah. Sama sem naklonjena delu od doma, tam, kjer je to mogoče. Na javni potniški promet, vam odkrito moram reči, da se ne bi zanašala zaradi tega, ker deluje, kot deluje. Če pa bi imela garancijo, da prideš iz Maribora do Ljubljane v 1. uri, pa bi z veseljem uporabljala potniški promet. Ampak trenutno se ljudje pač na javni potniški promet ne morejo zanašati.

Zdaj še pa mogoče samo enih nekaj težav, kar se tiče občin. Povprečnina je v bistvu tisto, kar občine najbolj nervira. Vsako leto znova se morajo pogajati z ministrstvom za finance in trenutno je glavarina za cirka 100 evrov nižja od tega, kar bi morala biti. Se pravi, občine pravijo, da če bi dobili čez 900 evrov, bi normalno funkcionirale. Predvsem pa bi morali paziti, ko se jim prenašajo naloge, ki so obvezne po zakonu in se hkrati ne prenesejo tudi finančna sredstva.

Zdaj, glede na to, da sem svoj čas izčrpala, bi mogoče tu zaključila, pustila tudi rajši vprašanja vam. Bi pa rekla za konec, da mogoče res ne morem obljubljati čudežev, niti jih nočem obljubljati, glede na to, da sem iz stroke. Lahko pa obljubim neko korektno, transparentno in strokovno delo ter dialog z vsemi tistimi s katerimi je dialog potreben, se pravi z občinami, regijami, gospodarstvom, drugimi, ki koristijo ta evropska sredstva in upam, da bomo tudi v okviru tega odbora korektno sodelovali. Hvala lepa.