Predsednik odbora, hvala za besedo. Najprej lep pozdrav vsem.

V Zakonodajno-pravni službi smo pripravili tudi mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti, ki jo je vložil Državni svet, s katero izpodbija več določb Zakona o delovnih razmerjih, ki so bile uveljavljene z novelo ZDR-1D.

Če kratko povzamem naše razloge, bi začel s petim odstavkom 49. člena Zakona o delovnih razmerjih, za katerega mi menimo, da določba ni nejasna in zato ni v neskladju z Ustavo. Določba namreč ureja možnost, da delavec predlaga spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi izboljšanja zaposlitve oziroma pogojev dela, delodajalec pa mora na tak predlog odgovoriti v predpisanem roku. Delavec je torej tisti, ki prepozna pogoje, ki jih želi izboljšati oziroma skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa mu je na njegov predlog dolžan odgovoriti. Nejasnosti tu po našem mnenju ni. Tudi glede 65.a člena Zakona o delovnih razmerjih so očitki vlagatelja po našem mnenju neutemeljeni. Določba prav tako jasno ureja možnost delavca, da predlaga krajši delovni čas zaradi usklajevanja poklicnega ali zasebnega življenja, novost je zgolj dolžnost delodajalca, da na predlog odgovori. Zatrjevanega neskladja z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih po našem mnenju ni s 65.a členom Zakona o delovnih razmerjih, saj Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ob izpolnjevanju zakonskih pogojev priznava pravico do krajšega delovnega časa, medtem ko Zakon o delovnih razmerjih ureja le možnost podaje takšnega predloga. V zvezi s 67.a členom menimo, da pojem odpravljanja posledic nasilja v družini ni nedoločen. Razlagati ga je treba skupaj z določbami Zakona o delovnih razmerjih ter Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki jasno opredeljuje tako žrtev nasilja kot tudi oblike nasilja v družini. Enako velja za peti odstavek 68. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pojem usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja namreč ni nejasen, ampak ga je mogoče razlagati z ustaljenimi metodami razlage in upoštevaje prenesene direktive. Glede tretjega, četrtega in petega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih menimo, da zatrjevane kršitve niso podane. Delodajalcem novela v razmerju do predstavnikov delavcev ni naložila novih vrst obveznosti, temveč je spremenila trajanje zadržanja odpovedi in višino nadomestila plače. Posebno varstvo predstavnikov delavcev je v pravnem sistemu obstajalo že pred to novelo, tako pred novelo ZDR-1D njihov položaj ni bil primerljiv s položajem drugih delavcev. Zaključno menimo, da tudi 167.a člen in četrti odstavek 182. člena Zakona o delovnem razmerju nista v neskladju z Ustavo. Pojem znatnejše nege iz zdravstvenih razlogov namreč predstavlja pravni standard, katerega vsebina se bo po potrebi natančneje oblikovala tudi skozi sodno prakso. Pogoji za uveljavljanje oskrbovalskega dopusta so dovolj jasno določeni, prav tako je jasno opredeljen krog upravičencev in razmejitev med oskrbovalskim dopustom ter odsotnostjo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Zakon upravičeno ne določa izčrpnega seznama dokazil, saj vseh življenjskih primerov ni mogoče predvideti. Dodatno pa varstvo osebnih podatkov je ustrezno zagotovljeno že v 48. členu Zakona o delovnih razmerjih.

Skratka naše mnenje temelji na argumentih, iz katerih izhaja, da je zahteva vlagatelja neutemeljena. Hvala.