Najlepša, najlepša hvala, gospod predsednik.

Spoštovana gospa predsednica odbora! Spoštovane poslanke in poslanci!

Naj najprej povem, da mi je v veliko čast, da sem lahko danes tukaj na tem odboru, na tej skupni seji obeh odborov, da se predstavim kot kandidat za vodenje Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Pred več kot 30 leti, ko sem zapuščal rodno Koroško in sem potem začel diplomatsko kariero, si nisem predstavljal, da bom kdaj lahko dobil priložnost, da vodim slovensko diplomacijo. Tako da za začetek rečem, da mi je to v veliko čast. Moj pokojni oče bi dejal, sin, glej, to tudi s strahospoštovanjem. Skratka, velika odgovornost.

Kot rečeno, kot karierni diplomat z več kot 30-letnimi izkušnjami sem dejal od prvih korakov, ki sem jih storil v ministrstvu za zunanje zadeve, ki so se začeli leta 1995 in preko diplomatske napotitve v Egipt, kjer je bila moja prva diplomatska služba in kasneje, ko sem služboval kot veleposlanik na Finskem, Danskem, kjer sem imel akreditacijo za celotno nordijsko regijo in tudi del baltskih držav pa potem do državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in kasneje na mestu državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu in nenazadnje potem tudi kot veleposlanika v Združenih državah sem, in to poudarjam, vedno razumel zunanjo politiko kot orodje osnovno orodje za uresničevanje vitalnih nacionalnih interesov. Po mojem mnenju mora zunanja politika seveda temeljiti na strateški presoji, rezultatih in odgovornosti, ne pa na morebitnih kratkoročnih političnih ali celo ideoloških preferencah. Skratka, jedro slovenskih interesov so varnost, stabilnost in blaginja naših državljanov. To je temelj. In to jedro temelji na vrednotah svobode, demokracije, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic, za kar smo se Slovenci odločili na plebiscitu, ko smo se odločali za samostojno in suvereno državo. In te vrednote po mojem mnenju niso abstraktna načela, ampak so temelj naše suverenosti, gospodarskega razvoja in mednarodne verodostojnosti in ta je ključna v mednarodnem prostoru. Vsi vidimo in vemo, da danes živimo v obdobju velikih geopolitičnih sprememb, nekateri to imenujejo geopolitična nevihta, vidimo pa, da se razmerja moči hitro spreminjajo in s tem mednarodni sistem mednarodnih odnosov postaja vse bolj multipolaren, hkrati pa, kot vidimo, tudi bolj nepredvidljiv in seveda tekmovalen. V tem kontekstu velja najprej omeniti rusko agresijo na Ukrajino, ki zdaj traja že več kot štiri leta in dejansko ostaja največji varnostni izziv za Evropo po II. svetovni vojni. Posledice te agresije segajo daleč preko evropske celine in vplivajo na globalno tako prehransko, energetsko in gospodarsko varnost. Prav tako situacija na Bližnjem vzhodu ostaja nestabilna in kratkoročno seveda ni pričakovati trajne stabilizacije regije. Kar pa seveda neposredno vpliva na mednarodne transportne poti, energetske trge, energetsko varnost in širšo regionalno varnost. In vzporedno smo seveda priča tudi vse intenzivnejšemu strateškemu tekmovanju, če temu lahko tako rečemo, med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Dejstvo je, da se obdobje, v katerem smo verjeli, da bo svet postal bolj liberalen, odprt za trgovino, kjer bodo sodelovanje, dobri odnosi nadomestili interese in vojne, se to ni zgodilo, ampak se dogaja dejansko ta huda geopolitična nevihta. In to tekmovanje, ta geopolitična tekma presega tradicionalno vprašanja moči in vključuje tehnološko prevlado - vidimo, kaj se dogaja na področju umetne inteligence, dostopa do kritičnih surovin, energetsko transformacijo nenazadnje ter seveda nadzor nad globalnimi dobavnimi verigami, zato geoekonomija postaja osrednje področje mednarodnih odnosov. Evropa, ki je v bistvu naš širši dom vse od našega vstopa v Evropsko unijo, je globalna ekonomska, trgovinska velesila, o tem ni nobenega dvoma, ampak Evropa ni bila oblikovana v obdobju sistemskih geopolitičnih rivalstev po II. svetovni vojni in nima mehanizmov, s katerimi se bi lahko na nek način izolirala ali izognila tej sistemski tekmi med Združenimi državami in Kitajsko. In v Evropi se, kot vsi vemo,

soočamo z upadom demografije, nezakonitimi migracijskimi tokovi, pospešeno deindustrializacijo in veliko energetsko izpostavljenostjo, kar seveda tudi krepi notranja trenja v Evropski uniji. V tem smislu je nujna krepitev konkurenčnosti, seveda tudi debirokratizacija in krepitev skupnega kapitalskega trga, in pa seveda krepitev evropske obrambne avtonomije. Prej sem govoril o varnosti, ki je izjemno pomembna ob ohranjanju transatlantske povezave. In Slovenija v teh procesih ne more biti zgolj opazovalka, samo čakati, kako se bodo stvari razpletle, Ampak mora kot članica Evropske unije, zavezništva Nato in seveda Združenih narodov voditi aktivno, pragmatično in interesno usmerjeno zunanjo politiko. Ta politika bo lahko krepila naš vpliv ter ustvarjala konkretne koristi za državljane in gospodarstvo. V tem smislu koalicijska pogodba nastajajoče vlade na področju zunanje politike jasno opredeljuje sledeče prioritete, ki bi jih želel izpostaviti. Krepitev vloge Slovenije v Evropski uniji in Zavezništvu Nato kot temeljnih dveh stebrih naše skupne varnosti. Gospodarska diplomacija in internacionalizacija slovenskega gospodarstva, čemur je seveda potrebno okrepiti ali prilagoditi diplomatsko konzularno mrežo, ter hkrati gospodarsko diplomacijo strateško povezati z uradno razvojno pomočjo. Le ta je pomemben inštrument.

Naslednja prioriteta je seveda podpora širitvi Evropske unije, kar se tiče stabilnosti naše sosedske regije Zahodnega Balkana, in pa seveda učinkovita skrb za naše Slovence v zamejstvu in po svetu, ter nenazadnje struktura, ki mora biti strokovna in učinkovita. Govorimo o diplomatskem aparatu. Ključni steber zunanje politike ali jaz ga imenujem prvi koncentrični krog naših zunanjepolitičnih prioritet predstavljajo sosedski odnosi in regionalno sodelovanje v Srednji Evropi. Dobri odnosi s Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko niso zgolj vprašanje politične korektnosti, so vitalni za gospodarsko sodelovanje, prometno in energetsko povezanost, nenazadnje tudi za energetsko varnost, za upravljanje migracij ter za kakovost življenja naših državljanov in članov slovenskih manjšin v zamejstvu, ko govorimo o sosednjih državah. Slovenija mora biti aktiven in zanesljiv, rekel bi verodostojen partner v srednjeevropskem prostoru. Dolga leta sem deloval v nordijski legi in lahko rečem, da se lahko zgledujemo po sodelovanju v nordijski in baltski regiji in želel si bi seveda, da bi v srednji Evropi prišlo do več sinergij na tem področju. Osnova za to je seveda pragmatizem, zaupanje in dolgoročna usmerjenost in skupen nastop v Evropi in v svetu. Naj v tem kontekstu omenim pomembno vlogo Pobude treh morij. Ta pobuda postaja eden ključnih mehanizmov za razvoj prometne, energetske in digitalne infrastrukture med Baltskim, če pogledamo po vertikali, Baltskim morjem, Jadranskim morjem in Črnim morjem in tukaj je Slovenija s pomembno geografsko lokacijo. Omenjena pobuda Tri morja sedaj vstopa v drugo desetletje delovanja in jaz ga vidim kot ključni steber evropske strateške avtonomije, kohezije in odpornosti. Nedavno sprejeta dubrovniška deklaracija na vrhu treh morij poudarja razvoj severno-južne osi, privabljanje investicij, energetsko varnost in digitalno povezljivost in vse to po mojem mnenju odpira konkretne priložnosti tudi za slovenska podjetja pri krepitvi logistične, energetske in investicijske povezanosti regije. Zdaj, ko gre za Evropsko unijo, bi rad poudaril, da Slovenija ni in po mojem mnenju nikoli ni bila, čeprav geografsko bi to lahko kdo trdil, ni bila del evropskega obrobja, ampak je del evropskega jedra odločanja. Pri tem izhajamo iz principa subsidiarnosti in ne delimo Evrope na jedro in obrobje. Mislim, da smo vsi, ne bom rekel povsem enaki, ampak imamo možnosti, da s svojo lastno konkurenčnostjo, s svojimi lastnimi idejami, delovanjem krepimo jedro in seveda celotno Evropsko unijo. Tako, da se bom pri svojem delu še posebej zavzemal za močno, konkurenčno in geopolitično samozavestno Evropsko unijo, ki

zna zaščititi svoje interese, se osredotoča na varnost, migracije, energetsko neodvisnost in gospodarsko rast ter hkrati ostaja odprta, demokratična in povezana, pluralna.

Naše predsedovanje Svetu Evropske unije pred štirimi leti je pokazalo, da lahko z verodostojnostjo in pobudami dosežemo veliko. Posebno pozornost bomo seveda namenili odnosom z Nemčijo in Francijo kot ključnima, ne izključnima, ampak ključnima nosilkama evropskega povezovanja. Obenem pa bomo gradili partnerstva z vsemi državami članicami. Naš pristop mora oziroma bo temeljil na iskanju soglasja, gradnji koalicij in konstruktivnem prispevku k skupnim evropskim rešitvam.

Seveda nepogrešljiv steber slovenske varnosti ostajajo transatlantski odnosi. Kot zavezniki delimo vrednote in interese. Pri tem pa se seveda ne slepimo, da prihajajo ob teh tektonskih, bomo rekli, premikih in sistemskem rivalstvu med Kitajsko in Združenimi državami tudi spremembe v ta transatlantski odnos. / oglašanje iz dvorane/ Skratka nepogrešljiv steber slovenske varnosti je transatlantska hrbtenica in kot kolektivna obramba Nata je temelj naše varnosti, zlasti v času ruske agresije na Ukrajino. V tem kontekstu si bomo prizadevali za okrepitev strateškega dialoga z Združenimi državami, ki je bil vzpostavljen v letu 2020, na področju gospodarstva, tehnologije, energetike in posebej kibernetske varnosti. Slovenija mora biti verodostojen partner, ki izpolnjuje zaveze in prispeva k skupni obrambi.

Prej je že bilo omenjeno področje gospodarske diplomacije. V prihodnjem obdobju nameravam nameniti posebno pozornost gospodarski diplomaciji in v svetu geopolitične konkurence postaja gospodarska diplomacija eden najpomembnejših instrumentov zunanje politike. Njena naloga ni zgolj podpora izvozu, temveč tudi privabljanje tujih investicij, odpiranje novih trgov, vključevanje slovenskih podjetij v globalne dobavne verige ter zagotavljanje dostopa do strateških tehnologij in kritičnih surovin. Nedavni trgovinski sporazumi, prostotrgovinski sporazumi Evropske unije z Indijo in državami Mercosurja odpirajo nove priložnosti za slovenska podjetja na področjih industrije, farmacije, digitalnih rešitev, logistike, energetike in nenazadnje zelenih tehnologij. Naloga slovenske diplomacije bo, da te priložnosti pomagamo pretvoriti v konkretne poslovne rezultate za slovenska podjetja. Sodobna gospodarska diplomacija v nabor tako imenovanih orodij vključuje tudi sredstva uradne razvojne pomoči, to bi želel posebej izpostaviti, in sicer na način, da ima poleg koristi partnerskih držav, ki jim je ta razvojna pomoč namenjena, korist in dodano vrednost tudi naše gospodarstvo in naša država. Uradna razvojna pomoč po standardih OECD dandanes ni več zgolj izraz solidarnosti, temveč je pomemben instrument strateških partnerstev.

Evropske države vse bolj povezujejo razvojno sodelovanje z gospodarsko prisotnostjo, odpornostjo partnerskih držav, upravljanje migracij z zelenim prehodom in digitalnim razvojem, zato mora po mojem mnenju Slovenija svojo uradno razvojno pomoč usmerjati tja, kjer lahko doseže največji razvojni učinek in hkrati krepi dolgoročna partnerstva. V tem smislu bo potrebno seveda pogledati veljavno razvojno strategijo in oceniti, kako bi lahko iz tega naredili sodobnejše orodje, ki bi bilo v interesu vseh partnerskih držav, naložbeno usmerjenih, slovenskih podjetij in Slovenije kot celote. Pri tem se seveda zavedam, da razvojna partnerstva terjajo javna sredstva, ki pa lahko privabijo tudi zasebni kapital.

Pomemben del naše zunanje politike bo seveda ostal učinkovit multilateralizem. To pomeni podporo mednarodnemu redu, temelječem na ustanovni listini Združenih narodov, mednarodnem pravu in tudi spoštovanju suverenosti držav. Hkrati podpiram reforme multilateralnega sistema, ki bo odseval realne globalne izzive in spremenjena razmerja moči. Slednje

je potrebno, če želi multilateralni sistem ostati relevanten v času, ko se dogaja poskus erozije mednarodnega reda. Naj na tem mestu posebej poudarim pomen kakovostnih kadrov v diplomaciji. Vemo, da diplomatski poklic zahteva znanje, strokovnost, integriteto, jezikovno kompetenco, medkulturno kompetenco, predanost javnemu interesu in seveda sprejemanje dejstva, da to ni služba kot uradniška služba med 8. in 16. uro, zato bom zagovarjal meritokratski sistem kadrovanja, sistematično usposabljanje kadrov, grajenje karierne diplomatske poti, kot sem jo prehodil tudi sam ter pri tem posebej poudarjam podporo družinam diplomatov. Slednje so največkrat najbolj izpostavljen element v času dela diplomata.

Poseben poudarek želim nameniti tudi digitalni diplomaciji, uvajanju možnosti umetne inteligence v sistem, strateškem komuniciranju in kibernetski varnosti. In tehnologija, kot vemo, danes ni več zgolj tehnično vprašanje, temveč pomemben dejavnik mednarodne moči in vpliva. Iz do sedaj povedanega izhaja, da je v zunanji politiki ponovno potrebno vrniti večji poudarek na varnost. Varnost je ključna. Brez varnosti ni razvoja in prosperitete in to velja tudi za varnost naše diplomatske infrastrukture. V zadnjih letih je postalo očitno, da so kibernetska tveganja nekaj, na kar moramo biti ne samo posebej pozorni, ampak graditi našo odpornost.

Hkrati ocenjujem, da bomo strukturo samega Ministrstva za zunanje in evropske zadeve prilagodili prioritetam. Torej, kot sem poudaril v sosedski politiki, Srednji Evropi, močni Evropski uniji, gospodarski diplomaciji in mednarodnim partnerstvom, transatlantskim odnosom in učinkovitemu multilateralizmu. Cilj je moderno, odzivno in učinkovito ministrstvo, ki je sposobno delovati v hitro spreminjajočem se mednarodnem okolju. Naj poudarim, da nikakor ni moj namen rušiti sistema po prihodu v ministrstvo, niti ne želim in ne bom nepremišljeno posega v obstoječo organizacijsko strukturo ali delovna mesta. Ministrstvo, ki ga bom vodil, če seveda, spoštovani, pridobim zaupanje poslancev, dobro poznam. Najprej želimo oblikovati ožjo skupino, vodstveno, ki bo skupaj z izkušenimi in cenjenimi diplomati, ki jih je veliko v našem sistemu ter s strokovnimi sodelavci seveda bomo pripravili pregled strukture, šele nato bomo videli ali je ta oblika, ki je trenutno pač še v veljavi kos nalogam in šele potem bo sledila modernizacija ter optimizacija brez pretresov. Si bom pa seveda prizadeval za bolj učinkovito ministrstvo: zmanjševanje administrativnih bremen, kar je izjemno pomembno, da se lahko diplomati fokusirajo na svoje delo, ne na birokratska opravila ter boljše povezovanje posameznih organizacijskih enot, kjer je to seveda smiselno. Cilj pri tem je okrepiti sodelovanje med direktorati in preprečiti delovanje po tako imenovanem institucionalnem silosu, kar pogosto zmanjšuje učinkovitost odločanja in izvajanja politik.

Poseben poudarek želim nameniti tudi krepitvi medresorske koordinacije. Sodobni zunanjepolitični izzivi zahtevajo tesno sodelovanje različnih resorjev, še posebej na področju gospodarske diplomacije, mednarodnega razvojnega sodelovanja, varnosti, energetike, novih tehnologij in upravljanje migracij. Le z usklajenim delovanjem celotne države in naše uprave lahko učinkovito uresničujemo slovenske interese v mednarodnem okolju. Skratka, moje vodilo bo preprosto: proaktivna, pragmatična in verodostojna zunanja politika, ki vedno postavlja interese Slovenije na prvo mesto in pri tem krepi varnost in blaginjo državljanov ter ustvarja konkretne rezultate za gospodarstvo in družbo kot celoto.

Pri svojem delu bom tesno sodeloval z vsemi deležniki, ki so po Ustavi Republike Slovenije pristojni za oblikovanje in izvajanje zunanje politike. Posebej si želim odprtega, rednega in konstruktivnega dialoga

z obema odboroma za zunanjo politiko in za zadeve EU, saj verjamem, da lahko z medsebojnim zaupanjem in usklajenim delovanjem dosežemo najboljše rezultate za Slovenijo. Prav tako, in to si...